Jedro

S tem, ko je tožnik v spornem času za svoj račun in na škodo tožene stranke opravil čiščenje greznice pri enem od zasebnikov, čeprav mu je bilo odrejeno le črpanje blata iz čistilne naprave, je naklepno huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. je utemeljena, saj je tožnik s tem, ko v potni nalog ni vpisal storitve pri zasebniku, storil znake kaznivega dejanja zatajitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku 6.12.2005 ter za ugotovitev, da tožniku na podlagi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naložil, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplača mesečno plačo v višini 200.000,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, kot tudi ostale denarne prejemke (regres za letni dopust), ki bi jih tožnik dobil, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki naloži plačilo davkov in prispevkov od zneskov, navedenih v prejšnji točki zahtevka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega davka oziroma prispevka do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na domnevno skladne izpovedbe prič J.J., M.B., B.M. in B.Ž.. Vendar pa bolj podrobna analiza teh pričevanj pokaže pomembne neskladnosti in nelogičnosti. Nobenih nedoslednosti pa tožnik ne vidi v izpovedbi B.Ž., ki je po pravici povedal, da bi tožnik kritičnega dne moral opraviti dve „furi“. Nobena od zaslišanih prič ni zanikala, da je bila kritičnega dne ena „fura“ že opravljena, zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je težko verjeti, da bi se delavci že po eni sami opravljeni „furi“ odpravili na malico. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tako je navedlo, da je kraj malice oddaljen približno 20 km od kraja, kjer so tožnik in sodelavci delali. Priča B.M. je izpovedal, da so najprej pozvonili pri hiši, kjer naj bi tožnik nepooblaščeno praznil greznico in da so greznico pregledali šele potem, ko jim je mlajša ženska, ki jim je odprla, povedala, da z greznico nima nič. Priča M.B. pa je izpovedal, da so takoj odprli jašek in ugotovili, da manjka precej greznične vsebine in šele potem naj bi pozvonili pri vratih, ki jih je odprla mlajša ženska s otrokom. Zaradi takšnega različnega opisovanja poteka dogodka izpovedbi teh prič ne moreta biti verodostojni. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da sta obe priči izjavili, da je v pregledani greznici manjkalo precej greznične vsebine. V kolikor bi tožnik s sodelavcema dejansko na črno črpal oziroma čistil greznice, bi bilo logično, da bi greznico popolnoma izpraznil oziroma očistil. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sta vsaj dve od zaslišanih prič pri toženi stranki zasedali določen položaj, zaradi česar sta imeli močan interes, da sta na sodišču govorili, kar pač sta. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo izpovedbo priče A.K., ki je prepričljivo povedal, zakaj je sprva dal drugačno izjavo in zakaj jo je potem spremenil. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje izpovedbo priče A.K. ocenjuje za neverodostojno. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na analizo, ki jo je v spis vložila tožena stranka, vendar pa ni obrazložilo nekaj bistvenih okoliščin v zvezi z njo. Za pošteno in nepristransko analizo bi bilo potrebno, da jo odpravi neodvisna institucija. Še bolj pomembno bi bilo, da bi bil pri jemanju vzorcev iz cisterne in njihovi analizi prisoten tudi tožnik. Zato je možno povsem utemeljeno zaključiti, da so pri toženi stranki lahko analizirali vzorce, ki so bili vzeti kje drugje, ne pa iz cisterne. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj odločilna dejstva niso raziskana oziroma in glede odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da za predmetno zadevo ni bistveno, ali so pri hiši, kjer se je pred tem praznila greznica, najprej pozvonili na zvonec ali pa najprej dvignili jašek in pogledali v greznico. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi relacija med čistilnima napravama Dobrova in Zalog potekala mimo Leclerca. Najkrajša pot med obema čistilnima napravama nikakor ne poteka preko Rudnika. Tožnik se je tam nahajal iz povsem drugih razlogov, to je zaradi praznjenja greznice mimo ustreznega potnega naloga in navodila nadrejenega. Greznice se s cisterno nikoli ne izčrpajo popolnoma, pa tudi sicer sama količina izčrpanja greznične vsebine ni bistvenega pomena za presojo tožnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na izpovedbe prič, temveč je izvedlo tudi številne listinske dokaze. Tudi analiza vsebina cisterne, ki jo je spornega dne upravljal tožnik, povsem jasno dokazuje, da se je v cisterni nahajala vsebina greznice in ne vsebina iz čistilnih naprav. Analizo je opravila služba za nadzor kakovosti pitne vode in odpadne vode tožene stranke, ki je pooblaščena za izdelavo tovrstnih analiz ter registrirana pri Slovenski akreditaciji. Službi je bilo podeljeno pooblastilo za izvajanje tovrstnih meritev in analiz, kar pomeni, da imajo izdana poročila in preizkusi značaj javne listine. Za javno listino pa se domneva, da je resnično, kar se v njej zatrjuje. Tožena stranka zavrača namigovanja, da naj bi bil postopek odvzemanja vzorcev iz cisterne nepravilen. Tožena stranka ne dvomi, da je bil celoten postopek odvzema in analize vzorca opravljen v skladu s pravili stroke. Tožena stranka še ni zasledila, da bi bil pri analizi vzorca v laboratoriju prisoten nekdo, ki ga rezultati takšne analize zadevajo. Tudi pri analizi vzorca krvi, pacient ne gre skupaj z vzorcem odvzete krvi v laboratorij. Pritožbene navedbe so pavšalne in nekonkretizirane in v ničemer ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilinh dejstvih, pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v tem sporu namreč so, ali je tožnik kot čistilec kanalov – voznik dne 10.11.2005 mimo delovnega naloga, „na črno“ opravil praznjenje greznice pri stanovanjski hiši na naslovu.... Glede tega vprašanja pa so razlogi izpodbijane sodbe povsem jasni in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Ne more biti odločilno dejstvo, ali so delavci tožene stranke pri ogledu te greznice najprej pozvonili pri vratih in potem odprli greznico, ali pa je bilo ravno obratno. Prav tako ni bistveno, ali je kraj, kjer naj bi tožnik in sodelavca nabavili malico, od delovišča oddaljen 20 km ali manj. V skladnih izpovedbah prič J.J., M.B., B.M. in B.Ž., potnem nalogu z dne 10.11.2005, pisni izjavi, ki so jo 10.11.2005 podpisale prej navedene priče, izjavi J.J. z dne 11.11.2005 ter analizi gošče iz avtocisterne, ki jo je tožnik vozil kritičnega dne, je sodišče prve stopnje imelo dovolj trdno osnovo za ugotovitev, da je tožnik 10.11.2005 v resnici opravil takoimenovano črno praznjenje greznice na ulici ..., čeprav je za tisti dan v potni nalog vpisal le črpanje blata iz čistilne naprave … in čeprav mu je bilo za tisti dan odrejeno samo to delo.

Zgolj zaradi tega, ker je priča B.M. izpovedal, da so najprej pozvonili pri hiši in šele potem pogledali greznico, priča M.B. pa je izpovedal o ravno obratnem vrstnem redu obeh opravil, ni mogoče govoriti o neverodostojnosti njunih izpoved. Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu namigovanju, da naj bi bili preostali dve priči (M.B. in B.M.) neverodostojni, ker pri toženi stranki zasedata določen položaj.

Ni res, da bi sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo izpovedbo priče A.K., saj je prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovo izpovedbo ocenjuje za neverodostojno, pritožbeno sodišča pa s takšno oceno v celoti soglaša. Na oceno, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ne more vplivati okoliščina, da je v spisu nekaj nasprotujočih si podatkov o hišni številki stanovanjskega objekta na naslovu ..., pri katerem je tožnik „na črno“ izpraznil greznico. Nedvomno je namreč bilo ugotovljeno, da je takšno praznjenje greznice bilo izvršeno, da so se delavci, ki so pri tem sodelovali, neposredno potem v družbi prič B.M. in B.B. vrnili do te greznice in jo tudi pogledali.

Povsem neprepričljive so pritožbene navedbe o tem, da je možno, da bi tožena stranka vzorec, ki je bil odvzet iz tožnikove cisterne, zamenjala z drugim. Za takšno sumničenje ni nobene osnove, sicer pa sta kot priči zaslišana B.M. in M.B. prepričljivo izpovedala, da sta že po smradu, ki se je širil pri praznjenju cisterne v javno kanalizacijo, ugotovila, da gre za vsebino greznice in ne za blato iz čistilne naprave, ki bi se moralo nahajati v cisterni. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnik moral biti prisoten pri izvajanju analize, ki jo je opravila služba za nadzor kakovosti pitne in odpadne vode pri toženi stranki, saj za takšno zahtevo ni zakonske podlage, razen tega pa tožnik takšno zahtevo uveljavlja šele v sodnem sporu.

Okoliščina, da greznica na naslovu ... ni bila izčrpana v celoti, ne pomeni, da tožnik ni storil očitane kršitve, saj količina izčrpane greznične vsebine ne vpliva na presojo, ali takšno ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Razen tega je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da se pri praznjenju s cisterno greznica nikoli popolnoma ne izčrpa.

Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem času na svoj račun in na škodo tožene stranke opravil čiščenje greznice pri zasebniku I.L., čeprav mu je bilo odrejeno le črpanje blata iz čistilne naprave Dobrova in prevoz tega blata na Centralno čistilno napravo v Zalogu, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno prvo, ko je štelo, da je tožnik s tem naklepno huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar je v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR izrecno predviden razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je tožnik s tem, da v potni nalog ni vpisal storitve, ki jo je opravil zasebniku, storil znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/04), saj je očitno, da je tožnik imel namen, da pred toženo stranko prikrije opravljeno storitev, kar je v 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR predvideni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik s pritožbo sicer ni uspel, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) izrecno določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi), delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik z vložitvijo tožbe ali kakšnim drugim dejanjem zlorabil svoje procesne pravice, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.