Jedro

Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve o trenutno stabilnem tožnikovem stanju, vitalni kapaciteti pljuč, pomanjkanju vzročne zveze med tožnikovimi težavami in ugotovljeno azbestno boleznijo ter verjetnost, ne pa gotovost o bodočem poslabšanju bolezni, utemeljujejo materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim tožnik izpodbija odločitev o premoženjski škodi in pravdnih stroških.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh toženi stranki povrniti 714,71 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil v času od 7.9.1977 do 12.6.1978 ter od 14.9.1979 do 15.4.1981 zaposlen pri toženi stranki in pri delu ves čas izpostavljen azbestnemu prahu. Pristojna interdisciplinarna komisija je 17.2.2003 pri tožniku verificirala poklicno bolezen - nežno zadebelitev diafragmalne plevre obojestransko, zaradi česar je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 12.570.700 SIT (kasneje skrčeno na 6.020.700 SIT) s pripadki, pa tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v znesku 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), v presežku ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za povrnitev premoženjske škode pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo v obrestnem delu, v ostalem delu pa je njeno pritožbo in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, ker je tako prvo kot drugostopenjsko sodišče napak uporabilo materialno pravo in napak uporabilo določila, ki urejajo pravdni postopek, saj je napačno presodilo skrčitev tožbenega zahtevka in ob upoštevanju sodne prakse (sklicuje se na konkretne primere) prisodilo prenizko odškodnino ter napak odločilo o uspehu in stroških pravdnega postopka. Prav tako sta sodišči neupravičeno zavrnili stroške izdelave ekspertize kljub temu, da so bili ti stroški nujni. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb v izvedenskem mnenju za drugega tožnika, katerega je tožnik (brez svoje krivde) predložil šele po zaključku glavne obravnave. Prepričan je, da prisojena odškodnina v višini 2.500.000 SIT ne pomeni pravične denarne odškodnine, zlasti upoštevaje dosedanjo sodno prakso v primerih podobnih obolenj. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Opozarja tudi na sprejeti Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom, iz katerega izhaja, da je državno priznana odškodnina za takšno obliko bolezni višja. Predlaga ustrezno spremembo pravnomočne sodbe v smeri potrditve sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi in pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

I. O delnem zavrženju revizije: Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep o končanju postopka. Zato so brezpredmetni revizijski očitki glede (ne)pravilnosti presoje skrčitve tožbenega zahtevka, ki jih revident uveljavlja zaradi zahteve za drugačno odločitev o stroških. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija tudi ni dovoljena zoper odločitev o premoženjski škodi. V premoženjskih sporih je namreč revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki tožeče stranke različno dejansko in pravno podlago, se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka - tudi če se uveljavljajo z eno tožbo. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal dva različna zahtevka: zahtevek za plačilo nepremoženjske škode ter zahtevek za plačilo premoženjske škode v višini 20.700 SIT (sedaj 86,38 EUR). Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ne presega revizijskega praga, je bilo treba revizijo tudi v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. II. O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Čeprav tožnik v reviziji predlaga vzpostavitev prvostopenjske odločbe, pa iz vsebine revizije izhaja, da si tožnik prizadeva za spremembo pravnomočne odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je bil ta pravnomočno zavrnjen. Tudi tožena stranka se je v odgovoru na revizijo spustila v vsebinsko obravnavanje pravnomočno zavrnjenega dela tožbenega zahtevka. Revizijsko sodišče je zato revizijo obravnavalo iz razlogov in v obsegu, kot to izhaja iz njene vsebine.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato vezano na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), da gre pri tožniku za nežne debelitve diafragmalne plevre obojestransko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je višino odškodnine presojalo in odmerilo na podlagi sedanjega stanja azbestne bolezni ter upoštevalo izvedenčevo prognozo glede napredovanja bolezni in predvidenega zdravstvenega stanja tožeče stranke. Tožnik v reviziji ugovarja pravilnosti zaključkov sodišča, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke dr. E. M., med drugim, da je percepcija bolečine subjektivno pogojena, da so vse tožnikove težave posredna posledica z azbestom povezanemga obolenja ter da splošne življenjske aktivnosti tožnika niso zmanjšane. Nestrinjanje z mnenjem izvedenca ter zaključki sodišča, ki imajo (ob upoštevanju izpovedi tožnika in medicinske dokumentacije) oporo v takšnem mnenju, predstavlja izpodbijanje dokazne ocene in s tem dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno.

Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve o trenutno stabilnem tožnikovem stanju, vitalni kapaciteti pljuč, pomanjkanju vzročne zveze med tožnikovimi težavami in ugotovljeno azbestno boleznijo ter verjetnost, ne pa gotovost o bodočem poslabšanju bolezni, utemeljujejo materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št.29/78-57/89, v nadaljevanju ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

V obravnavanem primeru izstopa predvsem dejstvo, da trenutno azbestna bolezen tožniku ne povzroča zmanjšanja življenjske aktivnosti, da zaradi nje nima telesnih bolečin, da bo tudi v prihodnosti moral opravljati preiskave, da je njegov strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja azbestoze, da pa sedanja oblika azbestne bolezni ni objektivno gledano za življenje neposredno ogrožujoča bolezen in da je tožnik deloma bolezensko prizadet tudi zaradi dokaj neprijetne in vnetno aktivne kožne bolezni luskavice. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah v izvedenskem mnenju, izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji, pri čemer je sodišče glede na 200. in 203. člen ZOR upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako prestane neugodnosti v času zdravljenja, kot tudi trajanje in intenzivnost prestanega strahu, pa tudi vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja. Da je bilo načelo individualizacije ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Primeri, ki jih navaja tožnik (npr. P 34/2003, P 194/2002) niso primerljivi že zato, ker niso bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je tisto sodišče, ki skrbi za oblikovanje enotne sodne prakse (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 do 67/07). Dejansko stanje v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (II Ips 74/2002) in na katero opozarja tožeča stranka v reviziji, pa ni bilo bistveno podobno konkretnemu primeru, saj je tožeča stranka v citirani pravni zadevi zbolela za hujšo obliko azbestnega obolenja, to je plevropulmonalno azbestozo.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka (prvega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ker ni vpogledalo v izvedensko mnenje v drugi pravni zadevi (opr. št. P 182/2003) oziroma ker se ni opredelilo glede tega v pritožbi ponujenega dokaza. V konkretni pravdni zadevi je namreč svoje mnenje podala izvedenka medicinske stroke, pravdne stranke so imele možnost temu mnenju oporekati, sodišče je zaslišalo tako tožnika kot tudi vpogledalo v medicinsko dokumentacijo, zato je sodišče v skladu s prosto dokazno oceno (8. člen ZPP) imelo zadostno podlago za razsodbo. Nepribava izvedenskega mnenja iz druge zadeve ni mogla vplivati na pravilnost vsebinske odločitve v tej zadevi.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 38/06), na katerega se v reviziji sklicuje tožnik, postavlja le zgornjo mejo odškodnin in ni uporabljiv v navedeni zadevi, ker glede na prehodno določbo (15. člen) velja le za postopke poravnavanja, ki bodo začeti po njegovi uveljavitvi 12.4.2006. Materialnopravno je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje glede zamudnih obresti. Izhodišče je določba 186. člena ZOR, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR). Nadalje je pomembna določba 324. člena ZOR, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Z nastankom zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti namreč dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti (277. člen ZOR). Sodna praksa vse do občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26.6.2002 ni priznavala zamudnih obresti za čas do trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljena ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med pravimi zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo funkcijo, zato se po sodni praksi od 1.1.2002 dalje priznavajajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obresti meri, in to kljub dejstvu, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (primerjaj načelno pravno mnenje občne seje z dne 26.6.2002, Pravna mnenja I/2002, stran 11). Sodišče druge stopnje je tudi pravilno štelo, da je zamuda nastala šele z vložitvijo tožbe, saj tožnik pred tem datumom ni izkazal, da je toženo stranko seznanil s svojim zahtevkom.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba v dovoljenem delu revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.