Jedro

ZDR ne določa, da bi moral delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej navesti in obrazložiti tudi okoliščine in interese strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Takšne okoliščine lahko dokaže v sodnem postopku.

Okvir sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se lahko giblje le v mejah že opredeljenih razlogov v pisni odpovedi s strani delodajalca. Sodišče te meje preseže, če v sodnem postopku samo ugotavlja še morebitne druge kršitve oziroma druge razloge za odpoved.

Iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR ne izhaja, da rok za odpoved teče (avtomatsko) od dneva zagovora oziroma, če delavec ne pride na zagovor, od tistega dne, ko je bil zagovor predviden.

Če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, na ta način kljub obstoju razlogov za izredno odpoved dejansko pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje: - spremenita tako, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 6. 12. 2005 in - razveljavita glede odločitve o ostalih zahtevkih in stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2005, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vrnitev na delo, izplačilo mesečnega nadomestila plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku v zakonsko predvidenem roku, ki ga je štelo od opravljenega zagovora, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Razlogi za odpoved so utemeljeni, saj je sodišče po izvedbi dokazov ugotovilo, da je tožnik na svoj račun in v škodo tožene stranke opravil čiščenje greznice zasebniku, to storitev pa je poskušal prikriti. Upoštevajoč naravo kršitve je ugotovilo tudi, „da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni več smiselno“.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene očitke o nepopolnem ali zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter tako kot sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik naklepno in huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar je po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko v potni nalog ni vpisal storitve, ki jo je opravil zasebniku, uresničil znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB-1, Ur. l. RS, št. 95/2004), kar je po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR prav tako razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej navaja, da mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 6. 12. 2005, čeprav naj bi bila domnevna kršitev ugotovljena že dne 10. 11. 2005, tožena stranka pa je že 11. 11. 2005 pridobila izjavo vseh udeležencev – torej se je najkasneje takrat seznanila z razlogi za izredno odpoved. Glede na to odpoved ni bila podana v zakonskem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR in je prepozna. Zmotno je stališče, da je 15-dnevni rok za odpoved začel teči od zagovora. Glede razlogov za odpoved revident opozarja, da mu je bila odpoved dana iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zaradi tega so neutemeljeni zaključki sodišč druge in prve stopnje, da njegovo ravnanje vsebuje znake kaznivega dejanja zatajitve. Iz izredne odpovedi ni mogoče ugotoviti razlogov za odpoved niti razlogov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Dokazni postopek ni z zadostno stopnjo prepričanja odgovoril na vprašanje, ali je dne 10. 11. 2005 sploh prišlo do očitane kršitve. Ključna priča – lastnik greznice na naslovu V. 47 je izpovedal, da tožnika ne pozna, zaradi česar so drugačni zaključki sodišč druge in prve stopnje v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju te priče, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Tudi drugi izvedeni dokazi ne nudijo trdne opore za zaključek, da je storil očitane kršitve.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. člen ZPP in 384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka je tožnik konkretiziral le v zvezi s tem, da naj bi bili dokazni zaključki sodišč druge in prve stopnje v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče I. L..

Ta očitek ni utemeljen. Iz opredelitve bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP namreč ne izhaja, da bi to kršitev predstavljala drugačna dokazna ocena sodišča kot izhaja iz izpovedi ene od več zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče tudi jasno in pravilno povzelo, vendar je po dokazni oceni obrazloženo zaključilo, da ji ni mogoče slediti.

8. Revident tudi sicer nasprotuje dokazni oceni sodišč druge in prve stopnje o očitani hujši kršitvi pogodbenih obveznosti, vendar to ni upošteven revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razbrati razlogov za odpoved in za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je civilna sankcija zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem primeru zakon ne vsebuje natančnejših pravil o obličnosti takšne odpovedi. Iz 86. člena ZDR izhaja le, da mora biti izredna odpoved v pisni obliki, da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zakon torej ne določa, da bi moral delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej navesti in obrazložiti tudi pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR – namreč okoliščine in interese strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na navedeno je delodajalcu v tem primeru omogočeno, da takšne okoliščine dokaže v sodnem postopku (enako tudi v sodbi VS RS VIII Ips 223/2007 z dne 6. 10. 2008).

10. Zato na zakonitost odpovedi tožniku ne vpliva dejstvo, da tožena stranka že v izredni odpovedi ni natančneje navedla oziroma se ni opredelila do okoliščin v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja po prvem odstavku 110. člena ZDR. V zvezi z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (111. člen ZDR) pa kljub nekoliko pomanjkljivi obrazložitvi iz izredne odpovedi dovolj jasno izhaja, kaj se tožniku očita, prav tako pa to izhaja že iz pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo.

11. Vendar pa je v tem delu treba pritrditi revizijskemu očitku, da sta sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno presodili tudi, da je v ravnanju tožnika zaslediti zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve, zaradi česar naj bi bil podan tudi odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Kakršnekoli zatajitve oziroma tega, da tožnik v potni nalog ni vpisal storitve, ki jo je neupravičeno opravil zasebniku, namreč tožena stranka v odpovedi ni navedla (kot razloga za izredno odpoved), tožniku pa tega ni očitala niti v pisni obdolžitvi pred odpovedjo. Sodišče je v tem delu preseglo svoja pooblastila, ki zajemajo presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Okvir te presoje se lahko giblje le v mejah že opredeljenih razlogov v pisni odpovedi s strani delodajalca. Sodišče te meje preseže, če v sodnem postopku samo ugotavlja še morebitne druge kršitve oziroma druge razloge za odpoved.

12. Utemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem nima izrecnih razlogov, temveč glede tega le splošno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila odpoved podana „v zakonsko predvidenem roku, torej po opravljenem zagovoru z dne 23. 11. 2005“. Takšna presoja je napačna, saj iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR ne izhaja, da rok za odpoved teče (avtomatsko) od dneva zagovora oziroma, če delavec ne pride na zagovor, od tistega dne, ko je bil zagovor predviden. Rok za odpoved po navedeni določbi teče od seznanitve z razlogi za odpoved. Pri tem je datum seznanitve dejansko vprašanje, saj se delodajalec s tem razlogom lahko seznani (in se v večini primerov tudi dejansko seznani) že pred samim zagovorom delavca. Do seznanitve glede na dejanske okoliščine torej lahko pride že takoj ob kršitvi, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR (glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 190/2006, VIII Ips 175/2006, VIII Ips 121/2007, VIII Ips 335/2006, VIII Ips 447/2006 in številne druge).

13. Glede na napačno materialnopravno izhodišče sodišči druge in prve stopnje nista ugotavljali dejstev o tem, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. To bi zahtevalo razveljavitev izpodbijane sodbe, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je izredna odpoved tudi sicer nezakonita.

14. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni odpoved brez pravice do odpovednega roka (drugi odstavek 80. člena ZDR), za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 80. člena ZDR). Ta osnovni pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč že sam delodajalec, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, dejansko pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje in s tem ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Določitev odpovednega roka v primeru izredne odpovedi je res v korist delavca, vendar prav takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Tožena stranka je storila prav to – v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je določila, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 30 dni od vročitve odpovedi. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje je zaradi takšne določitve (v drugem odstavku izreka odpovedi) do prenehanja tudi dejansko prišlo šele 30 dni po vročitvi odpovedi. Res je bilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tudi zadržano s posebnim sklepom tožene stranke, saj je sindikat odpovedi nasprotoval, delavec pa je zahteval takšno zadržanje (prvi odstavek 85. člena ZDR), vendar je do tega prišlo naknadno (dne 14. 12. 2005), že po vročitvi odpovedi. To zadržanje ne vpliva na zaključek, da je tožniku že po izredni odpovedi prenehalo delovno razmerje šele po odpovednem roku 30 dni. Takšna izredna odpoved pa je nezakonita. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih primerih (npr. VIII Ips 33/2006, VIII Ips 262/2006, VIII Ips 324/2007, VIII Ips 565/2007, itd.).

15. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče delno spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, tako da je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 6. 12. 2005. V ostalem delu je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista ukvarjali in opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

16. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku z upoštevanjem načela materialnega procesnega vodstva poskrbeti, da stranki navedeta vsa odločilna dejstva in dopolnita dokazila, ki se na takšna dejstva nanašajo, po potrebi pa dopolniti dokazni postopek v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki. Zlasti bo moralo upoštevati tudi tožnikovo izpoved glede zaposlitve za določen čas od 3. 5. 2006 do vključno 2. 11. 2006 in podatke iz njegove delovne knjižice (iz katere datum zaključka kasnejšega delovnega razmerja ni razviden), to pa bo vplivalo tudi na odločitev o zahtevku za nadomestilo plače. 17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).