Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Če izpodbijana sodba ne temelji na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja, izpostavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve.

Če izpostavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve, v zvezi s tem vprašanjem tudi ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.

Obstoja zelo hudih posledic zaradi izpodbijanega akta ni mogoče izkazati zgolj s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Ministrstva za finance, št. 4615-6/2010/3 z dne 30. 12. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, končanega z odločbo, št. 4615-4/2010/6 z dne 7. 10. 2010, s katero je bilo družbe A., d. d., izdano soglasje za pridobitev delnic družbe B., d. d., ker revident ne izkazuje upravičenega interesa za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje tega soglasja. Revident je imetnik 20 % delnic družbe B., d. d., z oznako X, in je na podlagi imetništva delnic zatrjeval, da bi mu v postopku izdaje soglasja družbi A., d. d, za pridobitev 3.568 navadnih imenskih kosovnih delnic družbe B., d. d., od odsvojitelja družbe C., d. d., in D., d. o. o., moral biti priznan položaj stranskega udeleženca.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga pravnega vprašanja podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

6. Revident navaja, da gre po vsebini za pomembno pravno vprašanje, „ali je stranska udeležba v upravnem postopku dovoljenja zgolj v primeru, če specialni predpis to izrecno določa, ali se mora pravni interes za vstop v postopek presojati po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V konkretnem primeru torej, ali je dopustna stranska udeležba osebe z interesom, v čigar pravni položaj vpliva podelitev soglasja ministra po 32. členu Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), čeprav zakon izrecno ne predvideva, da je v postopku lahko udeležen tudi stranski udeleženec. Tudi sicer je sodna praksa pri tem vprašanju dokaj neenotna.“ V zvezi z neenotno sodno prakso sodišča se sklicuje na izpodbijano sodbo in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/2009. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da stranska udeležba v obravnavanem primeru ni dopustna, če je področni zakon izrecno ne predvideva.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj izpodbijana sodba ne temelji na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja. Ker izpostavljeno pravno vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve, v zvezi s tem vprašanjem tudi ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da revident kot delničar družbe B., d. d., nima položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje soglasja za odsvojitev delnic te družbe po tretjem odstavku 32. členu ZIS, namreč ne temelji na stališču, da revidentu ne gre položaj stranskega udeleženca le zato, ker ZIS kot specialni predpis tega izrecno ne določa, temveč je to le eden izmed argumentov za odločitev sodišča, da revident skladno s presojo po 43. členu ZUP ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v predmetnem postopku.

9. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče dodaja, da v teoriji in praksi Vrhovnega (npr. X Ips 203/2010, X Ips 489/2005, X Ips 985/2006) in Ustavnega sodišča RS (npr. U-I-165/2009) tudi ni sporno, da se položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku, ob upoštevanju pravnih in dejanskih okoliščin vsakega posamičnega primera, presoja ob uporabi določbe 43. člena ZUP, razen v primeru, če je to vprašanje za določeno upravno področje v posebnem zakonu drugače urejeno (drugi in tretji odstavek 3. člena ZUP).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revident se namreč v zvezi s tem razlogom za dovoljenost revizije zgolj sklicuje na določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pri čemer ne navaja, kakšne posledice ima zanj izpodbijana sodba. Glede na pojasnjeno pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (4. točka te obrazložitve) revident zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.