Jedro

Odškodnina v višini tržne vrednosti stanovanjske hiše, ki ne dosega stroškov gradnje nadomestne hiše, tožnikom nastale škode ne bi v celoti povrnila. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da je le tržna vrednost lahko merilo za določitev višine škode. Tržna vrednost bi bila pomembna, če bi tožniki želeli hišo prodati, pa zaradi poškodb, ki jih je povzročil toženec, ne bi dosegli ustrezne cene. Trditvena podlaga v tej zadevi pa je drugačna, saj tožniki zahtevajo plačilo stroškov za nameravano izgradnjo nadomestne hiše. Zato prisojeni znesek med drugim upošteva tudi stroške rušenja neuporabne hiše, stroške nadomestnega projekta, ne upošteva stroškov komunalne opremljenosti zemljišča, pa tudi stroške gradbenega materiala zmanjšuje za amortizacijo. Navedeni parametri ustrezajo merilu za popolno odškodnino iz 190. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec je dolžan povrniti tožnikom 673,11 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženec dolžan v 15 dneh od pravnomočnosti prvostopenjske sodbe plačati tožnikom vsakemu znesek 8.216.003 SIT, zavrnilo je, kar so tožniki zahtevali več ter odločilo, da je toženec dolžan tožnikom nerazdelno povrniti stroške tega postopka v odmeri 1.772.427 SIT s pripadki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo toženca zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo ter odločilo, da tožniki sami krijejo stroške odgovora na pritožbo.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo toženec. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu, to je za 8.576.196 SIT (35.787,83 EUR), kot neutemeljen stroškovno zavrne. Ne sprejema obrazložitve drugostopenjskega sodišča, da je tožnikom zaradi neuporabnosti stanovanjske hiše nastala škoda v višini 24.347.033 SIT. Ta znesek je sodni izvedenec M. B. kot prometno vrednost stanovanjske hiše določil na podlagi Pravilnika za določanje prometne vrednosti, ki pa ne velja več. Meni, da v našem pravnem redu ni mogoče, da ima ista stvar več različnih vrednosti. Objekt ima lahko le tržno vrednost, to je znesek ki ga priznava trg glede na velikost in kvaliteto gradnje ter tudi glede na samo lokacijo. Zato kot popolno odškodnino za poškodovano in neuporabno stanovanjsko hišo priznava le vrednost, ki jo je izvedenec v dopolnitvi cenitvenega poročila 31.3.2003 določil v višini 13.517.500 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom.

Tožniki v odgovoru na revizijo obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo stroške odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da bi bila sanacija stanovanjske hiše tožnikov, za uničenje katere je odgovoren toženec, dražja od nadomestne gradnje. Tožnikom nastalo škodo na stanovanjski hiši, ki jo je treba porušiti, sta v skupni v višini 24.648.010 SIT ugotovili s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Določili sta jo tako, da sta k prometni vrednosti stanovanjske hiše brez zemljišča v višini 24.347.033 SIT prišteli še 1.594.313 SIT stroškov rušenja in 950.000 SIT stroškov za nadomestni projekt za stanovanjsko hišo, od tega pa odšteli vrednost komunalne opremljenosti v znesku 2.243.336 SIT. Prometno vrednost stanovanjske hiše tožnikov sta na podlagi mnenja izvedenca ugotovili z upoštevanjem višine stroškov za nadomestitev ekvivalentne nepremičnine za isti namen, pri čemer je upoštevano zmanjšanje vrednosti zaradi poteka časa oziroma fizičnega poslabšanja, funkcionalnega ter ekonomskega zastarevanja. Pri tej vrednosti pa ni upoštevana vrednost zemljišča, saj ta na višino stroškov gradnje nove hiše ne vpliva.

Odškodnina, ki je bila prisojena tožnikom za povrnitev tako ugotovljene škode, je tudi po presoji revizijskega sodišča skladna z načelom popolne odškodnine iz 190. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Po tem načelu mora sodišče upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, oškodovancu pa prisoditi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Odškodnina v višini tržne vrednosti stanovanjske hiše, ki ne dosega stroškov gradnje nadomestne hiše, tožnikom nastale škode ne bi v celoti povrnila. Zato so neutemeljeni revizijski očitki, da je le tržna vrednost lahko merilo za določitev višine škode. Tržna vrednost bi bila pomembna, če bi tožniki želeli hišo prodati, pa zaradi poškodb, ki jih je povzročil toženec, ne bi dosegli ustrezne cene. Trditvena podlaga v tej zadevi pa je drugačna, saj tožniki zahtevajo plačilo stroškov za nameravano izgradnjo nadomestne hiše. Zato prisojeni znesek med drugim upošteva tudi stroške rušenja neuporabne hiše, stroške nadomestnega projekta, ne upošteva stroškov komunalne opremljenosti zemljišča, pa tudi stroške gradbenega materiala zmanjšuje za amortizacijo. Navedeni parametri ustrezajo merilu za popolno odškodnino iz 190. člena ZOR.

Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da je Pravilnik o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list. SRS, št. 8/1987), na podlagi katerega je izvedenec ocenil prometno vrednost sporne nepremičnine, 23.5.2003 prenehal veljati. Sodišči sta pri upoštevanju prometne vrednosti stanovanjske hiše sledili mnenju izvedenca, ki je povedal, da stroške nadomestne gradnje vsebinsko predstavlja prometna vrednost, ugotovljena na podlagi navedenega pravilnika v cenitvi decembra 2002, izvedenec pa je še pojasnil, da bi višino škode tožnikov ocenil v višini vrednosti nadomestne gradnje tudi po prenehanju veljavnosti tega pravilnika. V zvezi s tem gre dodati, da pravne podlage, ki določa višino odškodnine za povzročeno gmotno škodo ne predstavlja pravilnik, ampak že navedene določbe ZOR o povrnitvi gmotne škode. Obstoj oziroma neobstoj podzakonskega akta o načinu ocenjevanja nepremičnin pa ne more omejevati višine odškodnine, do katere so po zakonu upravičeni tožniki.

Navedb o tem, da škoda tožnikov, kot sta jo ugotovili sodišči, ni z ničemer dokazana, revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj toženec z njimi v reviziji nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker sta sodišči pri ugotavljanju višine škode tožnikov in pri določanju višine odškodnine zanjo pravilno uporabili določbe ZOR o povrnitvi premoženjske škode, uveljavljani revizijski razlog ni podan. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženec povrniti tožnikom stroške odgovora na revizijo. Tožnikom je priznalo 1200 točk za sestavo odgovora na revizijo (po tretji točki tar. št. 21 v zvezi s prvo točko tar. št. 18 Odvetniške tarife), le 22 točk za materialne stroške (po tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve znese 673,11 EUR.