Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev videza nepristranskosti, oziroma kršitev ustavne pravice do nepristranskega sodnika. Ta videz je bil kršen s tem, ko je sodnica, ki je obravnavala vprašanje dodelitve otroka in se opredeljevala o primernosti obeh staršev do vzgoje otroka, izdala tudi začasno odredbo o prepovedi stikov ter se pri tem seznanila in opredelila tudi z „vrženjem otroka v radiator s strani obsojenca“, kar je bistveni očitek obsojencu v tem kazenskem postopku. Seznanila se je torej z dejanskim vprašanjem, ki je predmet odločanja tudi v tem postopku in jih upoštevala pri presoji. Oba postopka sta namreč povezana z istim sklopom dejstev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma izpodbijanima sklepoma je bila pravnomočno zavržena zahteva za obnovo postopka, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 44796/2013 z dne 25. 3. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 44796/2013 z dne 4. 9. 2015. 2. V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka, zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev določb procesnega zakona in kršitev 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti obravnava, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica Sanja Javor Pajenk v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka, ker sodišče predloga obrambe za obnovo postopka ni poslalo v izjasnitev državnemu tožilcu, je namreč argumentirano odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, ki je zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Sodišče šele po opravljenem preizkusu dovoljenosti zahteve, v primeru, če ugotovi, da so zakonski pogoji za obnovo postopka podani, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki lahko v osmih dneh nanjo odgovori (drugi odstavek 413. člena ZKP). Po mnenju vrhovne državne tožilke so tudi neutemeljene nadaljnje navedbe zagovornika, kjer navaja, da dokaznih predlogov ni mogoče vnaprej zavreči, preden se dokaz sploh izvede. Sodišče ima namreč pooblastilo, da samo oceni, ali bi novi dokazi omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma, ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih sodba temelji, pripeljali do drugačne odločitve. Sodišče je svojo oceno o tem, ali bi predlagani dokazi omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma svojo oceno o primernosti predlaganih dokazov natančno in konkretno obrazložilo v točkah 7 in 8 izpodbijanega sklepa. Zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper druge odločbe pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zaradi: 1) kršitve kazenskega zakona, 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, vendar le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

5. V konkretnem primeru je vložil zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zoper takoimenovano drugo odločbo, to pomeni, da je potrebno najprej presoditi, ali zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje, ki jih za dovoljenost vložitve tega izrednega pravnega sredstva predpisuje zakon.

6. Z že navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil A. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Elemente kaznivega dejanja opisanega v točki 2 izreka sodbe, kot je pravnomočno ugotovilo sodišče, je obsojenec izpolnil s tem, da je „tekom izvajanja stikov otroka V. V. v jezi potisnil v radiator ...“. Glede tega ravnanja pa se je po navedbah vložnika zahteve sodnica, ki je odločala o obnovi postopka že opredelila. Gre namreč za sodnico, ki je odločala v sodnem postopku Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je tekel pod opr. št. P 321/2012 v zadevi dodelitve otroka V. v varstvo in vzgojo v sporu med otrokovo materjo in tožečo stranko, to je obsojencem ter o začasni odredbi. Po stališču obrambe gre v obeh postopkih za isti historični dogodek, za katerega je bil obsojenec v tem postopku obsojen. Predsednica senata je tedaj izvajala dokaze o primernosti pravdnih strank za vzgojo mladoletnega otroka in se seznanila s trditvami ter listinami, ki so obdolženca obremenjevale – tudi z zatrjevanim „vrženjem otroka v radiator“, s katerimi je otrokova mati v pravdnem postopku dokazovala, da bi bila ona primernejša za vzgojo otroka in na drugi strani, da je obsojenec tega nevreden. Sestavni del „slike“ predsednice senata, ali predstave o obsojencu je nujno bil tudi po materi zatrjevan dogodek o „vrženju otroka“ v radiator (sklicevanje na zdravstveno spričevalo, obisk pri zdravniku), saj je o tem zasliševala priče (otrokovo mater, zdravnico, druge priče). S takšnim ravnanjem je imela višja sodnica M. Š. nedvomno vnaprej ustvarjeno mnenje o domnevnem vrženju otroka v radiator. Nadalje se obramba sklicuje še na stališče Vrhovnega sodišča, sprejeto v zadevi I Ips 16065/2015 z dne 13. 7. 2017, kjer je to sodišče zapisalo naslednje: „Vsebina določbe tretjega odstavka 412. člena ZKP je treba presojati v luči relevantnih določb Ustave, 6. člena EKČP, ter že povzeto prakso Ustavnega sodišča RS in ESČP. Namen te določbe je ravno v tem, da se odpravi kakršenkoli dvom v nepristranskost sodnika, ki je v prejšnjem postopku odločal o zadevi, ki je napadeno z zadevo za obnovo postopka ter se seznanil z dejanskimi vprašanji. Upoštevaje takšen namen zakonodajalca so iz odločanja o obnovi postopka izločeni vsi sodniki, ki so se na prvi ali drugi stopnji v predmetnem odločanju opredelili do ugotovljenega dejanskega stanja.“. V nadaljevanju obramba opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 57/2014 z dne 26. 1. 2017, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo: „Da se v skladu z ustaljeno prakso ESČP okoliščina, da če je v nekem drugem kazenskem postopku sodil isti sodnik, ter se zadeva nanaša na enako dejansko stanje, da se v tem primeru mora presojati objektivni vidik nepristranskosti in funkcionalnega položaja sodnika. Ker je o pritožnikovi krivdi odločal sodnik, ki je odločal že o krivdi soobdolženih, sodba zoper soobdolžene pa je vsebovala presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v kasnejši sodbi, izdani zoper pritožnika v izločenem postopku, je bil videz nepristranskosti sodišča v poznejšem izločenem kazenskem postopku zoper pritožnika okrnjen do te mere, da ni več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu 23. člena Ustave. Sodišče je namreč s takim opravljanjem kazenskega postopka ustvarilo videz, da ima predsednik senata vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja, pritožniku pa je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.“

7. Pravno relevantno dejstva za presojo v tej kazenski zadevi so naslednja: − višja sodnica M. Š. je sodila v pravdni zadevi tožeče stranke S. H. in tožene stranke A. V. zaradi dodelitve otroka v varstvo in vzgojo, plačevanje preživnine in določitev stikov pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, prav tako pa je tudi v tej zvezi izdala sklep o začasni odredbi glede varstva in vzgoje otroka (oškodovanca v kazenski zadevi).

− iz obrazložitve odločb je razvidno, da je pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je zasliševala praktično iste priče, kot so bile zaslišane v kazenskem postopku (Z. K., M. K., M. M., D. V., J. G., L. M. itd.) ter napravila tudi dokazni sklep, da je obsojenec „v času med 29. 3. 2013 in 31. 3. 2013 otroka v jezi potisnil v radiator“. Ter zatem še „da je V. V. s stika v mesecu aprilu 2013 prišel poškodovan“.

− Center za socialno delo Murska Sobota je v okviru javnega pooblastila „naloge za preprečevanje nasilja v družini“ oblikoval multidisciplinarni team, ki je dne 14. 5. 2013 zaključil, da je otrok ogrožen. Sodišče je zapisnik multidisciplinarnega teama prejelo, „zaradi česar je bilo dolžno ukrepati. Tako je sodišče izdalo začasno odredbo ...“.

− obramba obsojenca je vložila zahtevo za obnovo postopka v kateri je obsojenec z izvedbo predlaganih dokazov želel dokazati, da kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletnega otroka ni storil, torej, da ni „tekom izvajanja stikov, otroka V. V. v jezi porinil v radiator ..., v posledici padca v radiator pa je otrok utrpel poškodbe v obliki udarnine s trakasto ekskoriacijo nosu“.

− o zahtevi za obnovo postopka je odločala višja sodnica M. Š., torej sodnica, ki je odločala v pravdni zadevi med obsojencem in oškodovančevo materijo.

8. Kot je bilo že pojasnjeno je v obravnavani zadevi zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper takoimenovano drugo odločbo, vendar pa je Vrhovno sodišče ocenilo, da je zahtevo za varstvo zakonitosti treba vsebinsko obravnavati in ji tudi ugoditi. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč utemeljeno uveljavlja kršitev videza nepristranskosti, oziroma kršitev ustavne pravice do nepristranskega sodnika. Ta videz je bil kršen s tem, ko je sodnica, ki je obravnavala vprašanje dodelitve otroka in se opredeljevala o primernosti obeh staršev do vzgoje otroka, izdala tudi začasno odredbo o prepovedi stikov ter se pri tem seznanila in opredelila tudi z „vrženjem otroka v radiator s strani obsojenca“, kar je bistveni očitek obsojencu v tem kazenskem postopku. Seznanila se je torej z dejanskim vprašanjem, ki je predmet odločanja tudi v tem postopku in jih upoštevala pri presoji. Utemeljeno se zato vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 16065/2015 z dne 13. 7. 2017 ter na že citirano odločbo Ustavenga sodišča. Vrhovno sodišče je podobno razsodilo tudi v zadevi I Ips 49827/2013 z dne 6. 12. 2018, kjer je prav tako ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in poudarilo, da je kršen videz nepristranskosti, ker je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik, ki se je opredelil do konkretnih vprašanj v istem postopku, in sicer najprej v fazi predkazenskega postopka, zatem pa še v fazi sojenja pred sodiščem prve stopnje. Takšno postopanje ni v skladu s pravili poštenega postopka in pomeni kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

9. Podobno stališče izhaja tudi iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi _Indra zoper Slovaško_, kjer je Evropsko sodišče prav tako presodilo, da je videz nepristranskosti lahko prizadet, kadar pri odločanju sodeluje sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v zadevi, ki je z obravnavano zadevo povezana, tako, da gre za ista dejstva, ki se obravnavajo v dveh ločenih postopkih.1 Res je, da je bil sam predmet odločanja v obeh primerih različen (odpoved zaposlitve, nato pa rehabilitacija), vendar pa je bilo za ESČP bistveno, da sta se oba postopka nanašala na isti sklop dejstev. Odločanje o rehabilitaciji ima na nek način za posledico ponovne pomisleke o izvirni odločitvi (o potrditvi odpovedi). Gre za uporabo _Extra Judicial Rehabilitations, Act._ Ti pomisleki so celo še okrepljeni s političnim kontekstom rehabilitacije, ki izhaja iz prve sekcije Zakona o zunajsodni rehabilitaciji. Po mnenju ESČP lahko s tem povzroči utemeljene (upravičene, legitimne) strahove pri pritožniku, da sodnica zadeve ne bo obravnavala z zahtevno nepristranskostjo (točke 51 do 53).

10. Upoštevaje navedeno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter stališče ESČP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom oziroma zaradi enotne uporabe prava (pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP) zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo in izpodbijani odločbi zaradi kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ter prvega odstavka 23. člena Ustave razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje pred spremenjenim senatom, ki mu bo predsedoval drug sodnik.

11. Glede na to, da je Vrhovno sodišče oba izpodbijana sklepa razveljavilo zaradi kršitve načela nepristranskosti, se do drugih uveljavljanih kršitev, ki tudi sicer ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 420. člena ZKP za vsebinsko obravnavo, ni opredeljevalo.

1 Šlo je za sodnico, ki je najprej odločala v sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi leta 1985 (bila je članica tričlanskega senata, ki je zavrnil pritožnikovo pritožbo), nato pa je leta 1996 sodelovala v tričlanskem senatu, ki je odločal o pravnih vprašanjih glede rehabilitacije v zvezi s to isto odpovedjo.