Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sodba VIII Ips 31/2021

ECLI:SI:VSRS:2022:VIII.IPS.31.2021 Delovno-socialni oddelek

plačilo za delo v tujini napotitev na delo v tujini dopuščena revizija zavrnitev revizije
Vrhovno sodišče
1. marec 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na to, da se nominalna osnova za delo v tujini določi na podlagi naziva delovnega mesta oziroma plače v Republiki Sloveniji, je to praviloma naziv oziroma plača delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in na katerem delavec opravlja delo v Republiki Sloveniji oziroma bi ga opravljal, če ne bi bil napoten v tujino. Predpostavlja se, da delavec dela na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ta predpostavka pa ni izpolnjena, če delavec ne opravlja dela, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pač pa drugo, zahtevnejše delo. Zato ni utemeljeno (in tudi ne pravično), da bi bila njegova plača za delo v tujini izračunana na podlagi naziva delovnega mesta, katerega dela ne opravlja in ga ne bi opravljal, če ne bi bil napoten v tujino.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 783,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2015 do 14. 7. 2016 za delo v mednarodni civilni misiji EULEX Kosovo. Ugotovilo je, da mu toženka v času napotitve na delo v tujino plače ni obračunala v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravno presojo, da tožniku plača za delo v tujini ni bila pravilno obračunana, ker bi morala toženka upoštevati, da je tožnik pred napotitvijo dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta višji policijski inšpektor II v nazivu V. stopnje in ne del in nalog delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je policijski inšpektor III v nazivu IX. stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 35/2021 z dne 30. 3. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali na višino plače javnega uslužbenca za čas napotitve na mednarodno misijo v tujino vpliva plača za delo v Sloveniji glede na formalno razporeditev, ali plača delovnega mesta, katerega naloge je delavec v Sloveniji pred napotitvijo dejansko opravljal. 4. Toženka v reviziji navaja, da je tožnik v času napotitve v tujino od 1. 2. 2015 do 14. 7. 2016 opravljal dela in naloge na delovnem mestu z oznako EK20138, ki ga po vsebini ni mogoče primerjati z delovnimi mesti v policiji v Republiki Sloveniji. Opravljal je popolnoma drugačne naloge kot so naloge policijskega inšpektorja III oziroma višjega policijskega inšpektorja II. Plača za delo v tujini je bila določena v skladu z Uredbo, z upoštevanjem delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik. Zasedal je delovno mesto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar je v skladu z Uredbo, ki ne omogoča, da se javnemu uslužbencu, ki se mu naknadno prizna pravica do plačila po dejanskem delu, prizna višja nominalna osnova za delo v tujini. Nominalna osnova za delo v tujini je bila ugotovljena in obračunana glede na formalno razporeditev, saj je plačilo po dejanskem delu mogoče priznati le za tisti čas, ko delavec dejansko opravlja drugo, višje vrednoteno delovno mesto.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je ves čas dejansko delal na delovnem mestu višji policijski inšpektor II, tako pred napotitvijo na delo v tujino, kot po njej. Za stališče, ki ga zagovarja v reviziji, toženka ne ponudi niti enega resnega in prepričljivega razloga.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik za čas od 31. 1. 2015 do 14. 7. 2016 napoten na delo v tujino, in sicer v mednarodno civilno misijo EULEX Kosovo. Ni tudi sporno, da je imel za delo v Republiki Sloveniji sklenjeno pogodbo o zaposlitvi policijski inšpektor III, ki sodi v naziv IX. stopnje. Pri določitvi plače za delo v tujini je toženka kot osnovo za obračun upoštevala plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da dela delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi ni opravljal, pač pa je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta. S sodbo I Pdp 796/2019 z dne 2. 6. 2020 (list. št. 127 - 145) je pravnomočno odločeno, da je od 1. 5. 2013 do 30. 9. 2017 opravljal delo na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor II, od 1. 10. 2017 do 31. 5. 2018 pa na delovnem mestu višji samostojni policijski inšpektor III. Za to obdobje mu je bila prisojena tudi razlika v plači (razen za čas napotitve na delo v tujino, ki je predmet tega spora).

9. Po 4. členu Uredbe javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini. V prvem odstavku 7. člena Uredbe je določeno, da je osnova za izračun plače za delo v tujini določena z nominalno osnovo za delo v tujini, ki je za posamezno funkcijo, delovno mesto oziroma naziv za delo v tujini določena v prilogi 4, ki je sestavni del te Uredbe. Vrednosti stopenj nominalnih osnov so določene v prilogi 1, ki je sestavni del te Uredbe. Na podlagi ugotovljenega naziva se po Prilogi 4 Uredbe določi stopnja nominalne osnove oziroma vrednost le te, kot je določena v 43. a členu Uredbe za čas do 31. avgusta 2016 (za naprej pa v Prilogi 1 Uredbe). Stopnja nominalne osnove za delo v tujini se spremeni, če javni uslužbenec med napotitvijo v tujino napreduje v skladu s predpisi.

10. Nominalne osnove, ki so določene v prilogi 4 in so osnova za izračun plače, so določene v stopnjah, te pa so vezane na nazive. Kot navaja toženka v reviziji, je tožnik v tujini opravljal dela in naloge na delovnem mestu z oznako EK20138 , ki ga po vsebini del in nalog ni mogoče primerjati z delovnimi mesti v policiji v Republiki Sloveniji, saj gre za popolnoma drugačne naloge, kot so naloge policijskega inšpektorja III oziroma višjega policijskega inšpektorja II. Iz Uredbe in revizijskih navedb ne izhaja, da (in kako) so za delovna mesta v tujini (v konkretnem primeru delovno mesto „Serious crime investigator“) določene nominalne osnove iz priloge 4. Očitno pa se sistem izračuna nominalne osnove za določitev plače v tujini izvaja tako, da je določitev plače oziroma nominalne osnove za izračun plače vezana na naziv delovnega mesta delavca v Republiki Sloveniji. Ne glede na Uredbo, ki tega ne določa jasno, revizijsko sodišče zato izhaja iz te predpostavke, ki očitno tudi med strankama ni sporna. To nenazadnje izhaja iz njunih prizadevanj, da se pri določitvi nominalne osnove za delo v tujini upošteva naziv IX. stopnje, kamor spada delovno mesto policijski inšpektor III (po stališču toženke) oziroma naziv V. stopnje, kamor spada delovno mesto višji policijski inšpektor II (po stališču tožnika).

11. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da bi morala biti tožnikova plača za delo v tujini določena po uradniškem nazivu V. stopnje, kamor sodi delovno mesto višji policijski inšpektor II in ki ima v katalogu funkcij, delovnih mest in nazivov za delo v tujini (priloga 4 Uredbe) stopnjo nominalne osnove 120. Na tem delovnem mestu je tožnik dejansko delal pred napotitvijo, kljub drugačni pogodbi o zaposlitvi.

12. Toženka ima sicer prav, da se plačilo po dejanskem delu lahko prizna javnemu uslužbencu samo za obdobja, ko je na drugem, višje vrednotenem delovnem mestu dejansko delal. Vendar pa v tem sporu ne gre za to, ali je tožnik v spornem obdobju opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta, pač pa za to, na podlagi katerega delovnega mesta se določi nominalna osnova za delo v tujini. Glede na to, da se nominalna osnova za delo v tujini določi na podlagi naziva delovnega mesta oziroma plače v Republiki Sloveniji, je to praviloma naziv oziroma plača delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in na katerem delavec opravlja delo v Republiki Sloveniji oziroma bi ga opravljal, če ne bi bil napoten v tujino1. Predpostavlja se, da delavec dela na delovnem mestu, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ta predpostavka pa v primeru, kakršen je tožnikov, ni izpolnjena, saj delavec ne opravlja dela, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pač pa drugo, zahtevnejše delo. Zato ni utemeljeno (in tudi ne pravično), da bi bila njegova plača za delo v tujini izračunana na podlagi naziva delovnega mesta, katerega dela ne opravlja in ga ne bi opravljal, če ne bi bil napoten v tujino.

13. Tožnik pred napotitvijo (in tudi po njej) ni opravljal dela na delovnem mestu policijskega inšpektorja III, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak delo drugega, zahtevnejšega delovnega mesta – pred napotitvijo in do 30. 9. 2017 delovnega mesta višji policijski inšpektor II. Z gotovostjo je torej mogoče predpostaviti, da bi bil do plače za to delovno mesto upravičen tudi, če v obdobju od 1. 2. 2015 do 14. 7. 2016 ne bi bil napoten v tujino. Zato je presoja sodišč, da je treba kot nominalno osnovo za delo v tujini v primeru, kot je obravnavani, šteti stopnjo nominalne osnove 120, ki ustreza nazivu V. stopnje, pravilna.

14. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da na višino tožnikove plače za čas napotitve na mednarodno misijo v tujino v okoliščinah tega primera vpliva plača za delo v Sloveniji za delovno mesto, katerega naloge je dejansko opravljal. 15. Glede na obrazloženo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije obsega tudi njen stroškovni del. 16. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP, in sicer v znesku 783,60 EUR (1.050 točk za odgovor na revizijo, 2% materialnih stroškov in 22% DDV).

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tudi plača za delo v Sloveniji v skladu s 5. členom Uredbe (ki jo javni uslužbenec na delu v tujini prejema v nekaterih primerih) je plača, ki bi jo javni uslužbenec prejemal, če bi delal v Republiki Sloveniji.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia