Jedro

Pravilno je pravostopno sodišče presodilo, da do plačila obresti na plačani DDV tožeča stranka ni upravičena niti po pravni podlagi iz 193. člena OZ. V skladu z navedeno določbo je treba v primeru vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, če je bil pridobitelj nepošten, pa od dneva pridobitve. Od tedaj dalje, ko pridobitelj izve ali bi lahko izvedel, da je nekaj pridobil neupravičeno, postane nepošten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 728,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 49079/2011, z dne 13.4.2011, razveljavi tudi v še nerazveljavljenem delu, torej v naložitvenem delu glede glavne stvari in tudi glede stroškov, ter se tožbeni zahtevek zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 1.455,25 EUR pravdnih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Do takšne odločitve je sodišče prišlo na podlagi presoje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila obresti, tako ne po 99. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP), kot tudi ne po 378. členu v zvezi s 193. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka zaradi vseh treh zakonskih pritožbenih razlogov. Najprej v pritožbi povzela potek dogodkov v zvezi z odmerami komunalnega prispevka in plačilom slednjega, tako kot jih je povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Navedla je, da je moral toženec tožniku zaradi neutemeljeno obračunanega 20% DDV pri odmeri komunalnega prispevka vrniti ta preveč zaračunani znesek v višini 175.471,43 EUR, kar je tudi storil, pri tem pa ni plačal zakonskih zamudnih obresti na ta znesek, ki so se v višini 15.446,29 EUR natekle od dneva plačila (3.2.2010) do dneva vračila. Toženec je dolžan na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ) plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva prejema preveč zaračunanega komunalnega prispevka, ker je bil ves čas nepošten. To izhaja iz tega, ker je bil v pritožbi zoper odločbo, z dne 25.9.2009, izrecno opozorjen, da je obračunavanje davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) nezakonito, kot organ lokalne skupnosti pa bi moral materialno pravo pravilno uporabiti že ob odmeri. Sodišče je pri svojem stališču, da ni mogoče tožencu očitati nepoštenega ravnanja, povsem spregledalo, da je toženec mestna občina, od katere se zahteva pri odločanju toliko večjo skrbnost; poleg tega se je toženec ves čas zavedal, da njegova stališča iz odločbe, z dne 25.9.2009, niso pravilna, kar izhaja tudi iz njegove druge odločbe iz leta 2008, kjer se na odmerjeni komunalni prispevek ni obračunal DDV. Vse to kaže, da je ob izdaji odločbe z dne 25.9.2009, toženec ravnal arbitrarno in zlorabil svoja pooblastila. Po mnenju pritožnika je sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča R Slovenije III Ips 49/2005 napačno, ker se nanaša na odpravo odločbe na podlagi izrednih pravnih sredstev, v predmetni zadevi pa je bila odločba odpravljena na podlagi sodbe, izdane v upravnem sporu. Pravne posledice takšne sodbe pa so urejene v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v institutu nasprotne izvršbe, po katerem v primeru, ko je izvršilni naslov razveljavljen, lahko upnik na podlagi 62. člena ZIZ zahteva od dolžnika, da mu vrne vse, kar je od njega dobil. Sklicevanje na predmetno sodbo je napačno tudi iz vsebinskega razloga, ker v konkretnem primeru ni bila sporna višina odmerjenega komunalnega prispevka, kot v sodbi, ampak je bilo sporno samo vprašanje, ali se komunalni prispevek obdavči z DDV ali ne. To pa po vsebini ni odločitev o višini komunalnega prispevka, ampak davka na dodano vrednost. Glede vprašanja obdavčitve komunalnega prispevka z DDV-jem bi bilo glede vprašanj, ki so odločilna za to pravdo, po analogiji potrebno uporabiti določila Zakona o davčnem postopku (ZDavP), v katerem po prvem odstavku 99. člena pripadajo zavezancu od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP: zavezancu za davek pripadajo v primeru neupravičeno odmerjenega in plačanega davka obresti od dneva plačila davka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala stroške pritožbenega postopka.

4. O zadevi je odločalo višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih zadeva na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena od Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ključno vprašanje v predmetnem sporu, ki ga izpostavlja tudi pritožba, je, ali bi morala tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 15.446,29 EUR, ki predstavlja obračunane obresti na znesek neupravičeno plačanega in z upravno odločbo tožene stranke neutemeljeno obračunanega davka na dodano vrednost (DDV) v višini 175.471,43 EUR za čas od 3.2.2010 (ko ga je tožeča stranka še pred pravnomočnostjo upravne odločbe plačala, da ne bi ovirala pridobitve gradbenega dovoljenja) do 26.1.2011, ko je (še pred pravnomočnostjo upravne odločbe, izdane v ponovljenem postopku) tožena stranka tožeči vrnila zgoraj navedeni znesek DDV. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, ali je bila tožena stranka neupravičeno obogatena za ta znesek, v katerem obdobju in predvsem, kaj bi morala zaradi te neupravičene obogatitve tožeči stranki vrniti. Prvostopno sodišče se je sicer postavilo na stališče, da gre v konkretnem primeru za vprašanje vrnitve dela komunalnega prispevka (in ne DDV), vendar je v tem delu pritrditi pritožbi, da je bil pri odmeri komunalnega prispevka sporen zgolj DDV (1) in ne odmera komunalnega prispevka v smislu določb Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Vendar navkljub temu ni mogoča materialnopravna posledica (na katero se je v postopku na prvi stopnji sklicevala tožeča stranka in jo v pritožbi ponavlja), da se za vračilo neutemeljeno plačanega DDV uporabljajo določbe ZDavP, konkretno 99. člen, po katerem pripadajo zavezancu za davek v primeru neupravičeno odmerjenega in plačanega davka obresti od dneva plačila davka. Po določbah ZDavP se presojajo razmerja iz davčnega postopka, to je takrat, ko davčni organ odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (prvi odstavek 2. člena ZDavP). Po teh določbah sicer lahko postopajo tudi nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov, in če je z zakonom predpisano, da se za njihovo pobiranje uporabljajo določbe ZDavP (drugi odstavek 2. člena ZdavP). V spornem primeru iz te pravde pa tožena stranka ni postopala kot nosilec javnih pooblastil za izvajanje davčnega postopka, saj je odmerjala komunalni prispevek, ki v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) predstavlja plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zemljišča (2), in ne davčne obveznosti. Iz teh razlogov je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ne more uveljavljati obresti za plačani DDV na podlagi ZdavP (3). Poleg tega pa se te podlage v konkretnem primeru ne more uporabiti niti analogno, kot to napačno zatrjuje pritožba, saj je v 193. členu OZ podana civilnopravna podlaga prav za določitev obsega vrnitve neupravičeno pridobljenega.

7. Pravilno je prvostopno sodišče presodilo tudi, da do plačila obresti na plačani DDV tožeča stranka stranka ni upravičena niti po pravni podlagi iz 193. člena OZ. V skladu z navedeno določbo je treba v primeru vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, (vrniti plodove in) plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, če je bil pridobitelj nepošten, pa od dneva pridobitve. Nepošten pridobitelj je tisti, ki ve ali bi moral vedeti, da je brez pravne podlage obogaten na tuj račun. Od tedaj dalje, ko pridobitelj izve ali bi lahko izvedel, da je nekaj pridobil neupravičeno, postane nepošten (4). Pritožbeno sodišče povsem soglaša z ugotovitvijo iz izpodbijane sodbe, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je bila ob prejetju plačila DDV nepoštena. Tožeča stranka ga je plačala na podlagi upravne odločbe štev. 354-1000/2009-3, z dne 25.9.2009, s katero ga je tožena stranka odmerila, in sicer se je navkljub temu, da je bila na stališču, da je bil DDV obračunan neupravičeno, odločila zaradi okoliščin na njeni strani, da ga bo plačala še pred pravnomočnostjo odločbe. S tem je tudi sama pristala na posledice morebitne napačne odločitve iz upravne odločbe. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, kot se je nato izkazalo ob sodnem preizkusu navedene upravne odločbe, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče toženi stranki očitati, da bi bila nepoštena. Tega ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na upravno odločbo, ki jo je tožena stranka izdala 14.4.2008, v kateri ni na odmerjeni komunalni prispevek obračunala DDV, saj je pritožba izpostavila zgolj eno (drugačno) odločbo, na podlagi katere ni mogoče zaključiti, da je bilo pri toženi stranki to strokovno vprašanje razčiščeno, še posebej zato, ker ta odločitev ni bila preizkušena s pravnimi sredstvi. Tudi pritožbeno opozarjanje, da je tožena stranka mestna občina, in da to zahteva večjo skrbnost, ki bi jo pri svojem odločanju morala izkazati, ne zadošča za zaključek, da je bila tožena stranka pri svojem odločanju v upravnem postopku nepoštena (torej, da je vedela ali bi morala vedeti, da nalaga tožeči stranki nekaj, česar ne bi smela). Nepoštenosti pa toženi stranki po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče očitati niti za čas od prejetja plačila DDV do njegove vrnitve (5), pri čemer se je tožeča stranka kot razlog za toženkino nepoštenost sklicevala zgolj na to, da je že v pritožbi zoper upravno odločbo opozorila na nezakonitost obračunavanja DDV. Po tem, ko je tožena stranka zavzela napačno materialnopravno stališče, in v času, ko je bila njena odločitev v preizkusu s pravnimi sredstvi, ji ni mogoče očitati, da je bila nepošten pridobitelj, če ni sledila pritožbenim navedbam o nezakonitosti njene odločitve, in če ni še pred odločitvijo o pravilnosti njenega stališča, sredstev iz naslova plačanega DDV vrnila tožeči stranki.

8. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je zavrnilo kot neutemeljene, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka v višini 728,64 EUR, ki predstavljajo njene izdatke za nagrado za postopek (tar. štev. 3210) in za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. štev. 6002), oboje povečano za DDV (tar. štev. 6007).

Op. št. 1: samo DDV je bil predmet preizkusa pritožbe zoper odločbo tožene stranke, z dne 25. 9. 2009, nato tožbe v upravnem sporu, pa tudi tožbena dejanska podlaga v tem sporu so zgolj obresti na neutemeljeno obračunan in plačan znesek DDV Op. št. 2: 79. člen ZPNačrt Op. št. 3: ki v 99. členu določa, da (v davčnem postopku) pripadajo zavezancu za davek v primeru neupravičeno odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka Op. št. 4: glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2011 Op. št. 5: ki je bila opravljena še pred pravnomočnostjo v ponovljenem postopku izdane odločbe, le-ta pa je bila izdana le poldrugi mesec po izdaji sodbe v upravnem sporu, zaradi česar bi bilo neupravičeno toženi stranki očitati