Jedro

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno obračunanega DDV, zaračunanega z odpravljeno upravno odločbo.

Podlaga zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni v ZDavP-2. Po ZDavP-2 namreč postopajo davčni organi in nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov (2. člen ZDavP-2), tožena stranka pa pri odmeri komunalnega prispevka ni nastopala v tej funkciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 919,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi v celoti in tožbeni zahtevek za plačilo 15.446,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 2/2014 z dne 27. 5. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do zamudnih obresti za neutemeljeno odmerjen in z njene strani plačan davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) na odmerjen komunalni prispevek ter katera je pravna podlaga za odločanje o zahtevku.

4. Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in „izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevku v celoti ugodi“.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: - Tožena stranka je z upravno odločbo tožeči stranki odmerila komunalni prispevek. Od komunalnega prispevka je obračunala tudi DDV.

- Tožeča stranka je komunalni prispevek plačala, vendar je zoper upravno odločbo vložila pritožbo zaradi nasprotovanja obračunu DDV. Pritožba je bila zavrnjena. Tožeča stranka je nato sprožila upravni spor, v katerem je uspela. Odločba tožene stranke je bila razveljavljena ter vrnjena v novo odločanje toženki.

- Tožena stranka je izdala novo odločbo, v kateri je tožeči stranki ponovno odmerila komunalni prispevek, vendar brez DDV.

- Tožena stranka je tožeči stranki 26. 1. 2011 vrnila preveč plačani komunalni prispevek z DDV (po prvotni odločbi tožene stranke) v višini 174.471,43 EUR.

8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno obračunanega DDV, zaračunanega z odpravljeno upravno odločbo, za čas od 3. 2. 2010 (od plačila prvotno odmerjenega komunalnega prispevka z DDV) do 26. 1. 2011 (do dneva, ko je tožena stranka preplačilo vrnila).

9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je podlaga zahtevka v pravilih o neupravičeni obogatitvi (193. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in ne v 99. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), kot je trdila tožnica. Pojasnilo je, da tožena stranka ni bila nepoštena, zato obresti od neutemeljeno obračunanega DDV od dneva pridobitve ni dolžna plačati.

10. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V konkretnem primeru je zato presoja omejena na revizijske navedbe, ki se nanašajo na dopuščeno vprašanje, do navedb o zagrešitvi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa se revizijsko sodišče ni opredeljevalo. Prav tako se ni opredeljevalo do očitka o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, saj to ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je treba z njo izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

12. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da podlaga zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni v ZDavP-2. Po ZDavP-2 namreč postopajo davčni organi in nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov (2. člen ZDavP-2), tožena stranka pa pri odmeri komunalnega prispevka ni nastopala v tej funkciji. Za pobiranje DDV od komunalnega prispevka ni bila pristojna. Pravilna je tudi nadaljnja presoja, da je za konkretno razmerje treba uporabiti pravila OZ o neupravičeni obogatitvi.

13. 193. člen OZ določa, da je, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba vrniti zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, v nasprotnem primeru pa od dneva vložitve zahtevka. Revidentka zahteva plačilo obresti od dneva pridobitve in ponavlja svoje trditve, da naj bi na nepoštenost tožene stranke kazalo dejstvo, da je ta poznala argumente zoper svoje stališče, saj jih je tožeča stranka podala že v pritožbi zoper upravno odločbo, ki je bila kasneje razveljavljena. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da zgolj na podlagi dejstva, da je bilo stališče tožene stranke, ki je bila podlaga za obračun DDV od komunalnega prispevka, materialnopravno napačno, še ni mogoče sklepati na njeno nepoštenost. Na navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na nepoštenost toženke, je že v celoti pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Tožeča stranka se v reviziji s temi argumenti ne sooči, zato podrobnejši odgovor na njene trditve ni bil potreben.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 734,00 EUR stroškov odgovora na revizijo in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, z 22 % DDV v višini 165,88 EUR, skupaj torej 919,88 EUR.