Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta višji policijski inšpektor II, ki je naziv V. stopnje, s stopnjo minimalne osnove 120 in z vrednostjo takratne minimalne osnove 2.992,78 EUR glede na Uredbo o spremembi in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, mu je bila plača tudi za čas napotitve na misijo obračunavana ob upoštevanju nepravilne nominalne osnove. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo višine prikrajšanja tožnika pri plači (tega tudi ni naložilo izvedenki), je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova razlike v plači za obdobje od februarja 2015 do vključno 14. julija 2016 obračunati bruto zneske razlik v plači, kot so za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku je pa dolžna plačati stroške postopka v znesku 5.401,76 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da med strankama ni sporno, da tožnik za obdobje od 31. 1. 2015 do 14. 7. 2016, ko je na podlagi pogodbe o zaposlitvi ( A.) št. ... z dne 7. 1. 2015 s pripadajočimi aneksi opravljal naloge v civilni misiji na Kosovu, ni opravljal del in nalog, ki so primerljive z nalogami delovnega mesta v Policiji, ampak je v tem obdobju opravljal dela in naloge na delovnem mestu »...« z oznako .... V obdobju opravljanja nalog v tujini v mednarodni civilni misiji je prejemal plačo, ki je bila določena v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba), zato je za navedeno obdobje tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači v celoti neutemeljen. Plača v obdobju opravljanja nalog na Kosovu je bila nedvomno pravilno določena v skladu z Uredbo, zato je pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik za obdobje opravljanja nalog na Kosovu upravičen do plače, ki je določena v nasprotju z Uredbo, napačno. Sodišče niti ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je sprejelo stališče, da je tožnik upravičen do plače v nasprotju z uredbo, vsekakor pa po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo pravila "exceptio illegalis". Plača je bila za obdobje opravljanja nalog v tujini določena v skladu z Uredbo, za drugačno določitev plače pa ni pravne podlage. Glede na to, da delovnega mesta na misiji ni mogoče primerjati z delovnim mestom višjega samostojnega policijskega inšpektorja, je tožnik za opravljeno delo prejel ustrezno plačilo, hkrati pa ni opravljal višje vrednotenih del in nalog, na podlagi česar bi bil lahko upravičen do plačila na podlagi dejanskega dela. Delovnopravni institut plačila po dejanskem delu je mogoče uporabiti zgolj za dejansko opravljanje del in nalog višje vrednotnega delovnega mesta. Za dela in naloge delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal v tujini, pa ni mogoče uporabiti pravil za plačilo po dejanskem delu. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, če se določba prvega odstavka 7. člena Uredbe razlaga na način, da se javnemu uslužbencu, ki se mu naknadno prizna pravica do plačila po dejanskem delu, naknadno prizna višja nominalna osnova za delo v tujini. Uredba v prvem odstavku 5. člena določa, da je plača za delo v Sloveniji plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi opravljal delo v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila nominalna osnova za delo v tujini ugotovljena in obračunana pravilno glede na formalno razporeditev na delovno mesto, ki ga je takrat zasedal. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je v tožbi uveljavljal plačilo razlike v plači za čas od 1. 5. 2013 do 30. 8. 2017, saj je imel v tem času formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "policijski inšpektor", dejansko pa je opravljal delovne naloge višje vrednotenega delovnega mesta "višji policijski inšpektor II ...". Prikrajšan je bi bil tudi pri plači v obdobju od 31. 1. 2015 do 14. 7. 2016, ko je delo opravljal v mednarodni civilni misiji A.. Za določitev plače v tujini je namreč relevantno delovno mesto, ki ga je zasedal v domači državi.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je bilo s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje, opr. št. I Pd 776/2018 z dne 12. 9. 2019, v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 796/2019 z dne 2. 6. 2020, pravnomočno razsojeno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta. V delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obdobje, ko je tožnik delo opravljal v mednarodni civilni misiji A., pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je v tem delu ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Glede razveljavljenega dela sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da je za plačilo razlike v plači za čas napotitve tožnika v tujino (A.) relevantna ureditev, ki jo določa Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 s spremembami). Uredba v prvem odstavku 6. člena določa, da je plača za delo v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini, dodatkov za delo v tujini in dela plače za redno delovno uspešnost ter dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v času priprav in izvedbe predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije 2021. Po določbi prvega odstavka 7. člena Uredbe je osnova za izračun plače za delo v tujini določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno funkcijo, delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 4, ta pa je sestavni del te uredbe. Vrednosti stopenj nominalnih osnov so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe. Stopnja nominalne osnove za delo v tujini se spremeni, če javni uslužbenec med napotitvijo v tujino napreduje v skladu s predpisi. Po drugem odstavku 7. člena Uredbe se vrednost stopnje nominalne osnove za izračun plače za delo v tujini iz prejšnjega odstavka tega člena pomnoži z indeksi življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Zmnožek predstavlja osnovno plačo za delo v tujini.

8. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta višji policijski inšpektor II, ki je naziv V. stopnje, s stopnjo minimalne osnove 120 in z vrednostjo takratne minimalne osnove 2.992,78 EUR glede na Uredbo o spremembi in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 47/13), mu je bila plača tudi za čas napotitve na misijo obračunavana ob upoštevanju nepravilne nominalne osnove. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo višine prikrajšanja tožnika pri plači (tega tudi ni naložilo izvedenki), je posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da v novem sojenju, ob upoštevanju zavzetega materialnopravnega stališča, dopolni dokazni postopek tako, da ugotovi višino tožnikovega prikrajšanja pri plači za čas opravljanja dela na misiji ter o zadevi ponovno odloči. 9. Glede na zavzeto stališče ni pravilno stališče pritožbe, da delovnopravnega instituta plačila po dejanskem delu ni mogoče uporabiti za dela in naloge delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal v tujini, temveč le dejansko opravljanje del in nalog višje vrednotnega delovnega mesta v Sloveniji. V kolikor bi tožena stranka ravnala zakonito, ne bi tožniku nalagala dela v nasprotju z njegovo pogodbo o zaposlitvi. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev, oziroma da je odločilo po pravilu "exceptio illegalis", torej da ne bi upoštevalo relevantne določbe podzakonskega akta, torej Uredbe, ker bi štelo, da je v nasprotju z zakonom.

10. Glede na to, da je tožena stranka v novem sojenju posredovala izračun prikrajšanja, s katerim se je tožnik strinjal ter temu ustrezno postavil tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki po višini ni bil sporen.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo, glede na to, da vrednost spornega predmeta znaša 21.264,66 EUR oziroma 35.441 točk. Skupaj z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV je glede na vrednost točke 0,60 EUR tožnik upravičen do zneska 559,98 EUR.