Jedro

Dokazno breme, da je tožnico kritičnega dne poškodoval pes toženke, je na njeni strani. Temu dokaznemu bremenu pa ni zadostila. Da sodišče določeno trditev lahko šteje za dokazano, mora biti podana visoka stopnja materialne resnice, to je prepričanje. Tožnica pa sodišče ni prepričala, da jo je poškodoval toženkin pes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna plačati 9.473,98 EUR odškodnine s pripadki. Odmerilo je tudi stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da toženec ni ne imetnik ne lastnik psa B., njegova lastnica je toženka, vendar tožnica ni dokazala, da je to tisti pes, ki jo je 10.1.2002 poškodoval. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče zavrnilo pravočasno predlagane dokaze in sicer izdelavo izvedeniškega mnenja grafologa ter zaslišanje prič D. Š. T., M. P., Z. I., S. M., S. O. in P. E., pri čemer je slednje tri predlagala tožena stranka. Zato dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Ob zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev grafologa, je sodišče prezrlo, da ni tisto, ki bi bilo strokovno usposobljeno za ugotavljanje istovetnosti listin. Poleg tega je tožeča stranka predlagala tudi postavitev izvedenca veterinarske stroke, o čemer sodišče sploh ni odločalo. Sodbe se tudi ne da preizkusiti, ker se pes B. oziroma B. ni nahajal v času škodnega dogodka na dveh popolnoma različnih lokacijah. Dejansko stanje v zadevi ni popolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče v odločitvi izhaja iz predpostavke, da ugriza ali napada psa naj ne bi bilo in do nastanka poškodbe naj ne bi prišlo zaradi napada psa, temveč naj bi do nastanka poškodbe prišlo, ker se je tožnica spotaknila in padla. To pa ne drži, saj jo je pes podrl s svojim telesom, ko se je zamotal med njene noge in jo ugriznil za gleženj. Nedopusten pa je tudi očitek tožnici, da ni ravnala pravilno. Sodišče je povzelo pričanje B. K., vendar ta ni povedala, da je palice in kamenje metala v psa, temveč je palice in kamenje metala stran od psa, kar je logično, če se ga je hotela otresti. Neutemeljeno pa je sodišče tudi zavrnilo zahtevek zoper toženca, ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil lastnik oziroma imetnik psa ob škodnem dogodku prav on, za psa pa sta skrbela oba. Sodišče pa je tudi napačno interpretiralo pravni standard nevarne živali.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja zato, ker ni zaslišalo prič in postavilo izvedenca grafologa. Sodišče prič, ki jih je predlagala tožena stranka utemeljeno ni zaslišalo, ko je ugotovilo, da so trditve te stranke izkazane že z drugimi dokazi. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je predlagana priča P. E. umrla. Zaslišanje prič D. Š. T., M. P. in Z. I. pa je sodišče zavrnilo zato, ker navedene niso bile prisotne ob škodnem dogodku. D. Š. T. je tožnico peljala k zdravniku in bi vedela povedati le tisto, kar je povedala tožnica. M. P. je bila v času škodnega dogodka gospodinja pri tožencih, Z. I. pa se je na kraju škodnega dogodka večkrat sprehajala, ob dogodku ni bila navzoča, navzoča je bila le, ko je tožnica klicala toženko. Ker navedeni niso bili priča dogodku, in ker je od dogodka preteklo že šest let, je sodišče utemeljeno te dokazne predloge zavrnilo. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo postavitev izvedenca grafologa, ki naj bi ugotovil, da so datumi na prvem listu dokumentacije za psa B. popravljeni. Toženka je namreč sodišču na glavni obravnavi predložila tudi izvirnike teh listin in sodišče je ugotovilo, da se fotokopije z originali ujemajo. Iz same fotokopije je razvidno, da sta datuma 9.1.2002 in 14.1. popravljena (priloga B5) in tega ni treba ugotavljati še z grafologom. Sicer pa je iz te listine razvidno, da si datumi kronološko sledijo. Bistveno pa je, da datum 10.1., ko naj bi se škodni dogodek zgodil, ni popravljen, kronološko je ustrezno umeščen, in da se zapis pod tem datumom ujema tudi z zapisom v računu s tega dne. Tožnica je v vlogi 6.3.2008 res predlagala dokaz izvedensko mnenje izvedenca veterinarske stroke, vendar iz navedb ni jasno, ali je predlagala postavitev tega izvedenca ali vpogled v izvedensko mnenje, saj ta dokaz ni substanciran v toliki meri, da bi bilo razvidno, v zvezi s čim ga tožnica predlaga. Zavrnitev nesubstanciranega dokaznega predloga pa ni treba posebej razlagati. Nadalje ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, glede tega, da se pes B. ni mogel nahajati v istem trenutku na dveh različnih lokacijah. Sodišče je namreč ugotovilo, da se toženkin pes B. v času kritičnega dogodka ni nahajal doma, temveč je bil na zdravljenju v Zagrebu. To pa je tudi bistveno. Takšen zaključek je namreč naredilo sodišče prav na podlagi zaslišanja same tožnice, ki je med drugim povedala, da meni, da je pes ni nameraval ugrizniti, temveč se je hotel z njo le igrati, saj je roko nekajkrat spustil in jo nato spet zgrabil. Po tem, ko so se odločile, da poti ne Dokazno breme, da je tožnico kritičnega dne poškodoval pes toženke, je namreč na njeni strani. Temu dokaznemu bremenu pa ni zadostila. Da sodišče določeno trditev lahko šteje za dokazano, mora biti podana visoka stopnja materialne resnice, to je prepričanje. Tožnica pa sodišče ni prepričala, da jo je poškodoval toženkin pes. Dejansko stanje pa tudi ni nepopolno ugotovljeno glede na to, da sodišče ugotavlja, da do poškodbe tožnice ni prišlo zaradi ugriza ali napada psa nadaljujejo, pa je pes tožnico še vedno spremljal in skakal po njej, jo prijel tudi za nogo, ko pa ni več reagiral na palice in kamenje, jo je prijel v gležnju nekoliko močneje, prišel med njene noge s trupom, in ko je nekajkrat odskočil, jo je spodbil, da je padla in s komolcem udarila ob asfalt. Na podlagi takšne izpovedi tožnice pa ni mogoč zaključek, da je do poškodbe tožnice prišlo zaradi ugriza ali napada psa. Do takšnega zaključka tudi ni mogoče priti ob ugotovitvi, da je pes tožnico spodnesel oziroma spodbil medtem, ko se ji je motal med nogami, čeprav je sodišče ugotovilo, da se je tožnica, ko se ji je pes motal med nogami, vanj spotaknila. Sodišče zato utemeljeno očita tožnici, da v dani situaciji ni ravnala pravilno, ko je vlekla roko k sebi in se pri tem premalo osredotočila kam stopa ter se pri tem nelogično odločila, da se bo vrnila do hiše, namesto da bi svojo pot nadaljevala in se od psa oddaljevala. Zaključek sodišča, da je B. K. z metanjem palic in kamenja angažirala in pritegnila psa, je tudi pravilen, ne glede na to, kam točno je to metala. Na takšen način, se psa ne bi otresla, ker to zanj pomeni igro. Sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da toženec ni lastnik in imetnik psa, pri čemer njegovo imetništvo ni izkazano ne s hranjenjem ne v skrbi za njega, sam je to zanikal, iz izpovedi toženke in listinske dokumentacije pa brez dvoma izhaja, da je imetnica in lastnica psa B. toženka. Poleg tega sodišče tudi ni napačno interpretiralo pravnega standarda nevarne živali, ker je v danem primeru ugotovilo, da je pes najprej le šel za tožnico, jo nato prijel za rokav in cukal, se motovilil okoli njenih nog in se tako po njenem prepričanju, kakor tudi po prepričanju ostalih dveh prisotnih prič, želel le igrati in je bil razigran, ni pa ugriznil ali napadel tožnice. Ne glede na vse navedeno, pa je odločilen zaključek sodišča, kot že rečeno, da tožnica ni dokazala, da se je poškodovala zaradi psa B. Sodišče je namreč na podlagi izvedenega celotnega dokaznega postopka sprejelo pravilno dokazno oceno o tem, saj je o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). S sprejeto dokazno oceno soglaša tudi sodišče druge stopnje, kot tudi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poleg tega je sodba tudi ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem sporu.

Ker razlogi, iz katerih tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je zajeta v zavrnilnem delu izreka te sodbe in temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP.