Jedro

Glede na pojasnjeno in ob novo uvljavljenem stališču, da teče rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila nasprotni stranki naložena sklenitev prodajne pogodbe, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti zavarovanca toženca. Slednji je glede na prej izpostavljeno sodno prakso v letu 2009, ko je bil podan umik tožbe, lahko utemeljeno sklepal, da I. M. zaradi zamude rokov pri vložitvi tožbe oz. odobritvi pravnega posla z zahtevkom ne bo uspel. Glede na takratne okoliščine je predstavljala pravnomočna zavrnilna odločba za tožnika (takrat toženca) boljši izplen, saj bi bil I. M. onemogočen tudi v upravnem postopku. Ob spremenjenem stališču glede rokov za vložitev tožbe na sklenitev prodajne pogodbe oz. za izstavitev zemljiškoknjižne listine tudi ne drži pritožbeni očitek, da I. M. ne bi mogel ponovno vložiti tožbe, ker bi bil prekludiran oziroma bi zahtevek zastaral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 316.869,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 299.350,96 EUR za čas od dne 1. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 7.518.06 EUR od 1. 5. 2014 dalje do plačila in od zneska 10.000,00 EUR od 1. 3. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). V umaknjenem delu - za znesek 16.677,30 EUR - je postopek ustavilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 5.983,49 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (I. točka izreka) in stroških postopka (III. točka izreka) vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da niso utemeljene njegove trditve o odsotnosti seznanitve z umikom tožbe in o nestrokovnem ravnanju njegovega pooblaščenca. Zavarovanec toženca je z neprivolitvijo v umik tožbe napravil strokovno napako, tožnika pa o umiku sploh ni obvestil. Dolžnost odvetnika je, da obvesti stranko o vsakem procesnem dejanju. Opustitev obvestitve tožnika o umiku tožbe predstavlja nevestno zastopanje stranke. Toženec ni prepričljivo dokazal, da je bil tožnik o umiku tožbe obveščen; to tudi ne izhaja iz nobene listine v spisu. Zabeležka v rokovniku pa ni prepričljiv dokaz. Odločitev pooblaščenca, da ne poda soglasja k umiku tožbe, predstavlja neskrbno in nestrokovno ravnanje. Tožnik ni pravni strokovnjak, zato se je utemeljeno zanesel na nasvet odvetnika. Če bi zavarovanec toženca podal soglasje k umiku, bi se zadeve zagotovo dokončno rešile že v letu 2009 v korist tožnika. Slednji bi lahko zahteval tudi povračilo stroškov od nasprotne stranke in mu ne bi bilo treba plačati stroškov po sodbi. I. M. po umiku tožbe ne bi mogel ponovno vložiti, ker bi bil prekludiran oz. bi zahtevek zastaral. Odobritev pravnega posla bi moral I. M. vložiti v roku 60 dni od objave ponudbe, in ker tega ni storil, ni mogel zahtevati sklenitve pogodbe. Sodna praksa se v tem delu ni spremenila. Tožnik je bil edini, ki je v roku sprejel ponudbo. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 tega ni spremenilo, zato bi bil tožnik v primeru soglasja k umiku tožbe uspešen. V času dane ponudbe za prodajo nepremičnin (leto 2006) je skladno s sodno prakso moral tisti, ki je sprejel ponudbo, v prekluzivnem 60-dnevnem roku vložiti tožbo. Ker I. M. v prekluzivnem roku ni vložil odobritve, ni mogel s tožbo ponovno zahtevati ugotovitve sklenitve kupoprodajne pogodbe. Zaključki sodišča na 6. in 7. strani obrazložitve so napačni in v nasprotju s sodno prakso. Ravno zato, ker I. M. ni vložil odobritve pravnega posla v prekluzivnem roku, bi morali soglašati z njegovim umikom tožbe. I. M. zaradi umika ni izpolnjeval nobenega pogoja (tožba ali odobritev). V postopku se ni pojasnilo, katera sodna praksa naj bi se spremenila in kako naj bi to vplivalo na konkretni primer. Zaključek sodišča o možnosti vložitve ponovne tožbe s strani I. M. je v nasprotju z izpovedbo A. P. Zavarovanec toženca je storil strokovno napako pri opravljanju odvetniškega poklica že s tem, ko je za tožnika in F. O. sestavil predpogodbo in pogodbo za nakup zemljišč, za katere je pozneje sodišče ugotovilo, da so nične. Od odvetnikov kot pravnih strokovnjakov se pričakuje, da takšnih pogodb strankam ne bodo sestavljali. Zavarovanec toženke je že od samega začetka ravnal nestrokovno in nevestno. Sodba tudi nima razlogov glede stroškov: ti se ne dajo preizkusiti. Sporna vrednost zadeve je že od začetka 316.869,02 EUR in pri tej vrednosti niso mogli nastati odmerjeni stroški. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Opozarja na uveljavljanje pritožbenih novot in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost odvetnika izhaja iz pogodbenega razmerja med odvetnikom in stranko. Odškodninski zahtevek zoper odvetnika izvira iz mandatne pogodbe, to pa pomeni, da gre za pogodbeno odgovornost. Za sklenitev mandatne pogodbe ter presojo obveznosti strank veljajo splošna pravila obligacijskega prava (766. do 787. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ, ter Zakon o odvetništvu). Za odločitev v obravnavani zadevi je ključno vprašanje povezano z opredelitvijo odvetnikovih dolžnosti ter njegove skrbnosti, ki izhajajo iz mandatne pogodbe. V sodni praksi je uveljavljen standard povprečno skrbnega odvetnika. Ta odvetnikom ne nalaga neuresničljivih zahtev. Odvetnik se mora celovito in izčrpno poučiti o dejanskem stanju in s stranko izmenjavati informacije. Poleg tega pa mora tudi stranka po svojih najboljših močeh odvetniku pomagati, da se seznani z vsemi okoliščinami primera, medtem ko jo mora odvetnik poučiti o procesnih in materialnih posledicah odločitve. Odvetnik ne prevzame obveznosti za uspeh, njegova dolžnost je v tem, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata.

6. Dejstveni substrat odločitve predstavljajo naslednje ugotovitve prvega sodišča: - tožnik je hkrati s kupcem I. M. sprejel ponudbo prodajalca F. O. za nakup kmetijskih zemljišč na J.; - prodajalec F. O. in tožnik sta sklenila prodajno pogodbo, zato je I. M. zoper oba vložil tožbo; - I. M. je tekom postopka tožbo umaknil, vendar pooblaščenci F. O. in tožnika (tedaj toženca) v umik niso privolili, zato se je postopek nadaljeval in končal s sodbo, s katero je tožnik I. M. uspel. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi standarda profesionalne skrbnosti zavarovanca toženca sprejelo prepričljivo odločitev o odsotnosti strokovne napake odvetnika oz. njegove odškodninske odgovornosti. Tožnik zatrjevanj o odsotnosti seznanitve z umikom tožbe I. M. ni izkazal s prepričljivostjo. Ni razloga, da pritožbeno sodišče glede okoliščin o tožnikovi seznanitvi z umikom tožbe ne bi sledilo razlogovanjem prvega sodišča. Zabeležka v rokovniku skupaj z izpovedbama prič A. P. in J. H. - v nasprotju z golim tožnikovim zanikanjem - predstavlja prepričljiv dokaz. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je nesoglasje k umiku tožbe v praksi zelo redko in da si je tudi zato težko predstavljati sprejem takšne odločitve brez strankinega sodelovanja. Pritožbeno zatrjevanje, da so odvetniki kot pravni strokovnjaki veliko bolj vajeni prepričljivo nastopati na obravnavah pred sodišči, medtem ko je tožnik pravni laik in tega ni vajen, samo po sebi ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka prvega sodišča. 8. Od odvetnika se pričakuje temeljito poznavanje zakonodaje kot tudi sodne prakse. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da je ravno v obdobju, ko je tekla pravda med tožnikom I. M. ter tožencema F. O. in sedanjem tožnikom, torej v obdobju od leta 2008 do 2013, prišlo do sprememb v sodni praksi na področju prodaje kmetijskih zemljišč. Pritožnik celo sam izpostavi, da je bila v času prodaje nepremičnin sodna praksa takšna, da je moral tisti, ki je sprejel ponudbo, v prekluzivnem 60-dnevnem roku vložiti tožbo na ugotovitev sklenitve kupoprodajne pogodbe, in da je bilo takšno stališče vse do leta 2012, torej do sprejema načelnega pravnega mnenja VSRS. Ta pritožbena navedba pravzaprav izkazuje, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o strokovni napaki zavarovanca toženca. Slednji je prav iz razloga, ker I. M. vloge za odobritev pravnega posla, pa tudi tožbe, ni vložil v t. i. prekluzivnem roku 60 dni, tožniku (takratnemu tožencu) svetoval, da se ne poda soglasja k umiku tožbe.

9. Ustrezna profesionalna skrbnost odvetnika pri sprejemu odločitve je izpričana tudi z izpovedbo A. P. Ta je pred sprejemom odločitve o nepodaji soglasja k umiku tožbe govoril s pooblaščencem I. M. Od njega je izvedel, da bodo kljub umiku tožbe v pravdnem postopku, v upravnem postopku izkoristili vsa pravna sredstva. O zadevi se je posvetoval s partnerjem v družbi, J. H. ter odvetnico D. R. in skupaj so se poenotili, da bi bila za tožnika najbolj koristna pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka. Tako bi bil I. M. razorožen tudi v upravnem postopku, saj ne bi več imel pravnega interesa za nasprotovanje odobritvi pogodbe med tožnikom in prodajalcem F. O. Takšna pričakovanja pooblaščencev so bila tudi v skladu s tedanjo sodno prakso1, ki je rok za vložitev tožbe na sklenitev prodajne pogodbe časovno omejevala. Ni pa mogoče zahtevati od odvetnikov, da bodo predvideli spremembo sodne prakse na tem področju. Vrhovno sodišče je v kasnejših odločbah sprejelo stališče, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe - torej takrat - ko ponudnik sprejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe; sklenjena pa je pod odložnim pogojem odobritve. Sprejemnik ponudbe ima možnost vložiti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pri čemer takšna terjatev, skladno z določbo 350. člena OZ, zastara v desetih letih od sklenitve pogodbe.

10. Glede na pojasnjeno in ob novo uvljavljenem stališču, da teče rok za vložitev zahteve za odobritev pravnega posla od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila nasprotni stranki naložena sklenitev prodajne pogodbe, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti zavarovanca toženca. Slednji je glede na prej izpostavljeno sodno prakso v letu 2009, ko je bil podan umik tožbe, lahko utemeljeno sklepal, da I. M. zaradi zamude rokov pri vložitvi tožbe oz. odobritvi pravnega posla z zahtevkom ne bo uspel. Glede na takratne okoliščine je predstavljala pravnomočna zavrnilna odločba za tožnika (takrat toženca) boljši izplen, saj bi bil I. M. onemogočen tudi v upravnem postopku. Ob spremenjenem stališču glede rokov za vložitev tožbe na sklenitev prodajne pogodbe oz. za izstavitev zemljiškoknjižne listine tudi ne drži pritožbeni očitek, da I. M. ne bi mogel ponovno vložiti tožbe, ker bi bil prekludiran oziroma bi zahtevek zastaral. 11. Pritožbena zatrjevanja, da je zavarovanec toženca storil strokovno napako pri opravljanju odvetniškega poklica tudi s tem, ko je za tožnika in F. O. sestavil predpogodbo in pogodbo za nakup zemljišč, za katere je pozneje sodišče ugotovilo, da so nične, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je - skladno z določbo 337. člena ZPP - ni moč upoštevati. Poleg tega so ta zatrjevanja zmotna, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničnosti predpogodb in pogodb za nakup teh zemljišč, marveč le ničnost zastavne pogodbe z dne 27. 1. 2006. 12. Pritožba neutemeljeno in nekonkretizirano oporeka stroškovnemu delu odločitve. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo na podlagi stroškovnika, iz katerega se da jasno razbrati, kateri stroški so bili tožencu priznani in v kakšni višini. Očitek, da pri sporni vrednosti 316.869,02 EUR niso mogli nastati odmerjeni stroški, pa je nekonkretiziriran.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. člena istega zakona potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP), zato toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona) 1 Primerjaj I Cp 1942/2008 in I Cp 7151/2006.