Jedro

Ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode), ni utemeljen. Tožniku je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke po tolmaču ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja. Pojasnjeno mu je bilo, da se bo ta ukrep izvajal v prostorih Centra za tujce v Postojni in da bo v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ prejel pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja v materinem jeziku, s tem pa je bilo uresničeno varstvo osebne svobode iz določbe 19. člena Ustave RS, po kateri mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25. 1. 2012, s katerim je ta na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 23. 1. 2012 od 10.05 ure do dne 23. 4. 2012 do 10.05 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podan razlog za omejitev gibanja tožniku, določen v drugi alineji prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je v Republiki Sloveniji v obdobju petih mesecev zaprosil za mednarodno zaščito kar trikrat (po podaji prve in druge prošnje je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil iz Francije oziroma Avstrije vrnjen v Republiko Slovenijo), zato tožena stranka, ob upoštevanju, da tožnikovo ravnanje že ob prvem vstopu v Republiko Slovenijo ni bilo usmerjeno v iskanje zaščite, utemeljeno sklepa, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi onemogočil svojo odstranitev iz Republike Slovenije. Ni pa podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti (prva točka prvega odstavka 51. člena ZMZ), ker je tožnik predložil kopije dokumentov, iz katerih je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. 3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo 19. člena Ustave RS, načela sorazmernosti in določila 51. člena ZMZ. Odločitev naj bi bila v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Prvostopno sodišče ni „raziskalo“, zakaj tožnik ni nastanjen v Azilnem domu, temveč v Centru za tujce, skupaj z osebami „med katerimi so nekateri tudi kriminalci“, katerim je izrečen ukrep izgona iz države. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sklep o omejitvi gibanja odpravi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, med drugim iz razloga 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec vloži prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, izhaja, da je tožnik dne 24. 8. 2011 približno uro in pol po tem, ko so ga prijeli slovenski policisti pred trgovskim centrom Rudnik (kjer je kupil GSM aparat in zemljevid), zaprosil za mednarodno zaščito. Za priznanje mednarodne zaščite je že prej zaprosil dne 10. 10. 2011 in dne 20. 1. 2012, potem ko je bil na podlagi Uredbe 343/2037 ES vrnjen (prvič iz Francije, drugič iz Avstrije) v Republiko Slovenijo. Iz njegove izjave, ki jo je podal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, pa izhaja, da v Republiki Sloveniji ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, in da se je preden so ga prijeli policisti nameraval s kolesom odpeljati v Anglijo.

8. Glede na navedeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je podan zakoniti razlog za omejitev tožnikovega gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode), ni utemeljen. Tožniku je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke po tolmaču za farsi jezik ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja. Pojasnjeno mu je bilo, da se bo ta ukrep izvajal v prostorih Centra za tujce v Postojni in da bo v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ prejel pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja v farsi jeziku, s tem pa je bilo uresničeno varstvo osebne svobode iz določbe 19. člena Ustave RS, po kateri mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti.

10. Tožnik sicer pravilno navaja, da mora tožena stranka v sklepu o omejitvi gibanja poleg zakonskih pogojev, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje, obrazložiti in utemeljiti tudi svojo odločitev o tem, zakaj se je odločila za omejitev gibanja po drugi in ne po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka je tej zakonski zahtevi v celoti sledila.

11. Z nastanitvijo tožnika v Centru za tujce je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine mogoče preprečiti tožnikovo nadaljnje nezakonito prehajanje državnih mej in omogočiti izvedbo postopka v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je izrečeni ukrep iz razloga varovanja javnega reda v javnem interesu. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meja prostega preudarka, obrazložila pa je vse za odločitev v tej zadevi pravno pomembne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Ugovor o kršitvi načela sorazmernosti zato ni utemeljen.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.