Jedro

Del informatorja, ki jih je tožnik opravljal kot brezposelna oseba v okviru javnih del, se ne upošteva pri ugotavljanju invalidnosti, ampak se zmanjšanje možnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta ugotavljajo le glede na tožnikovo delovno mesto športnega pedagoga, saj je to delovno mesto skladno z njegovim poklicem in je delo na njem tudi opravljal ves čas svoje zaposlitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „Odločbi tožene stranke, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in sicer: - prvostopno odločba opr. št. ... z dne 14. 1. 2008 in - drugostopna odločba opr. št. ... z dne 21. 5. 2008 se v celoti odpravita.

Zavrne se 2. toč. primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožnika se razvrsti z dnem 23. 10. 2007 v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic invalidnosti, ki je v 50 % posledica bolezni, v preostali polovici pa posledica poškodbe izven dela“.

Ugodi se 2. toč. podrednega tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožnika se z dnem 23. 10. 2007 razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, ki je v 50 % posledica bolezni, v 50 % pa poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto s polnim delovnim časom, ki ustreza nezahtevnemu delu brez vsiljenega tempa in ritma dela, pretežno sede z zmožnostjo stoje in s hojo, brez dvigovanja ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez dela v globoki fleksijski drži, brez dvigovanja s tal ter, kjer so potrebni hitri, sunkoviti gibi v vratni hrbtenici“.

4. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe z ustrezno odločbo odločiti o pravici, višini ni izplačevanju nadomestila za invalidnost tožniku.

5. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 704,81 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic št. ... v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 184,38 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo“.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in toženka.

Tožnik se ne strinja z zavrnilnim delom sodne odločitve, zaradi česar se pritožuje zoper 2. toč. izreka sodbe saj meni, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za opravljanje svojega poklica športnega pedagoga, kar potrjuje izvedeniško mnenje in bi moralo sodišče tožnika razvrstiti po njegovem mnenju v II. kategorijo invalidnosti. Drugačni zaključki sodišča prestavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je potrebno pri razvrstiti tožnika v kategorijo invalidnosti izhajati iz njegova poklica oz. delovnega mesta učitelja telesne vzgoje (športnega pedagoga). V zvezi s pojmom tožnikovega poklica meni, da bi moralo delovno mesto, ki ustreza preostali delovni zmožnosti invalida, v praksi organiziranih delovnih procesov tudi realno obstajati. Delovno mesto pomoči pri delu v športnih kolektivih, kot jo navaja izvedenska komisija, čemur pa sledi tudi sodišče, ne obstaja. Sistemizacija delovnih mest v šolskih kolektivih je določena, pri čemer tožnik še nikoli ni zasledil v okviru te sistemizacije delovnega mesta pomočnika športnega pedagoga. Športni funkcionar v različnih nivojih je funkcija in ne poklic. Drugega ustreznega dela v šolah, vzgojno – izobraževalnih ustanovah ali drugje, upoštevaje stopnjo strokovne izobrazbe športnega pedagoga, pa tožnik ne pozna. Zaradi tega trdi, da delovno mesto, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot drugo ustrezno delo v okviru preostale delovne zmožnosti tožnika, realno ne obstoja in so zaključki prvostopnega sodišča v tem delu zmotni. Niti niso toliko obrazloženi, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožnik šteje napadeno sodbo v tem odločilnem delu za arbitrarno. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti v skladu s primarnim tožbenim zahtevkom, toženki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov postopka, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz., da podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) saj pri tožniku ni ugotovljene invalidnosti in je zmožen za delo na katero je bil razporejen „informator“ in tako ni zmanjšana njegova zmožnost za zagotovitev tega delovnega mesta.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 21. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote tožene stranke v ... z dne 14. 1. 2008 katera je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je menila, da pri tožniku na delovnem mestu informator, invalidnost ni podana.

K pritožbi tožnika.

V skladu s 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. tega zakona. 4. odst. 286. čl. ZPP določa, da se dejstva in dokazi, ki so bili navedeni v nasprotju z 2. in 3. odst. 286. čl., ne upoštevajo. Iz spisa v predmetni zadevi izhaja, da tožnik v pritožbi navaja nova dejstva in na novo zatrjuje, da je njegov poklic tako specifičen, da ga je mogoče opravljati zgolj v izobraževalnih zavodih ali športih društvih, kjer pa delovna mesta športnega pedagoga z omejitvami, kot obstajajo pri tožniku, ne poznajo, ter to delovno mesto v okviru preostale delovne zmožnosti tožnika, realno ne obstaja. Takšno pritožbeno zatrjevanje tožnika je v celoti v nasprotju z dosedanjimi trditvami tožnika. Tožnik je po pridobitvi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja podal tretjo pripravljalno vlogo z dne 15. 6. 2010 (list. št. 114 in 115) iz katere izhaja, da se strinja s izvedenskim mnenjem in je v posledici tega tudi modificiral tožbeni zahtevek tako, da je predlagal, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami, ki so izhajala iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa. Tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 25. 7. 2010 je tožnik v četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2010 (list. št. 139 in 140) navajal, da takšno dopolnitev sprejema s tem, da je menil, da je pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost tako na delovnem mestu športnega pedagoga, kakor na delovnem mestu informatorja. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 29. 11. 2010 (list. št. 154 – 156) izhaja, da je tožnik vztrajal pri dosedanjih navedbah. Glede na ugotovitev izvedenskega organa, da tožnik ni več zmožen za delo učitelja športne vzgoje, niti v skrajšanem delovnem času, je tožnik deloma modificiral tožbeni zahtevek v 2. toč. Tako je kot primarni zahtevek uveljavljal, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti podredno pa, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje nikoli ni zatrjeval, da delovno mesto, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot drugo ustrezno delo v okviru preostale delovne zmožnosti tožnika, realno ne obstoja. Pa tudi sicer pritožbeno šteje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek, da je pri njemu podana II. kategorija invalidnosti. V skladu s 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je II. kategorija invalidnosti podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Iz izvedenskega mnenja nedvoumno izhaja, da obstaja pri tožniku III. kategorija invalidnosti in zaradi posledic bolezni oz. poškodbe izven dela z navedenimi omejitvami, ki sta jih izvedenca natančno opisala. Tožnik glede na zdravstvene spremembe dosedanjega dela športnega pedagoga ni več zmožen. Zmožen je le za drugo ustrezno delo v okviru svojega poklica oz. drugo delo z ustreznimi omejitvami (na primer kot pomoč pri delu v športnih kolektivih brez neposredne aktivnosti pri športnih aktivnostih v smislu varovanja, prikaza vaj,... športni funkcionar v različnih zvezah, klubih, organizacijah ali pa za drugo ustrezno delo v šolah, vzgojno izobraževalnih ustanovah ali drugje, glede na nivo njegove izobrazbe).

K pritožbi tožene stranke.

Tožena stranka se v bistvu ne strinja s tem, da je sodišče invalidnost tožnika ocenjevalo glede na njegov poklic športnega pedagoga, to je del, ki jih je opravljal v okviru delovnega razmerja, temveč šteje, da je potrebno pri tožniku upoštevati da je bil nazadnje razporejen na delovno mesto informatorja, za delovno mesto informatorja pa invalidnosti ni.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo kaj je tožnikov osnovni poklic, to je profesor športne vzgoje, saj je to delo v skladu z njegovim poklicem in to je opravljal ves čas svoje zaposlitve. Omejitve, ki so bile pri tožniku ugotovljene in se nanašajo na dvigovanje in prenašanje bremen, dela v fleksijski drži, dvigovanja s tal in del, kjer so potrebni hitri, to je sunkoviti gibi v vratni hrbtenici pa se tudi nanašajo na delovno mesto športnega pedagoga in dela, ki jih je tožnik opravljal kot informator v okviru javnih del. Torej tudi iz navedenega razloga je sodišče ravnalo pravilno, ko je ob upoštevanju 81. čl. ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi toženke in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku je prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so se tako tožniku zmanjšale zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje.

Napačno je stališče tožene stranke, da gre tudi v primeru javnih del za obliko delovnega razmerja, ki jo opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). ZDR pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del izrecno ne ureja pač na nanjo le opozarja. Posebnosti te pogodbe je v spornem obdobju urejal Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami). Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi se v skladu s 53. čl. ZZVPB uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni dopust, posebno varstvo delavcev ter predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Gre za specifično obliko pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je potrebno upoštevati, da so javna dela v skladu s predpisi o zaposlovanju lokalni ali državni zaposlitveni programi, ki so namenjeni vzpodbujanju razvoja novih delovnih mest ter ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti brezposelne osebe, in sodijo v okvir ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Pri tem del informatorja kot del, ki jih je tožnik opravljal kot brezposelna oseba ne moremo ocenjevati po 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1, saj gre pri tožniku za poklic profesorja telesne vzgoje, za kar ima ustrezno strokovno izobrazbo in delovne izkušnje, pri tem pa je za ugotavljanje invalidnosti po 60. čl. ZPIZ-1 poleg definicije svojega poklica pomembna tudi definicija preostale delovne zmožnosti, ki je opredeljena v 1. odst. 61. čl. ZPIZ-1, saj je ugotavljanje preostale zmožnosti zavarovanca edino merilo za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti po 2. odst. 60. čl. in določitev pravic iz invalidskega zavarovanja.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožbeno sodišče v skladu s 353. pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.