Jedro

Tožnik iz iste dejanske podlage nove tožbe zoper toženo stranko ne more več vložiti, kar pa samo po sebi »skrčitvam« tožbenega zahtevka še ne odvzema značaja delnega umika tožbe. Vse do konca pravdnega postopka, bi načeloma tožeča stranka lahko svoj tožbeni zahtevek ponovno zvišala. Ker gre za delni umik tožbe, je zmanjšanje zahtevka dopustno le pod pogoji iz 188.čl. ZPP, kar pomeni, da je privolitev toženca v primeru, ko se je že spustil v obravnavanje zadeve, potrebna.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato izpodbijana sodba v obrestnem delu s p r e m e n i tako, da tečejo zamudne obresti od tožniku prisojene odškodnine 2.500.000,00 SIT šele od 29.04.2003 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo obresti za čas od 04.11.2002 do 29.04.2003 pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 2.500.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 04.11.2002 do 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 185.941,00 SIT, tožeča stranka pa toženi 391.135,00 SIT in stranskemu intervenientu 228.888,00 SIT, vse z obrestmi od 29.03.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, najprej napada stališče sodišča prve stopnje, ki je njeno dvakratno skrčitev zahtevka štelo kot delni umik tožbe in v povezavi s tem štelo, da je za tako procesno dejanje potrebno soglasje nasprotne stranke. Ker to ni bilo dano, je odločalo o celotnem prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve pri presoji odškodnine za posamezne postavke nepremoženjske škode upoštevalo zmanjšane zahteve. Le pri uspehu v pravdi je po višini upoštevalo prvotno postavljeni zahtevek, uspeha po temelju pa niti ni ugotavljalo. Pritožba navaja, da je bistvena značilnost umika tožbe ta, da za zahtevek ne velja načelo ne bis in idem in se lahko torej o istem zahtevku ponovno odloča. Jasno pa je, da o odškodnini v višini 4.500.000,00 SIT za kolikor je bil tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru znižan, ne bo mogoče vnovič odločati. Tožeča stranka namreč ne more ponovno vložiti tožbe za odškodnino, ker bi ta temeljila na istem dejanskem stanju, o katerem je sodišče že odločalo. Zato skrčitev tožbenega zahtevka ne more biti delni umik tožbe. Skrčitev zahtevka ni niti sprememba tožbe, saj tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek. Tudi v skladu s procesnopravno teorijo pri zmanjšanju tožbenega zahtevka ne gre za spremembo tožbe, zato soglasje tožene stranke k temu dejanju tožeče stranke v postopku ni potrebno. Poleg tega tožena stranka nima pravnega interesa ugovarjati skrčitvi tožbenega zahteva, saj gre za njej koristno dejanje brez spremembe temelja zahtevka. Tožena stranka je ves čas prerekala višino tožbenega zahtevka in zato niti ni jasno, zakaj zmanjšanju tožbenega zahtevka nasprotuje. Obseg škode pri oškodovancih zaradi z azbestom povezanih bolezni je znan šele, ko je izdelano izvedeniško mnenje. Sodišče bi zato moralo upoštevati skrčitev zahtevka tožeče stranke ne glede na voljo tožene stranke in odločati o višini odškodnine, kot jo je tožeča stranka zahtevala z zadnjo pripravljalno vlogo. Tako višino bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati tudi pri računanju uspeha strank v postopku. Tožeča stranka tudi ne sprejme argumentov sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov izdelane ekspertize v višini 20.700,00 SIT. Tožena stranka namreč temu zahtevku ni nasprotovala, ekspertiza pa je bila nujno potrebna za pridobitev verifikacije poklicne bolezni in je eden najpomembnejših dokazov v tem postopku. Glede prisojene odškodnine pa navaja, da je sodišče pri telesnih bolečinah očitno upoštevalo le tiste nevšečnosti in škodljive vplive, ki jih je tožeča stranka že pretrpela, iz dokaznega postopka in sploh iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da bo vsaj tovrstnim pregledom tožnik redno izpostavljen tudi v bodoče, kar nenazadnje povzema tudi sodišče, vendar tega pri odmeri odškodnine ne upošteva. Sodna izvedenka je v drugem podobnem primeru ugotovila, da vse azbestne bolezni, torej tudi plevralni plaki, napredujejo in da je tveganje, da se razvije mezoteliom plevre ali pljučni rak, po najnovejših podatkih kar dvakrat večja pri takih bolnikih, kot pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni azbestu, pa nimajo plevralnih plakov. Izpostavlja še, da je tožnik star šele 45 let in da bo potrjena bolezen gotovo napredovala, kar bi sodišče moralo upoštevati v smislu bodoče škode, bolečin in nevšečnosti. V nadaljevanju pritožbe citira nekaj primerov iz sodne prakse, v katerih so imeli tožniki najprej postavljeno diagnozo plevralnih plakov, kasneje pa je prišlo do razvoja mezotelioma in do smrti bolnikov. Pri odmeri odškodnine pa sodišče tudi ni upoštevalo bolečin, ki jih tožnik občuti zaradi azbestne bolezni. Izvedenka je povedala, da so bolečine pretežno psihogeno pogojene, jasno je torej, da tožnik bolečine ima, le da jih najverjetneje generira psihološko stanje. So pa neposredna posledica tožnikove azbestne bolezni. Tudi glede odškodnine za strah pritožba meni, da je prenizko odmerjena. Že iz predhodno navedenih dejstev po mnenju pritožbe izhaja, da je odškodnina za strah prenizka in tožnikov strah ni zgolj posledica njegovega preprostega dojemanja z azbestom povezane bolezni. Obstaja veliko tveganje za napredovanje bolezni, zato ima strah realno podlago. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba izpostavlja, da življenjske funkcije in življenjske aktivnosti nista isti pojem. Da je bila tožnikova pljučna funkcija normalna, je ocena medicinskih strokovnjakov. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je pravni pojem in ga predstavlja vsaka omejitev oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je pred škodnim dogodkom oškodovanec lahko opravljal in bi jih po rednem teku stvari zmogel opravljati tudi v bodoče. V konkretnem primeru pa ima tožnik težave v obliki kašlja, bolečin in težkega dihanja, kar omejuje njegove vsakdanje aktivnosti. Paziti se mora prehladov, se izogibati okolij s fibrogenim prahom in poleg tega je bil predčasno upokojen. Absurdno je, da ima zaradi poklicne bolezni po zakonu pravico do predčasne upokojitve, sodišče pa mu zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne prizna. Ob zaključku pritožbe citira še nekaj primerov iz sodne prakse, ki kažejo, da so od tožnika starejši oškodovanci z diagnozo iste bolezni pa še drugih bolezni, ki jih tožnik nima, dobili višjo odškodnino.

Tožena stranka pa v pritožbi izpodbija previsoko odškodnino iz naslova strahu in sicer le kolikor je bila tožniku prisojena nad zneskom 1.500.000,00 SIT. Meni, da bi bila primerna odškodnina 1.000.000,00 SIT. Tožnik ima drobne, tanke plake, ki se le redko, če sploh kdaj, razvije v težje oblike azbestne bolezni. Tožnik je gotovo seznanjen s primeri, kjer prevladujejo tako kot pri njem plaki, ki obolelega v vsakdanjem življenju ne omejujejo in mu ne povzročajo težav. Tožena stranka tudi prereka, da bi imel tožnik kakšne nevrotske motnje, saj te ne izhajajo iz tožnikovega zdravstvenega kartona in jih je izvedenka navrgla brez vsake podlage šele v dopolnitvi mnenja. Da bi šlo za nevrotske motnje tudi ne izhaja iz navedb tožnika, po mnenju pritožbe pa je potrebno upoštevati, da je tožnik prizadet zaradi dokaj neprijetne kožne bolezni. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper obrestni del izreka, saj meni, da bi morale zamudne obresti pričeti teči šele od dneva vložitve tožbe dalje.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le glede obrestnega zahtevka.

K pritožbi tožeče stranke: Res sicer tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani nista izrecno nasprotovala zahtevku za povrnitev stroškov izdelave medicinske ekspertize v višini 20.700,00 SIT, a tudi priznavala ga nista. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom pa je pravilna iz naslednjih razlogov. Ta znesek ne predstavlja tožnikove materialne škode, saj trditve, s katerimi ga je utemeljeval, predstavljajo dejstva o potrebnosti stroškov v zvezi s to pravdo (ki naj bi nastali pred vložitvijo tožbe), kar vsebinsko pomeni zahtevek za povrnitev stroškov postopka (155.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kot pa je to obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka dejanskega nastanka tega stroška z ničemer ni izkazala in mu zato ni bilo mogoče ugoditi. Zgolj trditev tožeče stranke, da je bila ekspertiza izdelana in da je bila za postopek pred pravdo nujna, namreč ne zadošča. Glede odškodnine za negmotno škodo (telesne bolečine in strah) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče pri njeni odmeri pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot obstoječo sodno prakso v drugih podobnih primerih. Ne drži, da bi sodišče upoštevalo samo tiste nevšečnosti, ki jim je bil tožnik do sedaj izpostavljen, saj je, kot tudi sama pritožba navaja, ugotovilo tudi, da bo tožnik tudi v bodoče podvržen različnim preiskavam, ker gre za bolezen, ki jo je potrebno ves čas opazovati, saj se lahko razvije v težje oblike. Ker tega ni vnovič ponovilo ob navedbi prisojenega zneska, to še ne pomeni, da tistih nevšečnosti, ki jih je ob normalnem teku stvari v bodoče mogoče pričakovati, ni tudi upoštevalo. Da jih je, nenazadnje kaže tudi višina odškodnine, saj tožnik kakšnih obsežnejših ali invazivnejših pregledov do sedaj ni imel, zato bi bila odškodnina, če bi se nanašala zgolj na že prestane nevšečnosti, previsoka. Glede na to, da so tožniku svetovani slikanje in pulmološki pregledi v časovnih razmakih štirih let, pa odškodnina tudi ni prenizka, saj razvoja bolezni vnaprej ni mogoče predvideti in bodo morebitne nove težave, če bo pri tožniku do njih prišlo, predstavljale novo škodo. Glede tožnikovih trditev o suhih ustih, težkem dihanju pri večjem telesnem naporu, zbadanju v področju podpazduhe in pod levo lopatico, je bila izvedenka jasna: gre za subjektivne težave, ki s plevralno boleznijo niso pogojene. Res je izvedenka pojasnila, da očitno tožnik razvija zaradi posledic plevralne azbestne bolezni občutek strahu in reaktivne nevrotske motnje ter bolečinski sindrom v prsnem košu, ker je zaskrbljen zaradi prihodnjega poteka plevralne bolezni, vendar pa je pri odmeri odškodnine za negmotno škodo potrebno upoštevati ne le subjektivno doživljanje oškodovanca, temveč tudi, ali ima le-to realno podlago v objektivnih pokazateljih. Ti pa pri tožniku niso izkazani in je tožnikovo doživljanje posledica tožnikove predstave razvoja bolezni samo v smeri neugodnih komplikacij, čeprav ima plevralne plake majhne velikosti, ki mu, objektivno gledano, podlage za zatrjevane bolečine ne dajejo. Je pa sodišče ta tožnikov občutek upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah, saj jo je prisodilo v višjem znesku kot v nekaterih drugih primerih, v katerih oškodovanci kakšnih reaktivnih nevrotskih motenj niso razvili. Glede na omenjeno načelo individualizacije pri odmeri odškodnin pa velja opozoriti tudi, da pri tožniku hujše oblike te bolezni v ožjem sorodstvu niso bile izkazane, medtem ko je pri mnogih drugih oškodovancih prav spremljanje napredovanja bolezni v ožjem družinskem krogu stopnjevalo njihov strah. Tudi podatki o osebnih tragedijah nekaterih bolnikov, pri katerih je prišlo do razvoja mezotelioma in do njihove smrti, na katere se sklicuje pritožba, na prisojeno odškodnino ne morejo vplivati, saj teh primerov ne gre posploševati.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi tu je bilo mnenje izvedenke jasno. Pri tožniku zaradi minimalnih, zares drobnih plevralnih naplastitev na rebrni mreni, življenjske aktivnosti niso zmanjšane in njegova pljučna funkcija je v celoti normalna. Po drugi strani pa je tožnik bolezensko prizadet tudi zaradi neprijetne vnetne kožne bolezni, ki ga omejuje. Prikazovanje dejstva, da je bil zaradi poklicne bolezni upokojen, sodišče pa mu zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne prizna, kot absurdnega, po oceni pritožbenega sodišča ni na mestu. Predčasna upokojitev po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPAI) ni bila vezana na morebitni obstoj bolezni pri delavcih, temveč jim je bila pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji priznana glede na starost ter leta dela pri proizvodnji azbestnih izdelkov.

Glede primerov, ki jih pritožba citira z namenom prikazati, da sodna praksa priznava nekaterim oškodovancem višje odškodnine, pa že sama tožeča stranka zatrjuje, da so oškodovanci imeli poleg iste diagnoze še druge bolezni, ki jih tožnik nima in zato te oškodovance ni mogoče šteti kot neposredno primerljive s tožnikom.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Trditve, s katerimi oporeka stališču sodišča prve stopnje, da pomeni njena dvakratna skrčitev tožbenega zahtevka po svoji vsebini delni umik tožbe, v katerega bi morala tožena stranka privoliti, namreč ni mogoče razumeti drugače kot v smislu vplivanja na stroškovno odločitev, saj sicer tožeča stranka za take pritožbene trditve ne bi imela pravnega interesa. Pritožba sicer pravilno opozarja, da tožnik iz iste dejanske podlage nove tožbe zoper toženo stranko ne more več vložiti, kar pa samo po sebi »skrčitvam« tožbenega zahtevka še ne odvzema značaja delnega umika tožbe. Vse do konca pravdnega postopka (dokler sodišče o utemeljenosti zahtevka iz naslova v tožbi zatrjevanih dejstev ne bi odločilo), bi načeloma tožeča stranka lahko svoj tožbeni zahtevek ponovno zvišala. Res je tudi, da za spremembo tožbe ne gre, če tožnik zmanjša zahtevek in zato tudi ni potrebe po privolitvi v spremembo tožbe. To pa vseeno ne pomeni, da ni potrebna nikakršna toženčeva privolitev. Ker gre za delni umik tožbe, je zmanjšanje zahtevka dopustno le pod pogoji iz 188.čl. ZPP, kar pomeni, da je privolitev toženca v primeru, ko se je že spustil v obravnavanje zadeve, potrebna. Ni pa potrebna privolitev toženca, če se tožnik v delu, v katerem zmanjša zahtevek, zahtevku odpove, zaradi česar bi tudi v obravnavanem primeru tožeča stranka lahko nastanek večjih pravdnih stroškov preprečila.

Tudi ne drži, da bi sodišče moralo pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati uspeh tožnika po temelju. Tožena stranka temelju zahtevka ni oporekala. V pripravljalni vlogi z dne 22.11.2004, na katero se sklicuje pritožba, sicer izraža dvom o tem, da so tožnikove spremembe na rebrni mreni v vzročni zvezi z delom pri njej, vendar iz nadaljnjih navedb povsem jasno izhaja, da tega v postopku ne bo dokazovala, kar pomeni, da je na temelj odgovornosti pristala. Nenazadnje pa tožeča stranka v pritožbi tudi sama ugotavlja, da tožena stranka svojih trditev ni dokazovala in če dokazni postopek v zvezi s tem ni tekel, tudi stroški zaradi dokazovanja temelja niso mogli nastati in v posledici tega ni podlage za izračun uspeha stranke v pravdi na predlagani način.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka izpodbija le odškodnino za strah, kolikor je bila tožniku priznana v višjem znesku od 1.500.000,00 SIT. Držijo sicer njene trditve, da gre pri tožniku za najlažjo obliko azbestne bolezni, vendar pa odločitev o odmeri odškodnine v višini 2.000.000,00 SIT iz naslova strahu temelji, kot je bilo to že navedeno, na tistih individualnih posebnostih tožnikovega primera, ki se kažejo v tožnikovem intenzivnem občutku strahu in reaktivnih nevrotskih motnjah, ki jih zaradi tega razvija.

Utemeljena pa je pritožba glede obresti. Zamudne obresti je mogoče dolžniku naložiti v plačilo šele, ko pride v zamudo. To pa je takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je začetek teka zamudnih obresti vezalo na ugotovitev, kdaj se je tožnik seznanil s svojim obolenjem, to je na 04.11.2002. Ker tožnik ni izkazal, kdaj je na toženo stranko prvič naslovil zahtevek za plačilo odškodnine, je pritožbeno sodišče v obrestnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da gredo tožniku obresti šele od vložitve tožbe, to je od 29.04.2003 dalje, v preostalem delu pa obrestni zahtevek (kolikor tega ni storilo sodišče prve stopnje) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s svojo pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le glede stranske terjatve – obresti, od katerih pa višina pritožbenih stroškov ni bila odvisna.