Jedro

Višina odškodnine za poškodovano stanovanjsko hišo (popolna odškodnina za škodo zaradi prosledic rudarjenja) je po višini enaka stroškom nadomestne gradnje z upoštevanjem amortizacije poškodovanega objekta in ni enaka tržni vrednosti te nepremičnine.

Izrek

r a z s o d i l o : Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 8.216.003,00 SIT vsakemu od tožnikov v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa v plačilo naložilo še stroške postopka tožeče stranke, ki jih je odmerilo na 1.772.427,10 SIT, kar je tožena stranka dolžna plačati v 15. dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

Proti sodbi se je tožena stranka pritožila za znesek 8.576.196,00 SIT. S tem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tem, koliko znaša odškodnina za hišo, ki je poškodovana zaradi dejavnosti tožene stranke. Pritožnica meni, da je znesek odškodnine enak tržni vrednosti objekta, ki jo je sodni cenilec ocenil v dopolnitvi cenitvenega poročila z dne 31.3.2003 na 13.527.500,00 SIT, in ne tisti vrednosti objekta (24.347.033,00 SIT), ki jo je cenilec določil na podlagi v času izdaje sodbe že neveljavnega Pravilnika za določanje prometne vrednosti. Pravilna vrednost objekta tožnikov in s tem višina odškodnine je le tisti znesek, ki bi ga s prostovoljno prodajo na trgu tožeča stranka lahko dobila - poštena tržna vrednost, in ne matematično izračunana vrednost hiše, ki je tožniki v primeru prodaje na trgu nikoli ne bi dosegli. Le v tržni vrednosti so upoštevani vsi elementi cene, ne samo velikost in kvaliteta gradnje ter starost objekta, pač pa tudi lokacijski faktor. Podzakonski akt, na podlagi katerega je bila izračunana pometna vrednost objekta, pa tako ali tako ne velja več, zato ne more biti podlaga odločitvi sodišča. Poleg nestrinjanja z uporabljeno cenitvijo po prometni vrednosti objekta pa pritožnica izpodbija še ugotovitev, da gre za popolno škodo (ker prva tožnica še vedno biva v istem objektu, za katerega sodišče sodi, da je neuporaben); ugotovitev, da nepopolno izvedena sanacija iz odškodnine, izplačane v pravdni zadevi P 91/81 ni v vzročni zvezi s sedanjo (popolno) škodo in da je bila že v prejšnjem postopku l. 1981 ugotovljena vzročna zveza med rudarjenjem tožene stranke in škodo, nastalo na istem objektu do leta 1981, saj kaj takega iz sodbe P 91/81 ne izhaja. Pritožnica uveljavlja deljeno odgovornost tožečih strank za škodo. Pritožnica predlaga znižanje dosojenega zneska odškodnine in priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja razloge sodbe, da je za popolno neuporabnost hiše odgovorna tožena stranka, ker gre za posledice rudarjenja, ki ga izvaja. Opozarja, da je dosojeni znesek pravilen, saj gre za nadomestilo škode, ki mora biti enaka vrednosti stanovanjske hiše, kakršna bi ta bila, če ne bi bilo škodnega ravnanja tožene stranke, seveda ob upoštevanju amortizacije. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na pravnem pravilu, da mora tisti, ki škodo povzroči, slednjo oškodovancu povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, nadalje ZOR), pri čemer se za škodo, ki izvira iz dejavnosti, ki pomeni večjo škodno nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154. čl. ZOR). Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne in dovoljene dejavnosti, je mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje (3. odst. 156. čl. ZOR). Škoda, ki jo zatrjujejo tožniki (uničenje stanovanjske hiše) nedvomno in tudi neprerekano predstavlja nedopustno škodo, to je škodo, ki presega normalne meje. V splošnih določbah zajeto pravilo o objektivni odgovornosti subjektov, ki se ukvarjajo z nevarno (pa čeprav dovoljeno) dejavnostjo, je podrobneje opredeljeno v odseku o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. V teh primerih se odgovorna oseba - nosilec dejavnosti (tožena stranka) lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da nastala škoda ni posledica njene nevarne dejavnosti (173. čl. ZOR).

Glede na to, da pritožnica tudi v pritožbi še vedno izpodbija vzročno zvezo med rudarjenjem (sicer dopustno dejavnostjo, ki pa povzroča nedopustno škodo) - zaradi tega pa posedanjem tal - in nastalo škodo na stanovajski hiši tožeče stranke, je treba odgovoriti, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Na podlagi strokovnega mnenja izvedenca, ki je svoje mnenje na zahtevo tožene stranke dopolnil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bila stanovanjska hiša kljub pravilno izvedeni sanaciji po letu 1981, zaradi nadaljnjih škodnih vplivov toženkine dejavnosti enako nevarna za bivanje in zato popolnoma neuporabna, pri čemer morebitna razlika v širini razpok na stabilnost hiše nima vpliva. Z ugovorom delne odgovornosti pritožnica na podlagi povzetih sklepov o vzrokih za nastalo škodo ne more uspeti. Kolikor se izpodbijana sodba sklicuje na razloge sodbe, s katero je bilo razsojano o odškodninskem zahtevku za škodo, nastalo do leta 1981, pa ne vpliva na pravilnost aktualne odločitve, čeprav je bila prejšnja odškodnina prisojena na podlagi dveh vrst odgovornosti - iz naslova napak zamenjane stvari in iz naslova škodnih posledic rudarjenja, in ne le iz slednjega. Glede obsega škode pritožnica navaja, da prvotožnica še vedno živi v hiši, ki jo sodba razglaša za popolnoma neuporabno za bivanje, kar je očitno zmotno ugotovljeno. Tudi glede vprašanja obsega nastale škode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo izvedeniško mnenje, ki mu pritožnica ni nasprotovala. Oba postavljena izvedenca (ZRMK in dipl.ing. gr. B.) sta ugotovila, da bi bila sanacija objekta, ki sicer še stoji, dražja od nadomestne gradnje. Prvotožnica namreč v objektu stanuje na lasten riziko, saj hiša ni varna pred porušitvijo; ker je tako zelo nestabilna, je tudi neuporabna.

Glavni pritožbeni očitek pa gre na račun ugotovljene višine škode in posledično dosojene odškodnine. Odgovor na to vprašanje je potrebno poiskati v splošnem načelu, da je odgovorna oseba dolžna prvenstveno vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (1. odst. 185. čl. ZOR), sodišče pa lahko odloči, da mora odgovorna oseba oškodovancu (v konkretni pravdi solastnikom poškodovane hiše - tožnikom) izplačati ustrezno vsoto kot odškodnino, če ugotovi, da ni nujno, da odgovorna oseba vzpostavi prejšnje stanje in oškodovanec denarno odškodnino zahteva (3. in 4. odst. 185. čl. ZOR). Zaradi načela popolne odškodnine po 190. čl. ZOR oškodovancu pripada takšna odškodnina, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja. To pa konkretno pomeni, da mora biti denarna odškodnina dosojena v tolikšni višini, da bo tožeča stranka lahko sezidala nadomestni objekt, pri čemer je seveda treba upoštevati tudi starost, obrabo in stanje objekta. Tega zneska pa, kakor zmotno trdi pritožnica, poštena tržna vrednost objekta ne pokriva. Relevantno dejstvo je, da škoda ni nastala zaradi preprečitve nameravane prodaje/nakupa objekta take kvalitete, kot je poškodovana hiša s strani tožnikov - le v takem primeru bi bila odškodnina enaka pošteni tržni vrednosti. Nasprotno pa so tožniki upravičeni do odškodnine v višini stroškov za zidavo nadomestnega objekta, pri čemer lokacija nima vpliva (zemljišče ni predmet zahtevka), saj gre za stroške gradbenega materiala in gradbenih del, seveda z upoštevanjem amortizacije. Kakor je izpovedal izvedenec (list. št. 208), stroške nadomestne gradnje oz. gradbene vrednosti vsebinsko predstavlja prometna vrednost, ugotovljena v cenitvi iz decembra 2002 v višini 22.203.697,00 SIT. Sodišče prve stopnje je celo napravilo napako, ko je napačno seštelo vrednost individualne in komunalne opremljenosti zemljišča (za 100.000,00 SIT previsoko), kar je odštelo od skupne vrednosti hiše, garaže, notranjih oblog ter komunalne opremljenosti (24.347.033,00 SIT) vendar se tožeča stranka zoper sodbo ni pritožila, zato tudi pritožbeno sodišče v to odločitev ne posega (359. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP - UPB2, Ur.l. RS št. 36/2004).

Dosojena odškodnina (skupaj vsem trem tožnikom) je torej še celo za

100.000,00 SIT prenizka, nikakor pa z vidika pravilne uporabe materialnega prava ni previsoka.

Ker razlogi, iz katerih je bila sodba izpodbijana, niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožena stranka.

Ker pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo tožeče stranke ni moglo ovrednotiti kot za pravdo potrebnega stroška po določbi 1. odst. 155. čl. ZPP, je odločilo, da te stroške (sestave odgovora na pritožbo z materialnimi stroški) nosi tožeča stranka sama (1. odst. 165. čl. ZPP).