Jedro

Revizija, ki jo vloži tožena stranka zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi ter odpravilo odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 6. 2. 2009, in zadevo vrnilo navedeni agenciji v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena vloga tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja iz 2. točke prvega odstavka 13. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 73/08, Uredba PRP), določenega tudi v Javnem razpisu za ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, da mora biti prvi lastniški prevzem kmetije opravljen v času največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev iz naslova tega ukrepa. Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 8. 2009 zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. Sodišče prve stopnje je navedlo, da upravni organ pri ponovnem odločanju v zadevi ne bo mogel zavrniti vloge tožnika zgolj iz razloga, da prvi lastniški prevzem kmetije ni bil izveden v času 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, saj je pogojevanje dodelitve nepovratnih sredstev z datumom izdaje odločbe upravnega organa o vlogi stranke nesprejemljivo. Določba 2. točke (prvega odstavka) 13. člena Uredbe PRP postavlja kvečjemu rok nacionalnemu upravnemu organu, ki odloča o dodelitvi sredstev, ne daje pa podlage za zavrnitev dodelitve podpore izključno zato, ker upravni organ odločbe o (pravočasno podani) vlogi tožnika za dodelitev sredstev ni izdal v predpisanem roku.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga revizijo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot razlog za dovoljenost navaja 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (odločitev o pomembnem pravnem vprašanju). Zatrjuje, da kljub dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča izkazuje pravni interes v tem revizijskem postopku, saj se bo z uspehom v reviziji njen pravni položaj bistveno izboljšal, ker bo državi članici zagotovljeno učinkovito izvajanje določb evropskih predpisov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno z 113.a členom Zakona o sodiščih in predhodno vprašanje glede razlage določb 22. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 v zvezi z določbami 13. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 odstopiti v odločanje SEU. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

6. V obravnavani zadevi je s prvostopno sodbo odpravljen v upravnem sporu izpodbijan upravni akt ter zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Zaradi pravnih učinkov, določenih z zakonom (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), bo moral upravni organ izdati nov upravni akt v 30-tih dneh od dneva, ko je prejel sodbo.

7. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se tudi ne izvršuje v smislu določb 102. člena ZUS-1. 8. Zato v obravnavani zadevi, ko je bilo z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodeno tožbi in odpravljena odločitev tožene stranke in je le-ta postala kot državni organ zavezanec za izvršitev pravnomočne sodbe po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločitve, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno, revizija ni dovoljena. Takšna odločitev predstavlja že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (npr. zadeve X Ips 353/2004, X Ips 299/2007, X Ips 1175/2006, X Ips 248/2010). Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavi zadevi ne vplivajo revizijske navedbe glede pravnega interesa tožene stranke v tem postopku.

9. Nedovoljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.