Jedro

Ker med strankama v postopku ni sporno, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja, tožnika pa tudi ne zatrjujeta, da bi objekt predstavljal enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, je inšpekcijski organ ravnal pravilno, ko je izrekel ukrepe po 152. členu ZGO-1.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnikoma naložila, da po njeni vročitvi takoj ustavita vsa dela pri gradnji zidanega vikenda tlorisnih dimenzij 6,3 m x 7,7 m na zemljišču parc. št. 1067/3, k.o. ..., da ga v roku 6 mesecev odstranita in vzpostavita zemljišče v prvotno stanje. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi zaslišanja inšpekcijskih zavezancev ugotovil, da zidata v izreku navedeni objekt brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega je na podlagi njune izjave, na podlagi podatkov katastra in pregleda objekta na terenu ugotovil še, da je ta postavljen na zemljišču parc. št. 1067/3, k.o. ..., ki je last soseda A.A. Ker je bila z gradnjo brez gradbenega dovoljenja kršena določba 3. člena ZGO-1, je bilo treba izreči inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih poudaril, da v zadevi ni sporno, da tožnika za obravnavani objekt nista pridobila gradbenega dovoljenja in da je ta deloma postavljen na zemljišču v lasti tretje osebe. Zaradi tega je gradbeni inšpektor v skladu z določbami ZGO-1 pravilno izrekel izpodbijani inšpekcijski ukrep.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma pojasnjujeta, da sta v letu 1982 kupila zemljišča parc. št. 150.S, 1069, 1070 in 1072, k.o. ... Prodajalka zemljišča jima je takrat pokazala meje, v skladu s čimer sta uporabljala zemljišča in se je šele v začetku letošnjega leta (2008 – opomba sodišča) po opravljenih meritvah izkazalo, da imata v posesti tudi del zemljišča 1067/4 in 1066. Iz ortofoto posnetka je razvidno, da na navedena zemljišča deloma sega njun vinograd, prav tako tudi vikend. Ko je za to izvedel sosed mejaš A.A., je v skladu s temi posnetki začel uveljavljati svojo lastninsko pravico. Ker se tožnika s tem ne strinjata, sta sprožila postopek za sodno ureditev meje pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (zadeva opr. št. N 22/2008). Po njunem mnenju je v zadevi pomembno, da je na tem spornem delu zemljišča tudi zgradba, ki sta jo tožnika obnovila. Poleg tega sta zaradi kasnejše legalizacije že zgrajenega objekta poskušala pri Občini Majšperk sprožiti postopek za spremembo namembnosti zemljišča v zazidljivo zemljišče in dobila zagotovilo, da bo spremembi namembnosti ugodeno, če se bo v mejnem postopku izkazalo, da je to zemljišče njuno. Ker je lastništvo zemljišča pogoj za legalizacijo, bi moral upravni organ po njunem mnenju rešiti predhodno vprašanje ali pa počakati na rešitev pri pristojnem organu. Ker se s tem ni ukvarjal, so bila kršena pravila upravnega postopka. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno, da prekine upravni spor do rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu. Predlagata tudi, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi morala odstraniti objekt, ki sta ga po svojem prepričanju gradila na lastnem zemljišču in zaradi katerega sta sprožila vse postopke, da bi gradnjo slednjega legalizirala. S tem javna korist ne bi bila z ničemer prizadeta, prav tako pa ne Miran Lozar, ki je za sporno mejo izvedel šele v začetku letošnjega leta in gradnji objekta do tedaj ni nasprotoval. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 152. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Nelegalna gradnja pomeni, da se ta izvaja brez veljavnega gradbenega dovoljenja, čeprav je to za tak poseg predpisano (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). V skladu s 1. odstavkom 3. člena ZGO-1 pa se gradnja novega objekta, njegova rekonstrukcija in odstranitev lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da tožnika za graditev spornega vikenda nista pridobila gradbenega dovoljenja, kar dodatno potrjujejo tudi njune tožbene navedbe o načrtovani legalizaciji objekta. V tem primeru gre za nelegalno gradnjo, ko je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati v skladu z določbo 152. člena ZGO-1. Ker ne zatrjujeta, da ima sporni objekt lastnosti t.i. enostavnega objekta, katerega gradnja se glede na 1. odstavek 3.a člena ZGO-1 lahko začne brez gradbenega dovoljenja, podrobneje pa te objekte določa podzakonski predpis iz 2. odstavka 8. člena ZGO-1, za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da sta gradila brez za to predpisanega upravnega dovoljenja. Pri tem sodišče dodaja, da tožnika v tožbi sicer govorita o obnovi (starega) objekta, vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da sta v postopku na prvi stopnji navedla, da sta stari leseni gospodarski objekt zaradi dotrajanosti porušila in nato začela graditi dvoetažni vikend. Zakaj zatrjujeta drugače, pa ne v pritožbi niti sedaj v tožbi nista pojasnila, zato ni mogoče šteti, da gre za dela, ki pomenijo obnovo starega objekta (za kar gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno), torej za dela na obstoječem objektu, ampak za gradnjo novega objekta po predhodnem porušenju starega.

Glede na navedeno odločitev v zadevi tudi ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali je sporni objekt zgrajen na njunem ali na tujem zemljišču, saj zadostuje, da tožnika pred tem nista pridobila gradbenega dovoljenja. Dokončno ugotovljeno lastništvo na spornem delu zemljišča v obravnavani zadevi zato ni predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP), ko brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. Povedano drugače: ugotovitev, da tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja in s tem izrečeni inšpekcijski ukrep ni odvisen od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K 2. točki izreka V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Osnovni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta je torej verjetno izkazana škoda, ki bi jo tožnik le težko popravil, če bi se kasneje izkazalo, da je izpodbijana upravna odločba nezakonita. Kot ugotavlja sodišče, tožnika v svojem predlogu zgolj pavšalno zatrjujeta nastanek nepopravljive škode, ki bi jima nastala z odstranitvijo objekta – po njunem prepričanju zgrajenega na lastnem zemljišču. Ker tožnika ne konkretizirata okoliščin na njuni strani, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadomestiti odstranjenega objekta v primeru zanju ugodno končanih sodnih postopkov in posledični upravičenosti do povračila nastale škode, je trditev o nepopravljivi škodi neobrazložena, poleg tega pa zanjo niso predloženi dokazi. Že zaradi navedenega pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni bil izpolnjen.

Poleg tega je s sprejemom te sodbe izpodbijana odločitev postala pravnomočna, saj zoper to sodbo ni pritožbe. Po 1. odstavku 73. člena ZUS-1 je ta namreč dovoljena le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Z nastopom pravnomočnosti odločitve pa je prenehal tudi pravni interes tožnikov za izdajo začasne odredbe, saj bi glede na navedeno določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 z njo lahko dosegla odložitev izvršitve izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe.

Glede na navedeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.