Jedro

Dela, ki ga brezposelna oseba opravlja v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Tožnik je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delal kot informator, sicer lahko pridobil določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobil za poklic (ki niti ni v skladu z njegovo dejansko izobrazbo), oziroma pridobil ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi mu v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I 5061259 z dne 14. 1. 2008 in 21. 5. 2008. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, 50 % zaradi posledic bolezni, 50 % pa zaradi poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto s polnim delovnim časom, ki ustreza nezahtevnemu delu brez vsiljenega tempa in ritma dela, pretežno sede z možnostjo stoje in hoje, brez dviganja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez dela v globoki fleksijski drži, brez dvigovanja s tal ter del, kjer so potrebni hitri, sunkoviti gibi v vratni hrbtenici. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Primarni zahtevek za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti je zavrnilo. Po obširnem povzemanju izvedenih dokazov, zlasti mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje, je zaključilo, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije. Poudarilo je, da je tožena stranka pri oceni invalidnosti zmotno izhajala iz del informatorja, ki jih je tožnik opravljal v okviru javnih del. 2. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je ugotovitvi, da tožnik ni več sposoben za delo učitelja športne vzgoje, sposoben pa je opravljati drugo delo z omejitvami, pri čemer se je postavilo na stališče, da je treba tožnikovo delovno zmožnost ocenjevati glede na njegov poklic učitelja športne vzgoje in ne glede na delo informatorja, ki ga je opravljal kot brezposelna oseba v okviru javnih del. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tudi za opravljanje dela v okviru javnih del sklenjena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem – izvajalcem javnih del, zato ne more biti dvoma, da gre za vrsto delovnega razmerja. Takšno delo pomeni podlago za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki zavarovancu zagotavlja pravice iz socialnih zavarovanj. Morebitni krajši obseg takšnega dela ne more pomeniti, da ne predstavlja podlage za oceno delovne zmožnosti. Tožnik je bil na delo informatorja – javna dela razporejen od 1. 9. 2001 do 30. 6. 2002 in je za ta dela zmožen. Sodišču druge stopnje očita zmotno razlago pojma svojega poklica iz tretjega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja kot pritožba, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Zato je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Mogoče jo je vložiti le zaradi določenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija, konkretizirani, in sicer tako, da je ob očitku bistvenih kršitev treba konkretno navesti procesno določilo, ki naj bi bilo prekršeno (oziroma mora biti kršitev opisana tako natančno, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera se zatrjuje) ter, da je ob očitku zmotne uporabe materialnega prava navedeno, katero določbo materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma je ni uporabilo, pa bi jo moralo.

7. Revizija sodišču druge stopnje sodbi le pavšalno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne konkretizira, katere in s čim naj bi bile zagrešene. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija druge stopnje je dne 12. 12. 2007 podala mnenje, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je informator, zato pri njem ni invalidnosti. Tožnik je sicer po izobrazbi in poklicu učitelj telesne vzgoje (športni pedagog). To delo je opravljal od 1. 12. 1979 dalje, deset mesecev (pred nastankom invalidnosti) pa je v okviru javnih del opravljal naloge informatorja.

10. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zakon v okviru te definicije invalide razvršča v tri kategorije, v odvisnosti od tega, kakšne so pridobitne zmožnosti zavarovanca nasploh oziroma kakšne so njegove poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu.

11. Dejanska ugotovitev nižjih sodišč, ki med strankama ni sporna je, da je tožnikova delovna zmožnost za poklic učitelja športne vzgoje zmanjšana za manj kot 50 %. Sporno pa je, kaj se v smislu tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri ugotavljanju invalidnosti upošteva kot „svoj poklic“. Tožnik pred nastankom invalidnosti ni bil razporejen na delih učitelja športne vzgoje, ker je bil brezposeln. V času brezposelnosti je krajše obdobje (deset mesecev) v okviru javnih del opravljal delo informatorja.

12. Določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je treba razlagati v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ki določa, da je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za svoj poklic za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tako ZPIZ-1 upošteva, da so lahko zavarovanci ob nastanku invalidnosti v različnih zaposlitvenih statusih: lahko so zaposleni (na delovnem mestu, na katerem so razporejeni), lahko so brezposelni. Prvim zagotavlja pravice, ki ohranjajo oziroma omogočajo nadaljevanje zaposlitve na delovnem mestu, na katerem so razporejeni, delodajalec (200. člen Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Drugi so iskalci zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti. Za te bi bila ocena delazmožnosti samo z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni (in je morda celo specifično za zadnjega delodajalca, tako da brezposelna oseba nima niti teoretičnih možnosti za zaposlitev na enakih delih pri potencialnih drugih delodajalcih), neustrezna. Iz tega, kako ZPIZ-1 v primerjavi s prejšnjo ureditvijo definira invalidnost je jasno, da je sedaj pojem „svoj poklic“ širše opredeljen. Za razliko od Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), ki je kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljeval zavarovančevo delo („svoje delo“), na katerem je bil razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, ZPIZ-1 kot izhodišče za ugotavljanje invalidnosti opredeljuje zavarovančev poklic (svoj poklic), ki poleg dela na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, vključuje tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1).

13. Dela, ki ga brezposelna oseba opravlja v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Res je sicer, da brezposelna oseba, ki se vključi v javna dela in izvajalec javnih del skleneta pogodbo o zaposlitvi, vendar pa gre za posebno pogodbo, ki je ZDR ne ureja, pač pa nanjo le opozarja. Posebnosti te pogodbe ureja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in naslednji). Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz narave in namena vključitve brezposelne osebe v javna dela, ki je eden od ukrepov aktivne politike zaposlovanja (prvi odstavek 52. člena ZZZPB). Osnovni namen javnih del je aktiviranje brezposelnih oseb, njihova socializacija, ohranitev in razvoj delovnih sposobnosti ter razvoj novih delovnih mest. Pri opravljanju javnih del brezposelna oseba med drugim pridobiva tudi nova znanja in izkušnje, ki naj bi povečale njene zaposlitvene možnosti. Tožnik je z vključitvijo v javna dela, ko je deset mesecev delal kot informator, sicer lahko pridobil določena nova znanja in izkušnje. Ni pa mogoče šteti, da se je usposobil za poklic (ki niti ni v skladu z njegovo dejansko izobrazbo), oziroma pridobil ustrezno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, kar bi mu v smislu prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 zagotavljalo ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje (1).

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi v sodnem postopku pridobljenega izvedeniškega mnenja pravilno presodilo, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije, saj za svoje delo učitelja športne vzgoje ni več zmožen, zmožen pa je opravljati drugo ustrezno delo z omejitvami.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012.