Jedro

Argument, da predlagani dokaz, tudi če bi sam po sebi uspel, ne bi mogel pripeljati do drugačnega sklepa o obstoju pravno pomembnega dejstva, ne predstavlja nedopustnega razloga za zavrnitev dokaza, še posebej, ker naj bi se z njim ugotavljal le indic, katerega moč je bila v primerjavi z drugimi dokaznimi dejstvi ocenjena kot taka, da ne bi vplivala na drugačno dokazno oceno.

Zmotna dokazna ocena je nedovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženca za solidarno plačilo 9.473,98 EUR odškodnine (2.380 EUR za premoženjsko škodo, 6.259,39 EUR za nepremoženjsko škodo), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev. Zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni bil ne lastnik, ne imetnik psa B., zoper drugo toženko pa iz razloga, ker tožnica ni dokazala, da je bil ravno toženkin pes B. tisti pes, ki jo je 10. 1. 2002 poškodoval. Ugotovilo je namreč, da se je pes druge toženke tistega dne nahajal na zdravljenju v Z. Ocenilo je tudi, da do nastanka poškodbe ni prišlo zaradi napada psa na tožnico ali zaradi pasjega ugriza, ampak zaradi neustreznega odziva tožnice in priče K., ko se je pes poskušal s tožnico le igrati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot pravilno (in odločilno) je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da se je poškodovala zaradi psa druge toženke.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov poseglo v pravico iz 22. člena Ustave. Vsaka stranka mora imeti možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Stranka mora imeti možnost vplivati na tek in rezultat postopka. Da lahko izkoristi to možnost, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno relevantna. Stališče v izpodbijani sodbi je, da tožnica dokaznemu bremenu ni zadostila, sodišča ni prepričala, da jo je poškodoval toženkin pes. Z opustitvijo predlaganih dokazov sodišče tožnici niti ni dalo možnosti, da bi, če že meni, da izvedeno ni dovolj v podporo zahtevku, to dokazovala in je na takšen način ravnalo v njeno škodo. Priča M. P. je bila gospodinja pri tožencih in je tožnica z njo kontaktirala po dogodku. V tem razgovoru M. P. ni negirala prisotnosti psa na domu tožencev. Če bi pes bil odsoten in na zdravljenju v Z., bi M. P. to zagotovo vedela in tožnici to takoj povedala. Dejstvo je, da priče, ki jih je predlagala tožnica, niso bile neposredni očividci dogodka, vendar o dogodku vedo toliko, da bi bistveno prispevale v podporo tožnici, da bi bila njena izpoved verodostojna. Z. I. je bila navzoča ob telefonskem razgovoru med tožnico in drugo toženko na dan škodnega dogodka. Druga toženka razgovor zanika v celoti, a je dejstvo, da v njem ni negirala niti prisotnosti B. na domu, niti nastanka škodnega dogodka. Sodišče je v škodo tožnice zavrnilo njen dokazni predlog za pridobitev izpisa klicanih številk iz telefonskega GSM aparata tožnice. Ta dokaz bi potrdil komunikacijo tožnice z drugo toženko in bi se na takšen način lahko ocenilo tudi izpovedovanje Z. I., ki je razgovoru prisostvovala. Nerazumljivo in nezakonito je odklanjanje angažiranja izvedenca grafologa z obrazložitvijo, da je fotokopija identična originalom. Naloga izvedenca grafologa ni ugotavljanje identičnosti listin, ampak identičnost pisave. Nerazumljivo in nezakonito je zavračanje zaslišanja veterinarja T. R., ki je v razgovoru s P. E. seznanjen o tem, kako so listine, ki tangirajo psa, nastale. Sodbi imata pomanjkljivosti, zaradi katerih se ju ne more preizkusiti, saj so razlogi nejasni oziroma obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Ni razlage o tem, zakaj je potrdilo o oddaji živali v azil izdano več kot eno leto po škodnem dogodku. Obrazložitev se izogne dejstvu, da je priča Ž. Č. zanikala poznanstvo s tožencema in se distancirala od problema. Neobrazložena in zato nerazumljiva je obrazložitev, da ni odgovornosti imetnika psa, če je tožnico spodnesel med tem, ko se ji je motal med nogami. Ni razumljivo obremenjevanje tožnice s tem, da bi morala znati ravnati tako, da bi se psa otresla. Nerazumljivo je tudi, da psa v konkretnem primeru ni šteti za nevarno stvar, sicer pa škodo naj ne bi povzročil tam prisoten pes. Ni mogoče soglašati s stališčem, da v konkretnih okoliščinah psa ni šteti za nevarno stvar, saj je motoviljenje me nogami nekoga, ki tega noče in se boji, pač nevarno. Ne drži, da ne gre za nedopustno ravnanje. Pes mora biti pod stalnim nadzorom. Razlaga, da ni šlo za napad, je nerazumljiva in napačna. Da sodišči nista ustrezno uporabili določila 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa potrjuje tudi navedba, da je tožnica kot priče v postopku predlagala ljudi, ki živijo v svojem kraju in so z delom tesno povezane s tožencema. Kljub temu pa so priče prišle pričati, po drugi strani pa tožnica prihaja v domače kraje zgolj ob vikendih. V primerjavi s tem je druga toženka na sodišče kot pričo pripeljala veterinarja iz B., ki ni znal niti časovno umestiti pregleda psa. Sodišče je verjelo drugi toženki kljub temu, da je npr. zatrjevala, da je bila o škodnem dogodku obveščena šele z dopisom odvetniške pooblaščenke tožnice, priča R. pa je povedal, da se je ob drugem cepljenju s toženko soočil, pri čemer že samo dejstvo cepljenja negira drugo toženko. Pri oceni verodostojnosti sodišče ni upoštevalo čudaške okoliščine, da naj bi bil pes na dan škodnega dogodka kar dvakrat pregledan v ambulanti v Zagrebu, prej in kasneje pa nikoli. Sem spada tudi dejstvo, da je večina datumov na zdravniški dokumentaciji ročno popravljenih. Drugostopenjska sodba je rezultat nedopustnega ravnanja sodišč, ko sojenje postaja stvar statistike, ne pa skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je delno nedovoljena, v ostalem ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka. Podlaga zahtevkov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode je različna. Znesek 2.380 EUR, ki predstavlja glavnico v zvezi s premoženjsko škodo, ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Glede na navedeno revizija v delu, ki se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena in jo je bilo treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

7. Kršitev pravice do izjave v postopku oziroma načela kontradiktornosti (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišči zagrešili z nedopustno zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice, ni podana. Dokaz z zaslišanjem veterinarja T. R. je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tudi če bi priča izpovedala tako, kot trdi tožnica, to ne dokazuje ničesar oziroma vsaj ne, da bi bilo z dokumenti, ki jih je s tem tožnica skušala izpodbiti, karkoli narobe. Argument, da predlagani dokaz, tudi če bi sam po sebi uspel, ne bi mogel pripeljati do drugačnega sklepa o obstoju pravno pomembnega dejstva, pa ne predstavlja nedopustnega razloga za zavrnitev dokaza,(1) še posebej glede na to, da naj bi se z njim ugotavljal le indic, katerega moč je bila v primerjavi z drugimi dokaznimi dejstvi ocenjena kot taka, da ne bi vplivala na drugačno dokazno oceno.(2) Enako velja tudi glede ostalih dokazov, katerih zavrnitev tožnica izpodbija v reviziji in je bila njihova dokazna tema prav tako indic (zaslišanje M. P. in Z. I. ter pridobitev izpisa klicanih številk iz GSM aparata tožnice). Sodišči sta nadalje iz utemeljenih razlogov zavrnili tudi dokaz z izvedencem grafologom, s pomočjo katerega naj bi ugotovili, da so določeni datumi na dokumentaciji veterinarske ambulante popravljeni. V nasprotju z navajanjem revidentke argument za zavrnitev tega dokaza ni bil (le), da so se fotokopije teh listin ujemale z originali, ampak je sodišče obrazložilo, da razjasnitev vprašanja, na katerega naj bi odgovoril izvedenec grafolog, ni zahtevala posebnega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, za ugotovitev odločilnih dejstev v tej zadevi pa je bila poleg tega še nebistvena. Navedeni razlogi pa zavrnitev dokaza z izvedencem povsem upravičujejo.

8. Revidentka očitek, da naj bi bili razlogi v sodbah nejasni oziroma naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), utemeljuje s poudarjanjem posameznih okoliščin, ki bi jih po njenem mnenju sodišči morali šteti za odločilne pri presoji verodostojnosti posameznih dokazov oziroma s ponujanjem stališč, komu bi morali in komu ne bo smeli verjeti. Po vsebini torej kritizira dokazno oceno in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve, s čimer pa načenja vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet revizijske presoje (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Z enakimi razlogi revidentka uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP, vendar prav tako neutemeljeno. Sodišči sta namreč pri dokazni oceni upoštevali vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; navedli sta logično prepričljive argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, jih primerjali med seboj in upoštevali uspeh celotnega dokaznega postopka. Kršitve te postopkovne določbe pa tožnica ne more utemeljiti z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, ker s tem meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je, kot rečeno, nedovoljen revizijski razlog. Nazadnje je treba le še ponoviti oziroma poudariti, da mora biti sodišče za vsebinsko odločitev v pravdi o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev, prepričano. Tisti, ki nosi dokazno breme bo uspel, če bo svoje trditve o pravno relevantnih dejstvih tako dokazal, da bo izključen vsak razumen dvom. Dokazno breme, da je tožnico poškodoval pes toženke, je bilo na tožnici, vendar pa ga ta ni zmogla.

9. Revizija (v dovoljenem delu) torej ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 554/1999 in II Ips 35/2010. Op. št. (2): Prim. J. Zobec v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 358.