Jedro

Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo.

V primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, je treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1209/2016-7 z dne 28. 9. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-549/2016/13 (1312-10) z dne 26. 7. 2016, s katero je tožniku priznala status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2019. 2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni ravnala v skladu z načelom največje otrokove koristi po 15. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj ni čimprej začela s postopkom iskanja tožnikovih staršev in drugih sorodnikov. Prav tako ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi lahko bil zaščiten. Posledično tožena stranka ni dovolj raziskala dejanskega stanja v zvezi s preganjanjem in morebitno zaščito. Zato bo morala ponovno ugotavljati, ali je izvorna država Iran ali Afganistan, in se opredeliti do težav, o katerih je tožnik navajal v zvezi z bivanjem v Iranu. Prav tako bo morala opraviti natančno analizo verodostojnosti tožnikovih izjav in nato ugotavljati, ali so v obravnavanem primeru podani pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje bi tožnikove navedbe glede na Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8 (v nadaljevanju Smernice UNHCR)1 lahko predstavljale preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Sicer pa je tožena stranka kršila pravila postopka, saj tožnika ni seznanila z informacijami o izvorni državi, na katere se je sklicevala v izpodbijani odločbi. Prav tako se ni opredelila do obširnih informacij o Afganistanu, ki jih je tožnik predložil 7. 6. 2016. 3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z argumentacijo sodišča, da v obravnavanem primeru ni ravnala skladno z načelom največje otrokove koristi, česar tožnik s tožbo niti ni uveljavljal. To velja tudi za ugotovitev sodišča, da pritožnica ni storila dovolj, da bi ugotovila, katera je tožnikova izvorna država. Tožnik namreč ne uveljavlja napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem, da je državljan Afganistana, pri čemer v konkretnem primeru ni nobenih indicev, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje, da bi lahko bila izvorna država Iran. Tožnik je navedel, da je tam živel ilegalno, kar pomeni, da nikakor ne more biti državljan Irana. Sicer pa je ocenila, da so verodostojne tožnikove izjave, ki se nanašajo na Afganistan. Opredelitev do izjav, ki se nanašajo na Iran, tako ni bila potrebna, saj to ni izvorna država. Meni, da tožnik skladno s sodno prakso ni pripadnik posebne družbene skupine. Tožniku tudi ni štela v škodo njegovih pavšalnih izjav glede težav v Afganistanu. Že v odločbi je namreč navedla, da se je v okviru svojih zmožnosti potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Pri tem je za presojo, ali ima tožnik utemeljen strah zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi, uporabila informacije o izvorni državi. S tem v zvezi je ustaljena praksa, da se osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita, ne sooči z informacijami o izvorni državi.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je upravičen do statusa begunca zaradi hazarske narodnosti, posebni družbeni skupini pa pripada tudi zaradi mladoletnosti. Poudarja, da pritožnica ni ravnala v skladu z načelom največje otrokove koristi v zvezi z dokaznim bremenom. Pritožnica tudi ni proučila, ali bi tožniku dejansko grozila nevarnost preganjanja zaradi hazarske pripadnosti ob vrnitvi v Kabul, pri čemer mu je bila dolžna predložiti pridobljena poročila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ker mu ni priznala statusa begunca temveč status subsidiarne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v delu, v katerem so povzete tožbene navedbe, pa je razvidno, da tožbo vlaga zato, ker meni, da so razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana subisidiarna zaščita, tudi razlogi za priznanje statusa begunca. Po njegovem mnenju gre za pripadnost posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so prepuščeni sami sebi v boju za preživetje in izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškim razmeram zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe.

7. Glede na to, da tožnik izpodbija odločbo o priznanem statusu subsidiarne oblike mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče opozarja, da morajo biti za obravnavanje tožbe v upravnem sporu izpolnjene vse procesne predpostavke, med katerimi je tudi tožnikov pravni interes. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, namreč mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8. Priznanje subsidiarne zaščite je ena izmed oblik mednarodne zaščite. Pravo Evropske Unije pa omogoča, da država članica s svojimi predpisi za oba statusa določi iste pravice in koristi, kar izhaja tudi iz drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), skladno s katerim sme država članica, kadar status subsidiarne zaščite omogoča iste pravice in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu, šteti, da je pritožba zoper odločbo o neutemeljenosti prošnje v zvezi s statusom begunca nedopustna zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka.

9. Po ZMZ-1 sta status subsidiarne zaščite in status begunca dve obliki ene pravice do mednarodne zaščite.2 Zato je v primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca. Pravnega interesa za tožbo v obravnavani zadevi torej ne bo mogoče utemeljevati le s posplošenimi ugotovitvami o različni naravi pravic, ki naj bi izvirale iz obeh statusov mednarodne zaščite, ampak bo treba glede na tožnikov individualni položaj presojati, ali bi mu s priznanjem statusa begunca šlo več pravic. Ob tem Vrhovno sodišče, glede na to, da je ena izmed bistvenih okoliščin, ki bo s potekom časa prenehala, tožnikova mladoletnost, pripominja, da zgolj način časovne opredelitve trajanja ene in druge oblike zaščite sam po sebi še ne pomeni, da zaščita po obeh oblikah ne traja enako dolgo (subsidiarna zaščita se podaljšuje dokler obstajajo razlogi zanjo, status begunca pa se odvzame, če prenehajo razlogi zanjo). ZMZ-1 namreč v peti alineji 67. člena prenehanje statusa begunca predvideva tudi, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bil beguncu priznan ta status.

10. Glede na navedeno je očitno, da sodni preizkus sodbe sodišča prve stopnje ni mogoč, saj v njej niso navedeni razlogi o tožnikovem pravnem interesu, ki je odločilno dejstvo.3 S tem pa so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej presoditi, ali je za obravnavanje tožbe podan tožnikov pravni interes. Sodišče namreč zavrže tožbo, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, naj v tem pogledu nepopolno tožbo (glede na svoje konkretne okoliščine) dopolni z ustreznimi navedbami o obstoju pravnega interesa zanjo (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Nato pa bo moralo upoštevajoč (dopolnjeno) dejansko tožbeno podlago in okoliščine iz VIII. poglavja ZMZ-1 preizkusiti, ali status subsidiarne zaščite tožniku omogoča enake pravice in koristi kot status begunca. Če bo glede na navedeno ugotovilo, da tožnik ima pravovarstveni interes, bo moralo presoditi, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Teh pa ne določa prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kot to nepravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe,4 ampak 65. člen ZUS-1. Skladno s prvim odstavkom omenjenega člena namreč sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

1 Celoten naslov Smernic UNHCR se glasi: "Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o status beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009" (UN High Commissioner for Refugees (UNHCR), Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009). 2 Prvi odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. 3 Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307). 4 Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi namesto na razlago procesnega prava znotraj danih pooblastil (prvi odstavek 65. člena ZUS-1) nepravilno sklicevalo na prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, kdaj lahko sodišče odloči na seji, brez glavne obravnave.