Jedro

Odločilna dejstva so pogojena s predmetom odločitve. Ta je bil po razumljivem izreku in razlogih sklepa v presoji, ali je na podlagi dejstev in dokazov iz zahteve (sploh) mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka in ne že, kaj ti v povezavi z dejstvi in dokazi v pravnomočno končanem kazenskem postopku pomenijo. Opredeljevanja sodišča prve stopnje do izpovedbe obsojenčevega otroka iz zahteve za obnovo kazenskega postopka na način kot da je kazenski postopek že obnovljen, je zato odveč, če že ni logično nezdružljivo.

Če so odločilna dejstva pogojena s predmetom odločitev, sta dolžnost sodišča po vročanju zahteve nasprotni stranki in njen predhodni preizkus z morebitnim narokom pogojena z vrsto odločitve. Sodišče je namreč po drugem odstavku 413. člena dolžno tako ravnati le, če zahteve ne zavrže, kar pa se v obravnavanem primeru, kot rečeno po razumljivem izreku sklepa ni zgodilo.

Pri zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zlasti v prvi fazi, ne gre za ponovni (pritožbeni) preizkus pravnomočno ugotovljenih dejstev, ampak za preizkus, ali so dejstva in dokazi takšni, da bi bilo mogoče obnovo šele dovoliti

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega A.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom II Ks 44796/2013 z dne 14. 12. 2017 zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je po zagovorniku podal obsojeni A.V. Zahteva je bila zavržena po prvem odstavku 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve iz drugega odstavka tega člena. Po pritožbeni obrazložitvi je o zahtevi odločala sodnica, ki se je do istih dejstev v drugi zadevi že opredelila, v sklepu pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Razen tega ni znano, ali je pristojni državni tožilec na zahtevo za obnovo kazenskega postopka odgovoril in tudi narok, na katerem bi bile navedbe iz zahteve preizkušene, ni bil opravljen.

5. Kršitve niso podane. Primeri, ko mora biti sodnik izločen, so našteti v 1. do 5. točki prvega odstavka in v 1. do 3. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Primera kot ga navaja pritožnik ni med njimi. Kvečjemu gre za primer iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, vendar bi tedaj moralo biti vsaj na ravni verjetnosti obrazloženo še, zakaj sklep zato v dejanskem smislu ni pravilen in/ali, zakaj prvi odstavek 413. člena ZKP ni bil pravilno uporabljen. Kljub takšni praznini pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predsednica senata v pravdni zadevi IV Kp 321/2012 najprej 5. 6. 2013 izdala sklep o začasni odredbi in nato še 14. 4. 2015 sodbo in sklep v zadevi dodelitve obsojenčevega otroka v varstvo ter vzgojo, potem plačevanja preživnine in določitve stikov in res je, da je bil v prvi odločbi omenjen tudi dogodek, ki je bil nato zajet v opisu kaznivega dejanja, za katerega je bil A.V. pravnomočno obsojen. Toda omenjen je bil v povzetku poročil Centra za socialno delo in ne kot dogodek, do katerega bi se predsednica senata neposredno ali posredno opredeljevala. Razlogi sklepa so glede tega jasni, kot so jasni razlogi sodbe in sklepa, v katerih ta dogodek ni niti omenjen, in ko ne more biti nobenega dvoma, zakaj dejansko je bil obsojenčev otrok dodeljen materi in čemu je bila obsojencu pravica do stikov z otrokom odvzeta.

6. Odločilna dejstva so pogojena s predmetom odločitve. Ta je bil po razumljivem izreku in razlogih sklepa v presoji, ali je na podlagi dejstev in dokazov iz zahteve (sploh) mogoče dovoliti obnovo kazenskega postopka in ne že, kaj ti v povezavi z dejstvi in dokazi v pravnomočno končanem kazenskem postopku pomenijo. Opredeljevanja sodišča prve stopnje do izpovedbe obsojenčevega otroka iz zahteve za obnovo kazenskega postopka na način kot da je kazenski postopek že obnovljen, je zato odveč, če že ni logično nezdružljivo.

7. Če so odločilna dejstva pogojena s predmetom odločitev, sta dolžnost sodišča po vročanju zahteve nasprotni stranki in njen predhodni preizkus z morebitnim narokom pogojena z vrsto odločitve. Sodišče je namreč po drugem odstavku 413. člena dolžno tako ravnati le, če zahteve ne zavrže, kar pa se v obravnavanem primeru, kot rečeno po razumljivem izreku sklepa ni zgodilo.

8. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Med temi je tudi uporaba zakona, ki ne bi smel biti uporabljen, kar bi bilo mogoče prevesti v pritožbi zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava. Toda materialnopravnih predpisov sodišče prve stopnje ni uporabilo, sploh pa je iz tega dela pritožbene obrazložitve razbrati, da pritožnik ne nasprotuje uporabi kateregakoli izmed prepisov, ki jih končno kot prava vešč procesni udeleženec niti ne identificira, ampak dejstvom, kot so bila že ugotovljena v pravnomočni sodbi. V pritožbeni obrazložitvi se namreč nekajkrat sklicuje na otrokovo izpovedbo iz zahteve za obnovo kazenskega postopka, jo povezuje z dokazi iz gornje sodbe, kot bi po njegovem morali biti ocenjeni in nato sklene v ugotovitvi, po kateri je dokazna ocena v sodbi napačna, zahteva za obnovo kazenskega postopka pa zato utemeljena.

9. Na takšen način dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje, kljub obsegu pritožbene obrazložitve ni mogoče povzročiti. Pri zahtevi za obnovo kazenskega postopka, zlasti v prvi fazi, ne gre za ponovni (pritožbeni) preizkus pravnomočno ugotovljenih dejstev, ampak za preizkus, ali so dejstva in dokazi takšni, da bi bilo mogoče obnovo šele dovoliti. Glede tega so razlogi v napadenem sklepu znova jasni, sama ocena sodišča prve stopnje o vsebinski nezadostnosti dokazov iz zahteve za obnovo kazenskega postopka v primerjavi z dokazi iz pravnomočne sodbe pa pravilna ter ji je bilo po obrazloženem le še pritrditi (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 98.a členu, prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112, 71113 in 7143 Taksne tarife.