Jedro

Ker tožena stranka tožnika - edinega prijavljenega kandidata na prosto delovno mesto - kljub izpolnjevanju razpisnih pogojev ni izbrala, sodišče njene odločitve ne more spreminjati, ne glede na to, da za to odločitev ni navedla nobenih razlogov, saj je izbira kandidata v izključni pristojnosti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je RS, M. v postopku izbire kandidatov za na razpisano delovno mesto svetovalca predstojnika v U. - delavca s posebnimi pooblastili, diskriminirala tožnika A.P. in da je dolžna povrniti škodo, ki je nastala tožniku zaradi diskriminacije v postopku izbire kandidatov na že navedeno razpisano delovno mesto, v višini med plačo, ki jo je tožnik prejel ter plačo, ki bi jo prejel, če ne bi bil diskriminiran in sicer od 25.4.2000 do 31.12.2002, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega izplačila (5. v mesecu za pretekli mesec) do plačila in da se sklep tožene stranke z dne 7.3.2000 v delu, ki se nanaša na določitev letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti spremeni tako, da se tožniku iz tega naslova dodeli 3 dni, posledično pa se spremeni tudi skupno število dni letnega dopusta za leto 2000 v 28 dni in da je tožena stranka zaradi nezmožnosti koriščenja dveh dni letnega dopusta za leto 2000 dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 60.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.6.2000 do izplačila celotnega zneska, ter mu za obdobje od 1.9.1997 do 31.12.2002 iz naslova delovne uspešnosti izplačati razliko v plači v višini 20 % od vsakokratne mesečne osnovne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izplačila posamezne plače do plačila in mu povrniti vse njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 481,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. S sklepom pa je zavrglo tožbo glede prve točke tožbenega zahtevka, ki se glasi, da se sklep tožene stranke RS, M. z dne 10.4.2000 razveljavi. Zaradi delnega umika tožbe pod točko ena, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti na delovno mesto svetovalca predstojnika U., delnega umika tožbe, ki se nanaša na škodo, ki je nastala zaradi diskriminacije v postopku izbire kandidatov za delovno mesto svetovalca predstavnika v U. in ki predstavlja razliko v plači med višino plače, ki jo je tožnik prejel ter plačo, ki bi jo prejel, če ga tožena stranka ne bi diskriminirala po 1.1.2003 in delnega umika tožbe pod točko šest tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v višini 20 % od vsakokratne mesečne osnovne plače od 1.1.2003 dalje, pa je sodišče v tem delu postopek ustavilo.

Zoper sodbo in zoper 1. točko izreka sklepa o zavrženju tožbe se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da v zvezi z razveljavitvijo sklepa tožene stranke z dne 10.4.2000 opozarja na določbe ZDDO, po katerih lahko v državnem organu sklene delovno razmerje tisti, kdor poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom izpolnjuje še določene posebne pogoje in sicer, da je državljan Republike Slovenije, da je polnoleten, da ni bil obsojen za kaznivo dejanje, da ima predpisano izobrazbo in da izpolnjuje druge posebnega pogoje, določene v sistemizaciji delovnih mest. Posebni pogoji pa so bili v razpisu navedeni le pavšalno. Iz akta o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je predložila tožena stranka pa izhaja, da se za delovno mesto svetovalec predstojnika upoštevajo še dodatni pogoji, ki jih tožena stranka v razpisu ni objavila. S takim ravnanjem je tožena stranka kršila določila ZDDO, kot tudi določila Uredbe, kar predstavlja kršitev materialnega prava. V 15. členu Uredbe mora namreč kadrovska služba Organa državne uprave podati predstojniku poročilo o tem, kateri izmed prijavljenih kandidatov izpolnjujejo pogoje za sklenitev delovnega razmerja na podlagi predloženih dokazil. Ker tožena stranka tega ni storila, predstavlja tako ravnanje bistvene kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na izbirni postopek. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil diskriminiran. Opozarja, da je tožena stranka do razpisa, ki je predmet tega spora, objavila že sedem razpisov za isto delovno mesto in kljub sedmim razpisom, na katere se je prijavil tožnik, ki izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dela na tem delovnem mestu, je tožena stranka mimo razpisov zaposlila eno delavko, kar kaže na diskriminacijo. Da je tožena stranka diskriminirala tožnika, pa izhaja tudi iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 1398/2006 z dne 23.3.2007. Glede odločitve sodišča o letnem dopustu tožnika pa poudarja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedlo le posreden dokaz z zaslišanjem D.G., ki je bila v spornem obdobju vodja kadrovske službe. Ta priča v konkretnem primeru ne more imeti verodostojnosti, to pa zaradi tega, ker bi morala pripravljati poročila o prijavah na javnem natečaju, pa tega ni storila. Zaradi tega je med njo in tožnikom sovraštvo. V zvezi z določitvijo letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti je sodišče poleg zaslišanja že navedene priče izvedlo tudi dokaz z vpogledom v nekakšno tabelo, za katero pa tožnik dvomi, da je verodostojna. Iz navedene tabele namreč ni razvidno, kdaj je bila sestavljena, poleg tega pa ni niti overjena z uradnim pečatom organa in podpisom predstojnika. Sodišče pa drugih dokazov v zvezi z delovno uspešnostjo tožnika ni izvedlo, saj je celo zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika ter D.S., ki je prevzela delo od predstojnika po njegovem odhodu. Tožnik je priložil tudi listinske dokaze, iz katerih izhaja njegova obremenjenost, vendar se sodišče do teh dokazov ni opredelilo in ni sprejelo dokazne ocene, kljub temu, da jih je izvedlo kot dokaz in povezo z dokazno oceno. Iz navedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik aktiven v velikem številu raznih delovnih teles in komisij in da je aktivno sodeloval pri pripravi zakonodaje in harmonizaciji zakonodaje s predpisi EU.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zoper sklep tožene stranke z dne 10.4.2000, s katerim predstojnik seznanja tožnika, da na prosto delovno mesto svetovalca predstojnika - delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ni izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, neizbrani kandidat nima pravice do sodnega varstva. Izhajati je namreč potrebno iz namena 84. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ki je veljal v času spornega razpisa in ki je neizbranemu kandidatu zagotavljal sodno varstvo le v omejenem obsegu in sicer, če je bil po objavi oziroma razpisu izbran kandidat, ki se ni prijavil ali se ni prijavil v objavljenem roku oziroma, če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje pogojev po Aktu o sistemizaciji delovnih mest oziroma, če se bile v postopku storjene bistvene kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na izbiro kandidatov. Ker v konkretnem primeru tožena stranka tožnika, kot edinega kandidata za razpisano delovno mesto, kljub izpolnjevanju razpisnih pogojev ni izbrala, sodišče te odločitve ne sme spreminjati, ne glede na to, da toženka za svojo odločitev ni navedla nobenih razlogov. Potrebno je namreč opozoriti, da sodišče presoja le zakonitost razpisnega postopka, ne pa samo izbiro kandidata, saj je ta izbira v izključni pristojnosti delodajalca. Upoštevaje navedeno in ker tožnik kakšnih bistvenih kršitev v razpisnem postopku, ki bi lahko vplivali na izbiro kandidata, niti ne zatrjuje, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po razveljavitvi spornega sklepa tožene stranke, utemeljeno zavrglo (1. točka izreka sklepa).

Utemeljeno je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v delu, v katerem se zahteva ugotovitev, da je tožena stranka v postopku izbire kandidatov na razpisano delovno mesto, tožnika diskriminirala. Ne gre namreč za diskriminacijo, kot to zmotno meni pritožba, če tožena stranka do razpisa, ki je predmet tega spora, objavila že sedem razpisov za isto delovno mesto in kljub temu, da se je na vse razpise prijavil tožnik, ki izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dela na tem delovnem mestu, ga tožena stranka ni imenovala, temveč je mimo razpisov zaposlila eno delavko. Diskriminacija namreč pomeni, da delodajalec prijavljenih kandidatov na razpisano delovno mesto ne sme postavljati v neenakopravni položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja ali zaradi drugih posebnih okoliščin. Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji sicer zatrjeval diskriminacijo, vendar ni navajal nobenih dejstev, ki bi opravičevale domnevo, da obstoja kakšna izmed okoliščin, ki bi predstavljala diskriminacijo, je potrebno ugotoviti, da ni izkazano, da bi bil v postopku izbire diskriminiran. V zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 1398/2006 z dne 23.3.2007, ki jo tožnik citira kot dokaz, da ga je tožena stranka diskriminirala, pa je potrebno poudariti, da je navedena sodba za presojo odločitve v konkretnem primeru brezpredmetna, saj se odločitev v tej sodbi ne nanaša na sporni razpis, temveč na kasnejši razpis za povsem drugo delovno mesto.

V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi nadaljnji zahtevek tožnika pod točko 3., ki se nanaša na povrnitev škode kot posledice diskriminacije v postopku izbire kandidatov in ki naj bi tožniku nastala v času od 25.4.2000 do 31.12.2002 v višini med plačo, ki jo je prejemal ter plačo, ki bi jo prejemal, če ga tožena stranka ne bi diskriminirala.

Glede zavrnitve nadaljnjih zahtevkov tožnika in sicer glede spremembe sklepa tožene stranke z dne 7.3.2000 v delu, ki se nanaša na določitev letnega dopusta iz naslova delovne uspešnosti za leto 2000, izplačila odškodnine v višini 60.000,00 SIT iz naslova nezmožnosti koriščenja dveh dni letnega dopusta za leto 2000 ter zahtevka tožnika, da mu je tožena stranka za obdobje od 1.9.1997 do 31.12.2002 iz naslova delovne uspešnosti dolžna izplačati razliko v plači v višini 20 % od vsakokratne mesečne osnovne plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se v celoti strinja z razlogovanjem odločitve v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločalo tudi o tem, ali dopusti revizijo. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.