Jedro

V primeru različnih izvedenskih mnenj sodišče sprejme tista mnenja, ki jih v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejša.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožniku plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.074,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku toženki s sodbo naložilo, da mora tožniku plačati za nepremoženjsko škodo še znesek 3.000,00 EUR z obrestmi (1. točka izreka) ter za premoženjsko škodo še skupni znesek 117.220,25 EUR z obrestmi (kot izhajajo iz 2. do 4. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke in tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je skupni znesek 117.220,25 EUR nadomestilo s pravilnim skupnim zneskom 100.159,62 EUR. V 4. točki izreka prvostopenjske sodbe je spremenilo tudi odločitev glede teka obresti. V preostalem delu je pritožbi toženke in tožnika zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik v prometni nezgodi dne 9. 4. 1997 utrpel (tudi) pretres možganov, in da je zaradi posledic nezgode moral opustiti igranje profesionalne košarke. Z analiziranjem izvedenskih mnenj in neposrednih zaslišanj dr. A. A. (travmatologa) in dr. D. D. (nevrologa) ter vsebine listinskih dokazov (mnenja zdravniške komisije, sklepa o prenehanju delovnega razmerja) in zaslišanj prič skuša prikazati, da ni prepričljivih razlogov, da je moral tožnik opustiti igranje profesionalne košarke zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v nezgodi 9. 4. 1997. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na sporna izvedenska mnenja. Izvedenec dr. T. T. (nevrolog) v obravnavanem postopku sploh ne bi smel biti imenovan, ker je že v predpravdnem postopku po tožnikovem naročilu izdelal mnenje. Mnenje dr. K. K. (nevrologa) je sporno, ker ni bilo dopolnjeno in je torej nedokončano. Poleg navedenega mnenji dr. T. T. in dr. K. K. temeljita tudi na podatkih, ki jih je tožnik dal izvedencema ob pregledu. Mnenje dr. A. A. (travmatologa) je sodišče upoštevalo samo glede poškodbe stopala, ne pa tudi glede poškodbe glave (čeprav se je opredelil do obeh poškodb). Mnenje mag. J. J. (psihiatra) pa je neupoštevno, ker je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke predlagan po prvem naroku. Nadalje ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da so mnenja dr. F. F., dr. Ž. Ž. in dr. M. M. listinski dokazi, ki jih sodišče oceni po prosti presoji. Gre namreč za mnenja, ki so jih navedeni strokovnjaki napisali po naročilu tožnika in jih je zato treba šteti le za del strankinih navedb. Zatrjuje tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja odločitev o teku zamudnih obresti. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca. Dokazovanje z novim izvedencem je potrebno le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

7. Iz sodnega spisa izhaja, da je v obravnavanem postopku izvedensko mnenje podal sodni izvedenec specialist kirurg A. A. (list. št. 37), ki je bil tudi zaslišan (list. št. 77), in trije sodni izvedenci za področje nevrologije - prof. dr. T. T. (list. št. 104), prof. dr. D. D. (list. št. 151 in dopolnitev na list. št. 183 in 184) in dr. K. K. (list. št. 500 in pojasnilo na list. št. 505a), pri čemer sta bila prof. dr. T. T. in prof. dr. D. D. tudi zaslišana (list. št. 359 do 362); s strani toženke predlagana dopolnitev izvedenskega mnenja dr. K. K. pa je bila z razumno utemeljitvijo zavrnjena (prvostopenjska sodnica je na zadnjem naroku za glavno obravnavano navedla razloge, zakaj dopolnitve mnenja ne bo zahtevala, in toženka se je z obrazloženim strinjala, list. št. 553 in 554). Upoštevajoč navedeno in stališče, zavzeto v zadevi II Ips 273/2002 „da v primeru različnih mnenj sodišče sprejme tista mnenja, ki jih v skladu s prosto presojo dokazov oceni kot prepričljivejša“, do zatrjevane kršitve pravil o dokazovanju z izvedenci v obravnavanem postopku ni prišlo.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi, ko trdi, da je izvedensko mnenje mag. J. J. (psihiatra) neupoštevno, ker naj bi bil dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke predlagan prepozno. Strinjati se je namreč s stališčem pritožbenega sodišča, da je tožnik psihiatrično zdravljenje začel šele februarja 2007 (priloga A34), in da tožniku do takrat dejansko psihično stanje še ni moglo biti poznano. Velja pa še dodati, da v obravnavanem primeru niti ni šlo za nov dokazni predlog, pač pa za nadaljnje izvajanje dokaza z (novim) izvedencem (medicinske stroke), saj je šlo še vedno za isto temo dokazovanja, t. j. ugotavljanje posledic škodnega dogodka z dne 9. 4. 1997. 9. Nadalje toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa revizije ni mogoče vložiti. S povzemanjem vsebine izvedenskega mnenja ni mogoče utemeljiti absolutne bistvene kršitve določb postopka. Vsebinsko take navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč. Zato na podlagi takih navedb toženka z revizijo ne more uspeti.

10. Revizijska teza, da bi moralo prvostopenjsko sodišče (zasebna) mnenja dr. F. F., dr. Ž. Ž. in dr. M. M. (priloge A26, A27 in A28) šteti le za del strankinih navedb, pa je utemeljena. Vendar omenjena kršitev na pravilnost in zakonitost sodb sodišča prve in druge stopnje ni vplivala, saj je prvostopenjsko sodišče že na podlagi izvedenskih mnenj prof. dr. T. T. in dr. K. K. ter izpovedbe tožnika in prič štelo za dokazano, da tožnik zaradi glavobolov ni mogel trenirati in igrati vrhunske košarke, ter da je bil to edini neposredni vzrok za tožnikovo odločitev, da prekine profesionalno športno kariero (glej dvanajsto in trinajsto stran prvostopenjske sodbe).

11. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah toženka ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je tožnik v prometni nezgodi 9. 4. 1997 utrpel (tudi) poškodbo stopala z odlomom baze stopalnice in pretres možganov. Kot posledica pretresa možganov so se pri tožniku razvili glavoboli, ki so se okrepili ob fizičnih naporih in so ga ovirali v takšni meri, da svoje kariere profesionalnega košarkarja ni mogel nadaljevati. Pred obravnavanim škodnim dogodkom je bil tožnik vrhunski športnik brez v zdravstveni dokumentaciji zabeleženih zdravstvenih težav. Bil je motiviran za treninge, uspešen na tekmah, želel si je nadaljnje uspešne košarkarske kariere. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil tožnik v času prometne nezgode drugi igralec kluba, in da bi lahko igral vrhunsko košarko vse do svojega dopolnjenega 35. leta (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je bilo torej ugotovljeno, da je bil vzrok za tožnikovo prekinitev športne poti v vlogi profesionalnega košarkarja prav obravnavani škodni dogodek s svojimi posledicami, je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka krivdno odgovorna za tožniku nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

13. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je namreč preverilo, ali so do 22. 5. 2007 (ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je črtal določbo 376. člena OZ(1)) zakonske zamudne obresti, prisojene v 1., 2. in 3. točki prvostopenjske sodbe, že dosegle glavnični znesek in ob tem ugotovilo, da niso. Zato je izrek prvostopenjskega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilen.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Črtani 376. člen OZ je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.