Jedro

Tožnik je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil kar trikrat v obdobju petih mesecev. Po prvi in drugi prošnji je samovoljno zapustil Azilni dom in bil kasneje vrnjen v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je tako upravičeno sklepala, da obstaja sum, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito izključno zato, da bi onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije in da njegova ravnanja ob prvem vstopu v državo niso bila usmerjena v iskanje zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 23. 1. 2012 od 10:05 ure do dne 23. 4. 2012 do 10:05 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik že dne 24. 8. 2011 prosil za priznanje mednarodne zaščite, nato pa še dne 10. 10. 2011 in 20. 1. 2012, obakrat po tem, ko je bil v Republiko Slovenijo vrnjen na podlagi Uredbe 343/20037 ES. Pri podaji prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite njegova istovetnost ni bila ugotovljena, saj je povedal, da je v Slovenijo prišel ilegalno in da ob sebi nima dokumentov. Ob podaji ponovne prošnje prav tako ni imel osebnih dokumentov, pač pa je naknadno predložil fotokopijo ženinega notranjega potnega lista Irana, v katerem je navedeno tudi njegovo ime, ni pa v tem dokumentu njegove slike in zato istovetnosti ni možno ugotavljati. Dne 10. 1. 2012 pa ni navedel nobenega dokumenta. Povedal je, da mu je iranska policija vse osebne dokumente odvzela, ko ga je iskala na njegovem naslovu v Iranu, pri čemer pa tega v prvi prošnji ni navedel. Skladno s prvim odstavkom 97. člena Zakon o tujcih tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujce z dovoljenjem za prebivanje, izdanim v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožena stranka meni, da je istovetnost tožnika nesporno ugotovljena šele, ko predloži uradni dokument s fotografijo. Zaradi odsotnosti dokumentov, ki izkazujejo istovetnost tožnika, v tem trenutku tožena stranka ne razpolaga z resničnimi osebnimi podatki tožnika. Razen tega tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 6. točke 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), kar izhaja iz dejstva, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil kar trikrat v obdobju petih mesecev, pri čemer je po mnenju tožene stranke bistveno, da je po prvi in drugi prošnji samovoljno zapustil Azilni dom in bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Prvič je bil vrnjen s strani francoskih varnostnih organov in je navedel, da je šel v Francijo zato, da bi pridobil dokumente, ki mu jih je poslala žena iz Irana, v drugem primeru je bil vrnjen s strani avstrijskih varnostnih organov, v Avstriji pa se je nahajal, ker je hotel od tam govoriti s svojo sestrično, ki živi na Švedskem. Bilo ga je strah komunicirati iz Slovenije, saj bi tako lahko iranska policija ugotovila, da se nahaja v Sloveniji. Tožena stranka meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito izključno zato, da bi onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Pri tem ni nepomembno, da je že prvič za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil po tem, ko je bil prijet s strani policije. V avgustu 2011 je v trgovskem centru Rudnik kupil GSM aparat, kupil si je zemljevid in hotel s kolesom nadaljevati pot proti Angliji, približno uro in pol po prijetju s strani policije pa je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova ravnanja ob prvem vstopu v Republiko Sloveniji niso bila usmerjena v iskanje zaščite, temveč v nakup prej navedenih stvari, zaradi nadaljevanja poti proti Angliji. Po mnenju tožene stranke to dokazuje, da je zaprosil za mednarodno zaščito izključno zato, da bi onemogočil odstranitev iz ozemlja Republike Slovenije, s tem pa tudi iz ozemlja Evropske unije. To pa dodatno izhaja iz tega, ko je samovoljno zapustil Republiko Slovenijo dne 21. 9. 2011, nato pa še 28. 12. 2011. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje, kajti če bi ga tožena stranka nastanila na katerem drugem oddelku Azilnega doma, bi lahko brez težav ponovno zapustil Azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije in tako onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka je v konkretni zadevi odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, pri tem pa je upoštevala, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom Republike Slovenije in odšel v Francijo oziroma Avstrijo.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s tem, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, če ta predloži uradni dokument s fotografijo in se pri tem sklicuje na nekatere judikate upravnega sodišča. Sklicuje se na stališče v eni izmed sodb, kjer je navedeno, da mora tožena stranka tudi upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da je prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v ustrezno določbo Zakona o tujcih. Tožnik je jasno navedel, da mu je bil osebni dokument odvzet s strani iranske policije, ki ga je tudi mučila, zaradi česar je bil prisiljen zapustiti izvorno državo in torej očitno ni imel nobene možnosti, da bi v Slovenijo odšel z uradnim dokumentom s fotografijo. Tožnik si že od začetka postopka na najrazličnejše načine prizadeva pridobiti kakršenkoli ustrezen dokument, žena mu je že poslala fotokopijo svojega potnega lista, v katerem je navedeno tudi njegovo ime, pridobiti pa mu je uspelo tudi člansko izkaznico iranskega društva, kjer je razvidna njegova fotografija. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da tožnik ni imel nobene možnosti priti v Slovenijo z dokumentom, ki bi ustrezal 97. členu Zakona o tujcih. Tožeča stranka citira sodbe, iz katerih izhaja, da smiselna uporaba določb Zakona o tujcih ne pomeni, da so v vsakem primeru, ko prosilec ne izkaže istovetnosti z dokumenti iz tega zakona, izkazani pogoji za omejitev osebne svobode. Nadalje tožnik navaja, da se pri ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1353/2011 z dne 28. 7. 2011 ter Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011, v kateri navajata, da je omejitev gibanja vezana ne le na zakonske razloge, zaradi katerih se prosilcu sploh lahko omeji gibanje, temveč tudi na obstoj okoliščin, zaradi katerih je ta ukrep nujno potreben. V primeru omejitve gibanja to pomeni, da je ugotovitev obstoja suma zavajanja in zlorabe postopka oziroma ugotovitev obstoja potrebe po ugotavljanju istovetnosti prosilca šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Če se odloči, da bo gibanje omejil, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. Nadalje tožnik navaja, da je v Francijo odšel po dokumente, ki so bistvenega dokaznega pomena za pridobitev mednarodne zaščite, kar pomeni, da si na vse možne načine prizadeva za uspeh v tem postopku, saj se boji vrnitve v izvorno državo. Večkrat je pojasnil, da pošte v Slovenijo ne želi prejemati, saj se boji, da ga bo iranska varnostna služba izsledila, predvsem pa bi s tem ogrozil svojo ženo in hčer, ki sta še v izvorni državi in bi bili preganjani, če bi imeli stike z njim. V Avstrijo pa se je odpravil, da bi opravil telefonski pogovor s sorodnico, saj si v Sloveniji tega iz navedenega razloga ni upal storiti. Nameraval se je še isti dan vrniti v Slovenijo, pa so mu to preprečili avstrijski policisti, ki so ga prijeli. Pri tožniku zato ni zadostnih dokazov za begosumnost. Treba je tudi upoštevati, da je bil tožnik mučen, zato je bil njegov strah, da mu bodo sledili in škodili njegovi družini, povsem razumljiv. Tožnik nikakor ni nameraval s kolesom v Anglijo, temveč le do mesta, kjer bi našel ljudi, ki govorijo angleško, da bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. Ob prvi priložnosti je nameraval zaprositi za mednarodno zaščito in ker sam govori angleški jezik, je na ta način poskušal poiskati pomoč. Razen tega tožena stranka ni zadostno utemeljila, da namena omejitve gibanja ni mogoče uresničiti s kakšnim drugim, v človekove pravice manj posegajočim ukrepom. Iz sedanjega ravnanja tožnika je razvidno, da je njegov glavni cilj mednarodna zaščita. Iz načela sorazmernosti in 15. člena Ustave RS izhaja, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan. Tožnik se tudi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, iz katere izhaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika. Tudi iz splošno uveljavljenih načel mednarodnega prava izhaja, da je strogo prepovedan kaznovalni odvzem prostosti ali pa odvzem prostosti, ki ima namen zastraševati bodoče prosilce. Iz postopka za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik v svoji državi dejansko preganjan zaradi svoje verske opredeljenosti. Bil je mučen, uspelo mu je pobegniti, še vedno pa je ogroženo njegovo življenje in najverjetneje tudi življenje njegove žene in hčerke. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 2. 2012 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je iz Irana odšel v mejno mesto Romije, od tam v Turčijo, nato pa s kamionom v Slovenijo v bližino Ljubljane. Ni imel v mislih določene države, ki bi bila cilj, ampak le zapustiti matično državo in zaprositi za azil. Če bi v Iranu zvedeli, da se tam ne nahaja, ga bodo iskali v tujini, in povzročali težave njegovi ženi. V Azilnem domu je povedal, da nima nobenega dokumenta, rekli pa so mu, da mora dokazati svoje težave in v Francijo je odšel, da bi pridobil nek dokument, dobil je dovoljenje za izhod, zapustil Slovenijo in odšel v Francijo. Z dovolilnico za izhod se sicer ne sme zapustiti države. V Franciji ga je dobila policija in je bil en mesec tam. Drugič je zapustil Azilni dom, ko je odšel v Avstrijo. Želel je vzpostaviti stik s svojo sestrično. Ta živi v Švici. Z njo se je želel pogovarjati, da bi na legalen način svojo družino pripeljal v tujino. V Avstrijo je odšel, ker je mislil, da bodo še bolj nadzorovali delovanje njegove žene. V Avstriji ga je spet dobila policija, morda uro in pol po prihodu. Za sestrično ni vedel, ali mu bo hotela pomagati ali ne, če mu ne bi hotela pomagati, ji ne bi zaupal, kje se nahaja. Drugič iz Azilnega doma ni šel z dovolilnico, ker bi se še isti dan vrnil nazaj. Ob prihodu v Slovenijo je kupil zemljevid Evrope zato, ker ni vedel, kje se nahaja, nobene informacije ni imel in tudi ne zna brati pisave. Vozniki, ki so ga pustili, niso govorili farsi. Kupil je tudi mobilni telefon, da bi ženo obvestil, kje se nahaja. Osebnih dokumentov nima zato, ker jih je policija zasegla ob hišni preiskavi. Kopija izkaznice, ki jo je priložil, se nanaša na športno tekmovanje s čolnom. Drugi dokument, ki ga je priložil, pa je spričevalo o dokončani srednji šoli. Tožnik je še povedal, da je v Avstrijo potoval s taksijem, nameraval se je vrniti isti dan. Z ženo se pogovarja tako, da je ženina sestra dala ženi svojo sim kartico. Ko je pooblaščenka tožene stranke tožniku predočila, da iz dokumentacije izhaja, da je iz Avstrije potoval z letalom v London, a ga v Veliki Britaniji niso pustili čez mejo, ker je imel ponarejen grški potni list, je pojasnil, da je res šel tja, a ga niso pustili in se je vrnil v Avstrijo. Nihče ga ni o tem nič vprašal in on o tem ni nič govoril. Na vprašanje, zakaj je potem rekel, da so ga v Avstriji prijeli kako uro po tem, ko je vstopil, je odgovoril, da to ni tako pomembno in da za to ni obstajal kakšen poseben razlog. Ponarejen grški potni list je dobil v Avstriji. Ko je kupil potni list, je bila zraven tudi karta za London. V London je odšel zato, ker je želel tam srečati sestrično.

Sodišče je na obravnavi izvedlo tudi dokaz z vpogledom v kopijo dokumenta s tožnikovo sliko, pri čemer je tolmač povedal, da gre za potrdilo o zaključku srednje šole, pri čemer se da razbrati ime tožnika in njegovega očeta, ki se ujemata s podatki, ki jih je dal tožnik, prav tako se ujema rojstno leto in kraj rojstva.

Pooblaščenka tožene stranke je na obravnavi predložila prevod iz kopije tožnikove članske izkaznice v veslaškem klubu, na kateri se tudi nahaja njegova slika. S tem v zvezi je pooblaščenka tožnika že na začetku obravnave pojasnila, da je bilo na pošti zavrnjeno, da bi poslali original izkaznice veslaškega kluba, ker bi moral biti imetnik prisoten. Na izkaznici je tudi ime očeta in leto rojstva. Pooblaščenka tožene stranke je še navedla, da tožniku niso bile izdane nobene dovolilnice za izhod.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja) ali suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona (2. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ). Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih pogojev iz 1., 2. ali 3. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil kar trikrat v obdobju petih mesecev, pri čemer je po prvi in drugi prošnji samovoljno zapustil Azilni dom in bil vrnjen v Republiko Slovenijo, pri čemer je tožena stranka upravičeno sklepala, da obstaja sum, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito izključno zato, da bi onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da njegova ravnanja ob prvem vstopu v Republiko Sloveniji niso bila usmerjena v iskanje zaščite.

Pač pa sodišče po izvedbi dokazov na glavni obravnavi ugotavlja, da ni več podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanje istovetnosti tožnika, zaradi česar se do tožbenih navedb v zvezi s tem ne bo opredeljevalo. Tožnik je namreč predložil kopije dokumentacije, kjer sta na različnih listinah njegovi sliki, pri čemer gre za potrdilo o zaključku srednje šole, kjer se da razbrati ime tožnika in njegovega očeta, ki se ujemata s podatki, ki jih je dal tožnik, prav tako pa se ujema rojstno leto in kraj rojstva. Prav tako je tožnik predložil kopijo članske izkaznice v veslaškem klubu, na kateri se tudi nahaja njegova slika in tudi tu se ime očeta in leto rojstva ujemata s podatki, ki jih je sam dal. V tožbi je navedeno, da ni zadostnih dokazov za begosumnost, ker je tožnik enkrat Azilni dom že zapustil zato, da bi v Francijo odšel po dokumente, ki so bistvenega dokaznega pomena za pridobitev mednarodne zaščite, drugič pa je Azilni dom zapustil zato, da je odšel v Avstrijo zato, da bi opravil telefonski pogovor s sorodnico, ker si v Sloveniji tega ni upal storiti. Vendar pa ne glede na to, zakaj je tožnik zapustil Azilni dom, je dejstvo, da je Azilni dom zapustil samovoljno. Čeprav je rekel, da je prvič dobil dovolilnico, le-te ni v spisu. Ne glede na to, pa je sam rekel, da ne bi smel oditi v tujo državo, tudi če bi dobil dovolilnico. Tožena stranka je utemeljeno sklepala na begosumnost. V tožbi je tudi navedeno, da tožnik ni nameraval s kolesom v Anglijo, temveč le do mesta, kjer bi našel ljudi, ki govorijo angleško, da bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da ni relevantno, do kam je želel tožnik priti, saj lahko zaprosi za mednarodno zaščito kjerkoli, tudi v Sloveniji, in je ob upoštevanju dejstva, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito šele po tem, ko je bil prijet, ob hkratnem upoštevanju dejstev, da je tožnik že dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom in ni počakal do odločitve o prošnji za priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka upravičeno sklepala, da njegov namen ni bil usmerjen v iskanje mednarodne zaščite, temveč je za to zaprosil iz razloga, da bi preprečil odstranitev iz države. Pri tem pa sodišče poudarja, da te okoliščine kažejo zgolj na sum, da je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kar zadostuje za izdajo sklepa o omejitvi gibanja. Tožena stranka pa je imela - kot je navedeno zgoraj - razloge za to, da je sklepala na sum navedenega zakonskega razloga za omejitev gibanja.

Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da tožena stranka ni zadostno utemeljila, da zakonitega namena omejitve gibanja ni mogoče uresničiti s kakšnim drugim ukrepom. Po mnenju sodišča je tožena stranka to dovolj utemeljila s tem, ko je navedla, da je tožnik že dvakrat, ko mu gibanje ni bilo omejeno, samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in odšel v Francijo oziroma Avstrijo.

Glede tožbene navedbe, ki se nanaša na ustavno odločbo, pa sodišče meni, da citirane odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh nikoli ne bi smele uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je treba razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Stališče ustavnega sodišča se nanaša na presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno pritožbene zadeve ni začelo postopka za presojo ustavne skladnosti celotne 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Glede tožbenih navedb, da je tožnik v svoji državi dejansko preganjan zaradi svoje verske opredeljenosti, da je ogroženo njegovo življenje in najverjetneje tudi življenje njegove žene in hčere, pa sodišče meni, da to ni stvar tega postopka, kjer se ugotavlja zgolj to, ali so podani razlogi za omejitev gibanja, ampak je to predmet postopka reševanja same prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.