Jedro

Tožena stranka dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni povezala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel skoraj celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine.

Pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvi korak pri presoji utemeljenosti prošnje prosilcev. V naslednjem koraku ga je potrebno subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov, oziroma ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Bistvena predvsem natančna analiza verodostojnosti tožnikovih izjav, na podlagi katere je potrebno ugotoviti, katere izmed tožnikovih izjav je mogoče sprejeti kot resnične oziroma verodostojne, saj prav te izjave tvorijo pravno relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega se zatem z uporabo materialnopravnih pravil presodi, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Trditve je treba oceniti v časovni perspektivi in individualno za obravnavanega tožnika.

Pravica tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja je določena v 41. členu Listine EU o temeljnih pravicah, ki med drugim vključuje tudi pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene. Vsaka oseba ima možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-549/2016/13 (1312-10) z dne 26. 7. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi strani v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite in odločila, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, oboje z veljavnostjo do 31. 12. 2019, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 25. 2. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in tudi kasneje v postopku ni predložil nobenega originalnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti.

3. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je A.A., rojen … 2001 (star je 15 let), državljan Afganistana. Navedel je, da je Iran zapustil pred približno enim mesecem in pol (op. s. decembra 2015). V Iranu je živel z družino ilegalno 14 let, v okolici, kjer so bili večinoma Iranci. Ko so izvedeli, da je Afganistanec, so v njihovo hišo metali kamenje. Ni imel možnosti obiskovati formalne šole; hodil je v neformalno šolo, ki je bila organizirana s strani afganistanskih pribežnikov v Iranu, poleg tega ga je bilo tudi strah hoditi ven iz hiše. Tri tedne preden se je odločil, da odide v Evropo, ga je skupina iranskih fantov na poti ustavila, ker so na podlagi njegova videza ugotovili, da je Afganistanec, in so ga pretepli. V tem pretepu ga je eden izmed njih poškodoval z nožem, zaradi česar je imel brazgotino na levem prstu, udarili so ga tudi z železno palico po nogi tako, da bolečine še zmeraj čuti pri hoji in sedenju. V Iranu je imel vsak dan spore z otroci, ki so bili Iranci, in sicer na poti v šolo in iz šole oziroma na delo in nazaj. Delal je večinoma v gradbeništvu, kjer je polagal keramiko ali bil pomočnik gradbenikov. V zvezi z Afganistanom je povedal, da se tja ne more vrniti, ker ima njegova družina politične težave s strani vlade še iz časov okupacije Sovjetske zveze. Slišal je, da naj bi njegov dedek dovolil Rusom oziroma mudžahedinom, da pridejo k njim domov in jih je skril. Vlada je njegovi družini odvzela vse premoženje, zato so tudi bili primorani zapustiti Afganistan. Njegov stric je bil pred dvema letoma ubit; slišal je, da s strani pripadnikov vlade. Povedal je, da če bi se moral vrniti v Afganistan, je največ kar se mu lahko zgodi, da umre. Glede staršev je povedal, da je pobegnil od svoje družine, ker ga je silila, da dela. Družina ni vedela, da je odšel. Iz Turčije je poklical starša in jima sporočil, da je v Turčiji in da želi naprej ter jima dejal, da naj mu pomagata samo, če želita, drugače bo ostal v nepredvidljivi situaciji.

4. S tožnikom je bil ob prisotnosti njegove zakonite zastopnice in pooblaščenke opravljen osebni razgovor, kjer je dodatno navedel, da sta v Iranu imela težave samo on in njegov oče. Njegov oče ima sedaj težave z bivšim delodajalcem, saj mu ta grozi, da se mora vrniti nazaj na delo oziroma, da kjerkoli ga bo videl, ga bo povozil z avtomobilom, oče pa si ne želi iti nazaj k bivšemu delodajalcu. Pojasnil je, da je imel njegov oče dve leti nazaj prometno nesrečo in da ima od takrat težave z levo roko, je skoraj invalid. Še dve leti je moral delati, saj ni imel dokumentov niti denarja, da bi šel k zdravniku. Bivši delodajalec pa pozna zdravnike, zato je bil oče tudi deležen zdravstvenih uslug. Pri tem bivšem delodajalcu pa družina sedaj tudi živi. Pojasnil je še, da je njegov oče zamenjal veliko delodajalcev in da bivši delodajalec, ki grozi in bivši delodajalec, ki je očeta peljal k zdravniku, nista isti osebi. V zvezi s težavami, ki jih je sam imel v Iranu, je navedel, da so v Iranu Afganistanci diskriminirani, manj vredni državljani. Preganjan je bil strani domačinov, Irancev. Ob šoli je tudi delal. Za Afganistance so težki delovni pogoji, za delo pa je bil plačan dosti manj kot domačini. Na delovnem mestu ga iranski otroci niso nadlegovali, saj so se bali njegovega delodajalca, vendar ni bilo dneva, da ne bi bil pretepen na poti na delo in iz dela. Mesec dni preden je zapustil Iran, sta ga na poti iz šole legitimirala policista in ga vprašala, kdo je in kaj dela. Povedal je, da se vrača iz šole domov, da je Afganistanec in da nima dokumentov. Policista sta mu rekla, da je ilegalec in da tako ne more živeti naprej. Edina možnost, da si uredi dokumente pa je ta, da se gre borit v Sirijo, za kar bi prejel plačilo, dokumente pa bi uredili tudi celotni njegovi družini. Glede staršev je na osebnem razgovoru navedel, da sta starša njegov predlog za odhod v Evropo zavrnila, ker nista imela denarja za plačilo poti. Pojasnil je, da so se njegovi starši strinjali z njegovim odhodom iz Irana, vendar ga niso mogli podpreti, zaradi slabe finančne situacije. Strinjali so se, da odide, še posebej po tem, ko jim je povedal, da je dobil predlog, da naj odide na boj v Sirijo. Svoja starša je poklical, ko je prišel v Turčijo in jima je pojasnil, da potrebuje denar za nadaljevanje poti. V zvezi z Afganistanom je dodatno navedel, da se tja ne more vrniti, ker tam nima nikogar, da bi lahko zanj poskrbel. Z njegovega vidika je Afganistan nevarna država in ne ve kako bi tam preživel. Njihovi sovražniki so talibani, ki sovražijo hazare. Navedel je še, da je on šiit, večina Afganistancev pa so suniti. Na vprašanja svoje pooblaščenke je povedal, da je slišal, da so Afganistanci v Iranu prejemali grožnje, da bodo deportirani v Afganistan in sicer, da na dan deportirajo približno 100 Afganistancev. Veliko njegovih znancev, sovaščanov oziroma ljudi iz njegovega okraja so že deportirali. Bal se je petka, saj je takrat v Iranu največ akcij, ker ni delovni dan in ljudje hodijo na sprehode, po nakupih in so tako bolj vidni. Povedal je še, da je bil dva do trikrat tudi prijet s strani iranskih varnostnih organov, a jim je pobegnil iz njihovega vozila. Pozna tudi ljudi, ki so bili poslani v Sirijo, med drugim se je sorodnik po očetovi strani, po imenu B.B., šel borit v Sirijo, a je bil ubit. 5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni priložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, zaradi česar ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove identitete, vendar tožena stranka ne dvomi, da je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe mladoleten niti ne dvomi, da prihaja iz Afganistana. Tožena stranka na podlagi dokumentacije upravne zadeve ter izjav tožnika ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ugotavlja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo s tem, da mu je v Iranu težko, ker je Afganistanec. Ocenjuje, da se je tožnik v okviru svojih zmožnosti potrudil pojasniti razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Na podlagi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni niti izrecno niti po smislu uveljavljal preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Zgolj pavšalno je navedel, da je bila njegova družina v Afganistanu preganjana s strani vlade v času ruske okupacije. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva (Iran), saj je tožnikova izvorna država Afganistan. Tožnik je skoraj vse svoje življenje živel v Iranu, kamor se je preselila njegova družina, ko je bilo tožniku leto dni. Poleg tega je tožnik šele na osebnem razgovoru, ne pa ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, pavšalno navedel, da je hazar in šiit, ni pa navedel, da bi sam osebno imel kakršnekoli težave zaradi rase ali veroizpovedi. Po preučitvi smernic UNHCRja za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana (http://www.refworld.org/docid/570f96564.html) tožena stranka ugotavlja, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ni utemeljen. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik podal zgolj pavšalne navedbe o težavah Afganistancev zaradi hazarske narodnosti oziroma šiitske veroizpovedi tožena stranka zaključuje, da tožnikove navedbe o njegovih težavah niso takšne narave, da bi jih bilo potrebno presojati v okviru statusa begunca. Posledično je napravljen sklep, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

6. V zvezi s statusom subsidiarne zaščite tožena stranka navaja, da tožnik ni niti izrecno niti po smislu uveljavljal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Po preučenih (navedenih) informacijah v zvezi z varnostno situacijo tožena stranka ocenjuje, da tožnik v Kabulu ne bo soočen z resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ne glede na to, da v Kabulu poteka notranji oboroženi spopad, je stopnja nasilja nizka. Tožena stranka ugotavlja, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore staršev (saj v Kabulu nima ne sorodnikov in ne prijateljev, zato ne more računati na nobeno podporo), ob morebitni vrnitvi v izvorno državo v mesto Kabul ali v kakšen drug kraj, do katerega bi lahko varno prišel, izpostavljen tako težavam pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb (prenočišče in hrana) kot tudi, da bi bil lahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah ipd. Iz preučenih informacij izhaja, da država, navkljub pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok, tožnika v tem trenutku pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščiti. Na podlagi navedenega tožena stranka zaključuje, da bi bil tožnik soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zato mu je podelila status subsidiarne zaščite. Ker je ugodila tožnikovi prošnji, ga s pridobljenimi in preučenimi informacijami ni posebej seznanjala.

7. Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi le v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca ter v celoti sprejema izpodbijano odločbo v delu, kjer mu je bila priznana subsidiarna zaščita. Tožbo vlaga zaradi kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so razlogi, zaradi katerih je tožniku bila priznana subsidiarna zaščita, prav tako razlogi za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci brez družinskih članov v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškim razmeram zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. V zvezi s tem se sklicuje na UNHCR Smernice za mednarodno zaščito: Otroške prošnje za azil na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije iz leta 1951 in/ali 1967 Protokola o statusu beguncev. Meni, da je tožena stranka napačno zaključila, da je tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnostni neutemeljen, ker je tožena stranka dolžna preučiti ali bo tožnik podvržen preganjanju v prihodnosti in samo dejstvo, da v preteklosti temu še ni bil podvržen, še ne pomeni, da mu takšno preganjanje ne more groziti v prihodnosti. Tožena stranka ni preučila, ali bi tožniku dejansko grozila nevarnost preganjanja zaradi njegove hazarske narodnosti ob vrnitvi v Kabul. Tožena stranka v obravnavanem primeru tudi ni ravnala v skladu z načelom največje otrokove koristi (15. člen ZMZ-1). Presoja varnostne situacije v Kabulu je bila opravljena pomanjkljivo; zaključek tožene stranke, da je stopnja nevarnosti nizka, pa je neutemeljen, ob tem, da tožena stranka v izpodbijani odločbi konkretnih virov sploh ne navede in se zgolj sklicuje na aktualne informacije. Tožba tudi graja, da tožena stranka tožnika ni seznanila z nobenimi poročili, ki jih je uporabila pri izdaji izpodbijane odločbe. To je utemeljila s tem, da je odločba pozitivna, kar pa ni res, saj je izpodbijana odločba negativna v delu, ki se nanaša na status begunca. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi v delu, kjer mu status begunca ni priznan in jo nadomesti s sodbo, v kateri se tožniku prizna status begunca oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje glede upravičenosti do statusa begunca.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje statusa begunca z dne 25. 2. 2016 ter mu priznala status subsidiarne zaščite. Slednjemu tožnik ne nasprotuje, zato se sodišče ne spušča v razloge, ki so toženo stranko vodili k podelitvi statusa subsidiarne zaščite. Med strankama ni sporno, da je tožnik mladoletnik brez spremstva, za tožnika pa ostajajo sporni razlogi, zaradi katerih mu ni bil priznan status begunca.

11. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena z dvema absolutno bistvenima kršitvama določb postopka iz 3. točke in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da gre za bistveno kršitev postopka v vsakem primeru, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP pa določa, da gre za bistveno kršitev postopka v vsakem primeru, če se odločbe ne da preizkusiti, kar vse pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (tretji odstavek 27. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Izpodbijano odločbo je tako potrebno odpraviti že iz teh dveh razlogov.

12. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka se sodišče sprva ne bo opredeljevalo do absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki so podlaga za odpravo izpodbijane odločbe, temveč jih vpleta v obrazložitev sodbe, kjer pojasnjuje kako mora tožena stranka postopati v ponovljenem postopku ter kaj vse mora ugotoviti in presojati. Tožena stranka mora pravna stališča sodišča upoštevati skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1. 13. Utemeljeno je tožbeno grajanje, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni ravnala v skladu z načelom največje otrokove koristi, kot ga predvideva 15. člen ZMZ-1, s čimer pri izdaji izpodbijane odločbe materialni predpis ni bil uporabljen, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V zvezi s samo vsebino tega pravnega načela se sodišče opira na razlago tega načela v zadevi Upravnega sodišča I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 (odstavek 47 - 54), in sicer je za obravnavani spor pomembno, da upoštevanje načela varovanja največje otrokove koristi ne pomeni samo „da je tožena stranka „postopek prilagodila prosilčevi starosti“ in da so mu bila „zastavljena kratka in enostavna vprašanja“, da je organ „upošteval prosilčevo mladost ter možnost, da o ključnih dogodkih res ni bil seznanjen“ ter da je naloga zakonitega zastopnika in PIC, da „skrbita za najboljše interese otroka in da varujeta njegove pravice v postopku priznanja mednarodne zaščite“, temveč je to zgolj „nujni element“ v postopku razčiščevanja dejanskega stanja v smislu prvega odstavka 37. člena ZMZ-1 in 15. člena ZMZ-1. Načelo varovanja največje koristi otroka ima lahko pomen tudi v procesu ocenjevanja realnosti tveganja za kršitev absolutnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Glede ugotavljanja dejanskega stanja v postopkih mednarodne zaščite je Ustavno sodišče v zadevi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 sprejelo stališče, da „mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“ (odstavek 18). Ker velja ta obveznost tožene stranke v splošnih postopkih mednarodne zaščite, mora njena obveznost še toliko bolj veljati v zadevah, ko je prosilec mladoletnik in je treba spoštovati načelo največje otrokove koristi.

14. Ob vsem tem je potrebno upoštevati tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(1), ki v odstavkih 65. in 73 navajajo, da bi morale pri odločanju o mednarodni zaščiti za mladoletnike veljati posebne procesne in dokazne garancije, tako da bi imeli pristojni organi večje breme dokazovanja, kot to velja v primerih, ko ne gre za mladoletnika in da bi morala biti v veljavi bolj široka uporaba načela, po katerem je treba v dvomu odločiti v korist prosilca.

15. Tožena stranka pa dejstva, da je tožnik mladoletnik, sploh ni povezala z uporabo načela varovanja največje otrokove koristi. Iz določila 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 tudi izhaja, da mora tožena stranka v postopku o mednarodni zaščiti čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, kar pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, pa bi moralo biti. S tem v zvezi je Upravno sodišče v zadevi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 navedlo, da bi bilo za tožnika zelo koristno, da bi organ prve stopnje storil „vse, kar je v njegovi moči, da bi tožniku pomagal navezati stik s starši, vendar pa obveznost poskusiti vzpostaviti stik s starši mladoletnega prosilca na strani tožene stranke obstaja ne glede na pomoč prosilca“. Enako velja v obravnavanem primeru.

16. V luči načela največje otrokove koristi sodišče ugotavlja, da tožena stranka tudi ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo državo izvora oziroma državo, kjer bi bil lahko zaščiten. Tožena stranka je tožniku določila rok, v katerem naj bi predložil osebni dokument, vendar kot že izpostavljeno zgoraj, iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka začela postopek iskanja tožnikovih staršev ali njegovih sorodnikov, niti ni poskušala stopiti v stik s tožnikovimi starši. Posledično tožena stranka ni dovolj raziskala dejanskega stanja o preganjanju in morebitni zaščiti, kar pa je v obravnavanem primeru tudi bistvenega pomena za določitev izvorne države in s tem tudi presoje vseh tožnikovih navedb glede preganjanja tako v Afganistanu kot v Iranu in možne zaščite. Pri presoji, katera je izvorna država tožnika, ne gre zanemariti dejstva, da tožnik ni uspel predložiti osebnega dokumenta, hkrati pa je zatrjeval, da je v Iranu živel skoraj celotno svoje življenje in se tam še vedno nahajajo ostali člani njegove družine. Tožena stranka bo morala ponovno ugotavljati, ali bi Iran ali Afganistan lahko predstavljal tožnikovo izvorno državo. Izpostavljene kršitve bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku, obenem pa vzeti v obzir tudi Priročnik UNHCR z naslovom The Heart of the Matter, Assessing Credibility when Children Apply for Asylum in the European Union, ki je dostopen na spletni povezavi http://www.refworld.org/pdfid/55014f434.pdf. Ob vsem tem pa je potrebno izpostaviti, da je tožnik v Iranu zatrjeval sledeče težave: ko so Iranci izvedeli, da je tožnik Afganistanec, so v njihovo hišo metali kamenje; tožnik ni mogel hoditi v formalno šolo; strah ga je bilo hoditi ven iz hiše; vsak dan je imel spore z iranskimi otroki; pri delu je bil deležen izkoriščanja s strani delodajalca, saj je bil plačan dosti manj kot domačini; da je slišal, da Afganistance vpokličejo v vojsko za boj v Siriji. Tožnik je izpostavil dva kritična dogodka, in sicer, ko ga je legitimirala policija na poti iz šole ter, ko so ga napadli iranski fantje in ga pretepli, kjer je bil tožnik poškodovan z nožem, zaradi česar je imel brazgotino na levem prstu, udarili so ga tudi z železno palico po nogi tako, da je bolečine še zmeraj čutil pri hoji in sedenju. Do teh zatrjevanih težav pa se tožena stranka sploh ni opredelila, kar bo morala odpraviti v ponovljenem postopku.

17. Nadaljnje kar mora tožena v ponovljenem postopku storiti je, da pravilno ugotovi dejansko stanje, kar je prvi korak pri presoji utemeljenosti prošnje prosilcev. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je v naslednjem koraku potrebno subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov (drugi odstavek 20. člena v zvezi z 27. členom ZMZ-1), oziroma ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (tretji odstavek 20. člena v zvezi z 28. členom ZMZ-1).

18. Ugotavljanje dejanskega stanja v azilnih postopkih, predvsem zaradi nezmožnosti prosilcev predložiti ustrezna dokazila za svoje trditve, pogosto temelji na oceni verodostojnosti izjav prosilcev (v ang.: credibility assessment) in predstavlja proces zbiranja relevantnih podatkov od prosilca, njihovo analizo z vidika vseh informacij, ki so na voljo pristojnemu organu, ter presojo, ali je mogoče izjave prosilca glede pravno relevantnih dejstev (v ang.: material elements of the claim) sprejeti kot resnične ter na njihovi podlagi nato sprejeti odločitev, ali je prosilec upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Pri oceni verodostojnosti gre za dokazno oceno, ali in katere od izjav prosilca ter drugih predloženih dokazov je mogoče sprejeti kot resnične oziroma verodostojne in na njihovi podlagi presoditi, ali je oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, v azilnem postopku pa tovrstna ocena predstavlja orodje za izbiro pravno relevantnih dejstev, na katera je nato mogoče aplicirati materialnopravne določbe glede pogojev za pridobitev mednarodne zaščite.(2) Upravno sodišče je v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 v upravnosodni praksi izoblikovalo konkretno shemo kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti prosilcev, namenjeno temu, da se dokazna ocena izjav prosilca v vsakem posamičnem primeru čim bolj objektivizira in da subjektivni vidiki ocene izjav s strani pristojne uradne osebe ne prevladajo nad objektivnimi vidiki takšne ocene.

19. Za odločitev v obravnavani zadevi je po presoji sodišča bistvena predvsem natančna analiza verodostojnosti tožnikovih izjav, na podlagi katere je potrebno ugotoviti, katere izmed tožnikovih izjav je mogoče sprejeti kot resnične oziroma verodostojne, saj prav te izjave tvorijo pravno relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega se zatem z uporabo materialnopravnih pravil presodi, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.“ Temu pa je potrebno dodati še tri temeljne kriterije iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ti so 1. notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, 2. zunanja (ne)konsistentnost in 3. ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability). Tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal, pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela, ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti, s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem. Ta tretji kriterij ustreza kriteriju „verjetnosti“ izjav iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.(3) V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike, kot so zlasti: da se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), da je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), „da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev. Tožena stranka analize verodostojnosti tožnikovih izjav v obravnavanem primeru sploh ni opravila, zato bo to morala storiti v ponovljenem postopku.

20. Na podlagi opravljene analize verodostojnosti tožnikovih izjav bo morala tožena stranka pravilno ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri tožniku podan utemeljen strah (v ang.: well founded fear), da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov (drugi odstavek 20. člena v zvezi z 27. členom ZMZ-1), oziroma ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (tretji odstavek 20. člena v zvezi z 28. členom ZMZ-1). Vse te trditve je treba oceniti v časovni perspektivi in individualno za obravnavanega tožnika.

21. Pri tem bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku odpraviti absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka skladno s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, in sicer, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca navidezno ukvarjala s tožnikovimi zatrjevanimi težavami v Afganistanu glede težav družine z vlado in zaradi rase oziroma veroizpovedi. V zvezi z zatrjevanimi težavami v Iranu pa se tožena stranka sploh ni ukvarjala. Do vseh zatrjevanih težav tožnika se bo tožena stranka morala argumentirano opredeliti v ponovljenem postopku.

22. Tožba utemeljeno graja, da tožena stranka ni upoštevala razlogov, zaradi katerih je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite, pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini – otroci brez družinskih članov, ki bi zanje lahko poskrbeli v Afganistanu ter, da je tožena stranka napačno zaključila, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti ni utemeljen, zaradi tega, ker tožnik ni navedel, da bi on osebno imel težave zaradi svoje narodnosti.

23. Po presoji sodišča bi tožnikove navedbe, in sicer, da v Iranu kot Afganistanec ni imel možnosti obiskovati formalnih šol, zaradi slabe situacije je moral delati (6. stran zapisnika o podaji prošnje), delovni pogoji so za Afganistance težki, moral je delati več, ob tem pa je bil plačan dosti manj kot domačini, mladoletniki in Afganistanci morajo delati, so najbolj koristni, ker za njih več delajo in dobijo manj denarja (3. stran in 5. zapisnika o osebnem razgovoru), da je bil dvakrat do trikrat prijet s strani iranskih varnostnih organov zaradi deportacije v Afganistan (8. stran zapisnika o osebnem razgovoru) oziroma, da v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj lahko skrbel, zanj je Afganistan nevarna država, ne ve kako bi tam preživel (7. stran zapisnika o osebnem razgovoru) lahko subsumirali pod razlog preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz v tožbi citiranih Smernic UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009(4), natančneje 49. odst., izhaja, da lahko tudi otroci tvorijo določeno družbeno skupino. Tožena stranka ni presojala tožnikovih navedb skozi pravno podlago iz 4. alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, pripadnosti posebni družbeni skupini, kar bo morala storiti v ponovljenem postopku.

24. Res je, da tožnik ni zatrjeval, da bi se njemu osebno kaj zgodilo v Afganistanu zaradi svoje hazarske narodnosti, šiitske pripadnosti ali težav z vlado, vendar tožena stranka spregleda bistveno dejstvo, da je tožnik v Afganistanu živel le, dokler ni bil star leto dni, kar pomeni, da je nemogoče, da bi sam doživel kakšne težave v Afganistanu. Po presoji sodišča je pri tem nujno potrebno upoštevati to, da naj bi v Afganistanu tožnikova družina imela politične težave s strani vlade, to še v času okupacije Sovjetske zveze, ker je tožnik slišal, da je njegov dedek dovolil Rusom oziroma mudžahedinom (ne ve točno), da pridejo k njemu domov, kjer jih je skril. Tožnikov dedek in oče sta se borila proti takratni afganistanski vladi, kasneje pa sta se borila proti talibanom. Vlada je njegovi družini vzela vse premoženje, posledično so bili prisiljeni zapustiti državo (6. in 7. stran zapisnika o podaji prošnje ter 7. stran zapisnika o osebnem razgovoru). Odhod tožnikove družine iz Afganistana je bil, po tožnikovih navedbah, neposredna posledica njihovih težav z vlado. Tožnikove trditve niso pavšalne in bi tožena stranka morala dejansko stanje bolj natančno razčistiti. Upoštevati pa bo morala, da če tožnik ne bo veliko vedel povedati o težavah njegovih staršev, mu tega ne bo mogoče očitati v smislu, da ni znal navesti vseh podrobnosti oziroma, da ni navedel dovolj informacij, ker navsezadnje tožnik ni bil vpleten v to dogajanje. Razumljivo bi tudi bilo, da za te trditve tudi ne bi mogel predložiti listinskih dokazov.(5) Ne vzdrži pa ugotovitev tožene stranke, da so njegove navedbe pavšalne.

25. Ob vsem tem pa bo tožena stranka morala spoštovati tožnikovo pravico do izjave, ki mu je bila v dosedanjem upravnem postopku kršena in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s katero je bil podan tudi tožbeni ugovor. S tem, ko se je tožena stranka na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, brez, da bi jih posredovala tožniku v vednost in izjavo, sklicevala v izpodbijani odločbi, pa je tudi kršila pravila postopka (2. točka drugega odstavka 27. člena ZUS-1).

26. Pravica tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja je določena v 41. členu Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ki med drugim vključuje tudi pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene (2 (a) odstavek 41. člena Listine EU). Iz sodbe sodišča Evropske unije v zadevi M.M, C-277/11, odstavek 87. izhaja, da pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.

27. Pravico vsake osebe do izjave iz Listine EU izrecno ureja tudi 22. člen ZMZ-1, ki pa je rezultat implementacije Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva II), in sicer natančneje 1(d) odstavek 12. člena Procesne direktive II. 1(d) odstavek 12. člena Procesne direktive II določa, da države članice zagotovijo, da so vsem prosilcem zagotovljena jamstva med drugim tudi, da je prosilcem samim in, če je to primerno, njihovim pravnim ali drugim svetovalcem zagotovljen dostop do informacij (tj. točne in ažurne informacije o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev in po potrebi v državah, skozi katere so potovali iz različnih virov, kot so to EASO in UNHCR ter ustrezne mednarodne organizacije za človekove pravice), kadar je organ za presojo te informacije upošteval pri odločanju o njihovi prošnji. To določbo pa je slovenski zakonodajalec prenesel v 22. člen ZMZ-1 tako, da slovenska zakonodaja na področju mednarodne zaščite določa, da pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, s temi informacijami pa prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 urejata splošne informacije o izvorni državi in specifične informacije o izvorni državi.

28. Tožena stranka bo morala tožniku v ponovljenem postopku posredovati v izjavo zbrane informacije o izvorni državi, mu dati možnost, da se o vsem tem izjasni. Nato pa bo tožena stranka morala njegove izjave o teh informacijah upoštevati in se do njih opredeliti. Ob vsem tem pa je potrebno izpostaviti še to, da so tožnikovi pooblaščenci v upravnem postopku dne 7. 6. 2016 predložili obširne informacije o Afganistanu, kar je tožena stranka prejela 9. 6. 2016, vendar se tožena stranka v izpodbijani odločbi do teh informacij ni opredelila. To gradivo je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite popolnoma prezrla. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku skladno z 10. členom ZUP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

29. Sodišče je na podlagi zgoraj navedenega skladno s 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo v celoti in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

30. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj so bila zaradi pomanjkljivo izvedenega postopka in napačne uporabe materialnega prava glede ugotavljanja splošne verodostojnosti, ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in varovanja otrokovih koristi dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

31. Tožena stranka mora v ponovljenem postopku upoštevati, da so v konkretnem primeru, če bo po presoji vseh okoliščin presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, (ob nespremenjenem dejanskem stanju) izpolnjeni vsi pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka mora o prošnji tožnika za mednarodno zaščito odločiti nemudoma in o tem izdati upravni akt najkasneje v 30 dneh od prejema te sodbe. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava, kot je izpostavljeno v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

32. Sodišče glede na postavljen podredni tožbeni zahtevek, ki se je glasil na delno odpravo izpodbijane odločbe dodaja: Vrhovno sodišče je v svojih najnovejših odločitvah (I Up 148/2016 z dne 5. 7. 2016, I Up 165/2016 z dne 4. 9. 2016 in I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016) izključilo možnost oblikovanja izreka sodbe Upravnega sodišča na način, da bi se odločba pristojnega organa v primeru, ko tožniki izpodbijajo zgolj odločitev o nepriznanem statusu begunca, odpravila le v tem delu, temveč je sprejelo stališče, da lahko Upravno sodišče v takšnem primeru ob ugoditvi tožbi odloči v sporu polne jurisdikcije ali pa v okviru odprave izpodbijane odločbe da toženi stranki ustrezne zavezujoče napotke, naj tudi v ponovljenem postopku upošteva, da so v primeru nespremenjenega dejanskega stanja izpolnjeni pravni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Sodišče je glede na navedeno v obravnavanem primeru kljub izrecnemu tožbenemu zahtevku za delno odpravo izpodbijane odločbe, le-to odpravilo v celoti in izkoristilo možnost oblikovanja zavezujočih pravnih napotkov za odločanje v ponovnem postopku, ki jih mora tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 v celoti spoštovati.

opomba (1) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (2) : Prim. Beyond Proof, Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNCHR, May 2013, str. 27. opomba (3) : Upravno sodišče se je ob tem v sodbi I U 979/2009-7 oprlo na naslednje vire: Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, str. 381. opomba (4) : UN High Commissioner for Refugees, Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009. opomba (5) : Smiselno podobno stališče je zavzelo Upravno sodišče v zadevi opr. št. I U 442/2016 z dne 7. 6. 2016, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo I Up 233/2016 z dne 7. 9. 2016.