Jedro

Temeljna ideja odškodninskega prava je, da ni pravično, da bi oškodovanec škodo trpel sam, če jo lahko komu pripišemo. Dokazni standard o tem, kaj predstavlja vzrok, brez katerega škoda tožniku ne bi nastala, ne more biti stopnja izključenosti vsakega razumnega dvoma v resničnost sprejetih ugotovitev. V danem primeru je dokazni standard nižji in sicer zadošča preko 50 % verjetnost, da je vzrok za nastalo škodo v škodnem ravnanju.

Izrek

Pritožbam zoper sodbo in sklep se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 18.254,52 EUR zniža na 17.556,01 EUR, v 4. točki izreka pa tako, da se znesek 65.448,48 EUR zniža na 49.086,36 EUR ter se tek obresti od posameznih mesečno zapadlih obrokov v višini 1.363,51 EUR omeji pri obrokih, kjer so obresti do 22.5.2007 že dosegle glavnico, na višino glavnice; - izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 9.044,23 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od 16. dne od izdaje te odločbe, pod izvršbo.

Sicer se pritožbi zoper sodbo zavrneta in se v nespremenjenim a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik v obravnavani zadevi zahteva povračilo škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 9.4.1997, za katerega je bil odgovoren zavarovanec tožene stranke. Tožniku je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 842/2000-III z dne 6.6.2007 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4620/2007 že pravnomočno dosojena odškodnina v skupnem znesku 12.995,01 EUR, s to sodbo pa je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati še odškodnino v višini 3.000,00 EUR na račun duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2005 dalje do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 117.220,25 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz 2. do 4. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S posebnim sklepom je sodišče še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti nastale pravdne stroške v višini 118,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od 16. dne od izdaje sklepa pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo opozarja, da bi sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati tudi izvedeniško mnenje prim. mag. J. J. . Iz mnenja izhaja, da so se pri tožniku razvile psihične težave v obliki posttravmatske stresne motnje, kar mu je po poškodbi preprečilo, da bi se vrnil med vrhunske športnike. Napačna je odločitev sodišča, da je tožnik dokaz z izvedencem psihiatrom predlagal prepozno. Tožniku so določene psihične težave namreč nastale šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je izkazoval z izvidom Psihiatrične bolnišnice Begunje, kjer je bil pregledan dne 21.2.2007, ko mu je bila postavljena diagnoza kroničnega postkomocijskega psihoorganskega sindroma, anksiozno depresivno reaktivnega stanja in kroničnega posttravmatskega glavobola. Nadaljnje zdravljenje je tožnik izkazal z izvidi psihiatra dr. A. M.. Tudi izvedenec je potrdil, da se je tožnik prvič javil pri zdravniku zaradi psihičnih težav zelo pozno in sicer v letu 2007, prej pa so bile pri njem te motnje neprepoznavne. Sodišče izvedeniškega mnenja psihiatra ni upoštevalo, zato je ostalo dejansko stanje, ki se nanaša na presojo višine odškodnine, nepopolno in nepravilno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Sodišče bi moralo ugoditi celotnemu zahtevku tožnika po tej postavki. Glede odškodnine za premoženjsko škodo sodišče zmotno ni upoštevalo odškodnine v višini 3.350,00 DEM mesečno, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi še naprej ostal zaposlen pri košarkarskemu klubu K.. Sodišče je upoštevalo le znesek 2.850,00 DEM, kar pa je drugače, kot je prisodilo že v prvotnem sojenju. Ni upoštevalo 150,00 DEM za zavarovanje in 350,00 DEM za potne stroške. Upoštevajoč znesek 1.444,72 EUR ter enak znesek v obliki dodatkov, bi bil tožnik mesečno upravičen najmanj do zneska 2.887,54 EUR mesečno in ne 2.459,74 EUR, kolikor mu priznava sodišče. Sodišče je tudi napačno odštelo tožnikove prejemke, ki jih je prejemal zaposlen v šolstvu. Tožnik je res izpovedal, da se je zaposlil kot profesor športne vzgoje, vendar pa je navedel, da sedaj zasluži med 180.000,00 SIT in 190.000,00 SIT, prva plača pa je bila 90.000,00 SIT. Tožena stranka glede tožnikovih prejemkov ni podala ne trditvene in ne dokazne podlage, zato sodišče koristi ne bi smelo samo všteti v odškodnino. Omenjeno velja pri celotnem obdobju vtoževane odškodnine. Tožeča stranka izpodbija tudi sklep o stroških ter v pritožbi navaja, da je z izdajo tega sklepa sodišče kršilo temeljne določbe pravdnega postopka, saj bi ga moralo izdati glede na končen uspeh strank hkrati s sodbo. Poleg tega bi sodišče moralo posebej odločiti o uspehu tožeče stranke po temelju in po višini. Za izračun pravdnih stroškov v odškodninski pravdi je pravilna metoda proporcionalnega kriterija s pobotanjem, po kateri sodišče ovrednoti uspeh ločeno po temelju in po višini. Takšno stališče ima tudi sodna praksa, pri čemer tožeča stranka citira dve sodni odločbi.

Tožena stranka v pritožbi obširno povzema izvedene dokaze z izvedenskimi mnenji ter zaključuje, da bi sodišče v postopku moralo uporabiti le mnenje dr. K. in dr. V.. Izvedensko mnenje dr. T. P. je za toženo stranko sporno, saj je bil omenjeni angažiran že v predpravdnem postopku, zato je s tem sodišče mnenju P. dalo večjo težo kot mnenju V.. Izvedensko mnenje dr. K. D. pa je strokovno daleč pod nivojem kvalitete mnenj dr. P. in dr. V.. Tožena stranka je mnenju obširno argumentirano oporekala in predlagala, da ga izvedenec dopolni, sodišče pa je predlog za dopolnitev mnenja zavrnilo z utemeljitvijo, da ga bo upoštevalo le v nespornem delu, ki ima podlago v listinski dokumentaciji. Tega pa ni storilo. Sodišče sodbe na takšno mnenje ne bi smelo opreti, saj mu je tožena stranka nasprotovala. Mnenja dr. F. E., dr. D. Ž. in dr. M. T. niso zdravstvena dokumentacija, temveč zgolj strokovno obrazložene navedbe stranke, ki je ta mnenja predložila. Trditve bi morala stranka dokazati tudi z izvedencem. Sodišče je navedenim listinam dalo težo izvedeniških mnenj in nanje oprlo sodbo. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca medicine dela in športa dr. A. Z., ker je dvomilo v verodostojnost tega mnenja. Tožena stranka se ne strinja, da mnenje dr. Z. ni bilo obrazloženo. Res pa je, da je bil ta izvedenec v vmesnem času razrešen in stranki nista mogli predlagati dopolnitve. Sodišče bi moralo imenovati nadomestnega izvedenca. Tožena stranka se tudi ne strinja, da je bil dokazni predlog z izvedencem medicine dela in športa v celoti umaknjen, res je predlog umaknila tožeča stranka, ne pa tožena stranka. Tožena stranka se tudi ne strinja s presojo sodišča, da se to v nobenem primeru ne bi bistveno oprlo na mnenje specialista medicine dela glede najbolj spornega vprašanja v tej pravdi. V zadevi je ključno, ali je tožnik zaradi posledic poškodbe, predvsem zaradi pretresa možganov, moral opustiti igranje profesionalne košarke, za kar pa je nedvomno pristojen prav izvedenec medicine športa. Tožena stranka se v pritožbi tudi ukvarja z vprašanjem, ali je tožnik ob nesreči dobil pretres možganov ter podrobno povzema izvedensko mnenje dr. V.. Sodišče bi moralo zavzeti jasno stališče glede zgodnje zdravstvene dokumentacije in sicer, zakaj tožnik ob sprejemu v bolnišnico ni navajal nobenega od znakov, ki so za pretres možganov značilni. Sodišče se ni oprlo zgolj na tožnikovo anamnezo, temveč tudi na navedbe, ki jih je tožnik dal izvedencem ob pregledu za izdelavo izvedenskega mnenja. Gre za kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče lahko kot dokaz uporabi le tiste dokaze, ki so bili pridobljeni in izvedeni v skladu z določbami ZPP in na podlagi teh dokazov mora mnenje izdelati tudi izvedenec. Ena glavnih pripomb tožene stranke v peti pripravljalni vlogi se je nanašala prav na takšno ravnanje izvedenca dr. D.. Dr. P. je svoje stališče utemeljil tudi na navedbah tožnika, kako mu je dogodek opisala voznica drugega avtomobila. Gre torej za utemeljitev na podatku, ki ni bil dokazan po postopku, kot ga določa ZPP. Sodišče je prav na ta podatek oprlo tudi sodbo, čeprav je priznalo, da v uradni zaznamek policije, na katerega se je skliceval izvedenec, sploh ni vpogledalo. Če je tožena stranka menila, da je tožnikova zmedenost po nesreči za presojo bistvena, bi morala uradni zaznamek predložiti kot dokaz. Zmotna je presoja, da je tožnikova zmedenost po poškodbi glavni dokaz za pretres možganov. Dr. V. zmedenosti ni navedel kot tipičnega znaka. V nasprotju z izvedenimi dokazi je navedba, da so vsi trije specialisti nevrologi teoretično enako pojasnili znake, ki kažejo na to, da je nekdo utrpel pretres možganov. Kot je tožena stranka že navedla, tega ni potrdil dr. V.. Brez nezavesti ni pretresa možganov in tožnik v svoji vlogi ni navedel, da bi bil nezavesten. Tožena stranka poudarja, da ni mogoče verjeti tožnikovim navedbam, da ima glavobole in da je bruhal, ker tega ni navedel pri prvem pregledu pri travmatologu. Sodišče mora odločiti s stopnjo prepričanja in verjetnost ne zadošča. Sodišče tudi ni moglo biti prepričano o tem, da so bile tožnikove poškodbe vzrok, da je opustil igranje profesionalne košarke. Dr. K. in dr. V. sta potrdila, da bi tožnik lahko začel igrati košarko nekaj mesecev po poškodbi. Sodišče ni upoštevalo mnenja zdravniške komisije druge stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 23.7.1997, da je bolniški stalež za tožnika upravičen do 28.6.1997. To pomeni, da bi bil tožnik takrat kot profesionalni košarkar za delo že sposoben. Tožeča stranka ni trdila, da je tožnik v času poškodbe opravljal kakšno drugo delo, zato se je presoja bolniškega staleža lahko nanašala le na delo poklicnega športnika. Mnenje zdravniške komisije pa dokazuje tudi to, da ni resnična navedba tožnika, da sta se z osebnim zdravnikom sama dogovorila, da mu bo zdravnik stalež zaključil. Sodišče v sodbi o mnenju zdravniške komisije ni zavzelo nobenega stališča. V sodbi tudi ni jasnega stališča, kako je sodišče presodilo dejstvo, da je košarkarski klub K. že 19.6.1997 sprejel sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tako hitra odločitev kluba je nenavadna, posebej glede na to, da naj bi bil tožnik eden od ključnih igralcev moštva. Zato se tožena stranka ne strinja s presojo sodišča, da je klub tožniku delovno razmerje odpovedal zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče je svojo presojo utemeljilo tudi z navedbo, da dopušča možnost, da vzrok za tožnikove glavobole ni bil izključno v obravnavani nesreči, temveč morda v tožnikovi nagnjenosti h glavobolom, kar pa je del tožnikove osebnosti, na katerega mora povzročitelj škode računati. Za presojo, da je bil tožnik nagnjen h glavobolom, ni opore v trditvah tožeče stranke. Prav tako je sodišče zamenjalo vzrok s posledico, ko je navedlo, da je vzrok tožnikovim glavobolom njegova velika prizadetost zaradi prekinitve kariere in nezmožnost učinkovito se prilagoditi novi življenjski situaciji in profesionalni poti. Tožena stranka glede na navedeno ocenjuje, da ni bilo prepričljivo dokazano, da bi bil tožnik zaradi poškodbe trajno nesposoben za igranje profesionalne košarke, niti da je košarkarski klub delovno razmerje razdrl zaradi takšnega vzroka. Tudi če je bil tožnik nesposoben za delo profesionalnega košarkarja, pa je to lahko bilo največ šest mesecev po mnenju dr. V.. K. S. P. ni bil edini košarkarski klub in tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj ni poskušal dobiti zaposlitve v kakšnem drugem klubu. Glede premoženjske škode tožena stranka navaja, da bi bil tožnik upravičen največ do odškodnine za eno leto, če bi imel tudi pretres možganov. Presoja sodišča, da bi tožnik po pogodbi prejel 2.850,00 DEM mesečne osnove ni sporna, sporno pa je, da bi poleg tega zneska prejel še enak znesek dodatkov za zmago v državnem prvenstvu, dodatek za drugega igralca ter dodatek za končno razvrstitev. Tožnik ni navedel zadosti trditev, ki bi omogočale presojo upravičenosti njegovega zahtevka iz naslova dodatkov. Navedel pa je, da bi ta znesek znašal 20.000,00 DEM letno. Sodišču mu je prisodilo še celo višji znesek, za kar pa ni imelo osnove v tožnikovih trditvah. Tožnik bi moral tudi bolj konkretizirano opredeliti znesek dodatkov, tako da bi navedel število tekem, ki jih je klub odigral v sezoni ali koliko je zaslužil v pretekli sezoni in utemeljiti svoje pričakovanje, da bi v naslednjih šestih letih po poškodbi zaslužil prav toliko. Odškodnina za dodatke bi morala biti vsaj določljiva in dokazljiva. Sodišče je pri presoji višine dodatkov tudi zmotno izhajalo iz predpostavke, da je bil tožnik drugi igralec moštva, saj iz pogodbe izhaja, da je bil četrti. S presojo, ko je sodišče navedlo, da je tožnik skupen znesek dodatkov ocenil na 23.735,00 EUR letno, pa je sodišče poseglo v trditveno podlago tožnika, da je dodatno letno zaslužil 20.000,00 DEM. Sodišče je tožniku glede na presojo, da bi profesionalno košarko igral do dopolnjenega 35-tega leta starosti, odškodnino prisodilo tudi za leto dni preveč. Rento mu je prisodilo do 18.4.2004, ko bi bil tožnik star 36 let. Tožena stranka ugovarja tudi dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je to povezano s presojo, da je moral tožnik zaradi posledic poškodb opustiti profesionalno športno kariero, s čimer pa tožena stranka ne soglaša. Sodišče bi tudi moralo omejiti tek zamudnih obresti, ki so že dosegle glavnico.

V pritožbi zoper sklep o stroških tožena stranka poudarja povezanost stroškovne odločitve s celotnim uspehom strank v postopku, zato to izpodbija in predlaga, naj sodišče o stroških odloči glede na končno odločitev.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnik se je poškodoval v prometni nezgodi dne 9.4.1997, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 842/2000-III z dne 6.6.2007 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4620/2007 z dne 21.5.2008 je bila že pravnomočno dosojena celotna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi zdravljenjem, zavrnjena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti in strah ter dosojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.259,39 EUR. Tožniku je bila dosojena tudi odškodnina za utrpelo škodo zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje od škodnega dogodka do 19.6.1997, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje pri košarkarskem klubu K. v višini 3.611,93 EUR. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje tako odločalo še o preostalem tožbenem zahtevku tožnika glede nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in glede nadaljnje premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka za obdobje do dopolnjenega tožnikovega 35. leta starosti. Med pravdnima strankama je bistveno sporno vprašanje v tej pravdi obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in tožnikovo opustitvijo profesionalnega igranja košarke, v tej zvezi pa je za odločitev predvsem pomembno, katere posledice na zdravstvenem stanju tožnika izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka.

Tožena stranka se v pritožbi obširno opredeljuje do izvedenih dokazov z izvedenci medicinske stroke ter z njimi povezano ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da je zaradi glavobolov srednje do hude stopnje prekinil profesionalno športno kariero (stran 13 in 14 sodbe). V pritožbenih navedbah toženka zaključuje, da bi sodišče pri odločanju moralo slediti zgolj izvedeniškima mnenjema dr. K. in dr. V., torej prav izvedencema, ki sta zanjo najbolj ugodna, čemur pa pritožbeno sodišče ne more slediti.

Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo kar šest izvedencev medicinske stroke različnih specializacij, svojo odločitev pa je oprlo na štiri mnenja. Ni upoštevalo mnenja dr. A. Z., specialista medicine dela, prometa in športa, ki je bil prav zaradi neprofesionalnega izvedeništva v tej zadevi razrešen s položaja sodnega izvedenca, in mnenja dr. J. J. – psihiatra, ker je predlagani dokaz (kljub izvedbi) štelo za prepoznega (o tem še v nadaljevanju sodbe). Sodišče je vsa štiri izvedeniška mnenja med seboj primerjalo in se do njih opredelilo. Pritožbena graja stališča sodišča prve stopnje, ki je glede posledic nezgode v obliki glavobolov večjo težo pripisalo mnenjem nevrologov kot mnenju dr. A. K. – travmatologa, ni utemeljena. Sam izvedenec K. je ob zaslišanju dne 20.12.2003 izpovedal, da so nevrologi tisti strokovnjaki, ki dajejo mnenja o postkomocijskem sindromu, ne pa kirurgi. Sicer pa je tudi sam ugotovil na podlagi predložene medicinske dokumentacije, čeprav do pregleda pri travmatologu neposredno (manj kot dve uri po nezgodi) tožnik ni bruhal, da je slednji utrpel udarnino v glavo in pretres možganov. Pomembna pa je tudi ugotovitev tega izvedenca, ki pa je predmet njegove stroke, da je tožnik utrpel tudi poškodbo odlomljene baze druge stopalnice, takšna poškodba pa vedno pusti posledice v smislu gibljivosti prsta, ker je odlom segel v sklep. Sodišče je že zgolj zaradi omenjene poškodbe zaključilo, da je že sama omejena gibljivost narta tožniku trajno onemogočila, da bi še kdaj dosegel formo vrhunskega košarkarja, česar pa pritožba toženke sploh ne graja.

Sodišče se je pri odločanju utemeljeno oprlo tudi na izvedeniško mnenje nevrologa dr. T. P.. Čeprav je omenjeni izvedenec mnenje podal že pred pravdo, vendar pa je bil takrat izbran za delo v soglasju z obema pravdnima strankama, je v tem postopku mnenje ponovno podal kot sodni izvedenec, določen v skladu z določilom 1. odstavka 244. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je prejela sklep o postavitvi izvedenca dr. P. že 15.6.2004, vendar pa njegove izločitve (iz razloga morebitne pristranskosti) ni zahtevala v 8-dnevnem roku od prejema sklepa o postavitvi izvedenca iz 2. odstavka 247. člena ZPP. Ker te možnosti ni izkoristila, sodišče pa je postopek z izvedencem korektno vodilo in ga tudi dopolnjevalo, toženi stranki ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja. Prav tako je sodišče upoštevalo kot izvedensko mnenje zgolj mnenje izvedenca P., napravljeno v okviru tega postopka, ter tako pritožbene navedbe o njegovi ponderirani teži zaradi mnenja pred pravdo niso utemeljene. Če bi tožena stranka ocenila, da je izvedenec mnenje podal pristrano, ker je bil v zdravniški komisiji druge stopnje glede zaključka bolniškega staleža tožnika, bi izvedenca morala izločati pravočasno, saj so bili ti podatki kot tudi njegovo sodelovanje pred pravdo znani že ob njegovi postavitvi.

Sodišče je glede na pripombe tožene stranke v zvezi z izvedeniškim mnenjem nevrologa T. P. in zaradi odprave dvoma glede razlik med njegovim in mnenjem dr. V. postavilo še enega izvedenca nevrologa – dr. K. D.. Tožena stranka izraža nestrinjanje s tem mnenjem, hkrati pa se sklicuje na pripombe, ki jih je v zvezi z mnenjem podala v peti pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je glede na to, da so bile pripombe vezane na morebitno spremembo mnenja izvedenca, če bi ta vpogledal v zgodnje anamnestične podatke tožnika (v katere, tožena stranka ni pojasnila), na naroku dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja zavrnilo, ker zgodnjega zdravniškega kartona zaradi njegove izgube ni bilo mogoče pregledati. Pregledal pa ga je izvedenec P., predhodno postavljeni nevrolog, zato je sodišče v soglasju s strankama sklenilo, da bo pregledalo, ali so ti podatki v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. D. in se v tem primeru na to mnenje ne bo naslonilo. Tožena stranka je očitno te podatke poznala, saj je na naroku celo navedla, da so še podrobneje razvidni iz mnenja dr. P., izdelanega pred pravdo, kljub vsemu pa ni posebej izpostavila, kateri od podatkov bi lahko vplival na drugačno izvedeniško mnenje. Tega ne navaja niti v pritožbi, temveč zgolj očita sodišču, da je sodbo oprlo na nedokončano in sporno izvedeniško mnenje. Tak očitek pa je pavšalen in pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izvedeniškemu mnenju dr. D., ki je bilo skladno z izvedeniškim mnenjem dr. P., sledilo glede posledic škodnega dogodka in sicer pretresa možganov. Ob tem je tudi povzelo v spisu dostopno zdravniško dokumentacijo (listovna 9 in 10 sodbe), ki izkazuje, da je tožnik navajal glavobole in bruhanje v prvem pregledu pri nevrologu šest dni po nesreči. Sodišče prve stopnje je v postopku vpogledalo tudi pisno izjavo dr. F. E., mnenje dr. D. Ž. in dopis dr. M. T., vendar ne kot mnenja sodnih izvedencev. Gre za listinske dokaze, ki jih je sodišče ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer pa je glede vpliva nezgode na zdravstveno stanje sledilo sodnim izvedencem medicinske stroke, glede vpliva ugotovljenega zdravstvenega stanja na tožnikovo profesionalno aktivnost pa je upoštevalo tudi druge predložene dokaze. Sodišče namreč mnenja izvedenca medicine dela in športa dr. Z. ni moglo upoštevati, saj je bil podan dvom v njegovo verodostojnost. Pritožbeno sodišče temu zaključku sodišča prve stopnje sledi glede na dejstvo, da je bil prav v zvezi z napakami pri izdelavi tega mnenja omenjeni izvedenec razrešen in izbrisan iz imenika sodnih izvedencev.

Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni imenovalo nadomestnega izvedenca. Iz podatkov v spisu izhaja, da je izvedenca medicine dela in športa sprva predlagala tožeča stranka in je bil na njene stroške postavljen dr. Z.. Kasneje je tožeča stranka ta dokazni predlog umaknila, kljub neugodnemu in strokovno etičnemu vprašljivemu mnenju dr. Z. (listovna 415 spisa). Tožena stranka pa je dokaz z izvedencem medicine dela in športa predlagala zgolj podrejeno glede na mnenje izvedenca nevrologa (listovna 142 spisa), kasneje pa je navedla, da postavitev tega izvedenca ni potrebna, dokaznega predloga pa ne umika (listovna 201 spisa). Ker tožena stranka po izvedbi dveh z njene strani predlaganih dokaznih predlogov po izvedencih nevrologih (V., D.), ni predlagala, naj sodišče postavi izvedenca medicine dela in športa, temveč se je na zadnjem naroku strinjala z ugotovitvijo sodišča, da je dejansko stanje dovolj jasno, da je zadeva zrela za odločitev, sedaj v pritožbi ne more uspeti z ugovorom, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca medicine dela in športa. Za takšno ravnanje sodišče namreč ni imelo podlage v dokaznih predlogih strank.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob oceni vseh dokazov posamič in primerjavi vseh izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP ocenilo, da je tožnik v nezgodi utrpel pretres možganov. S takšno dokazno oceno se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na njo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je večjo težo dalo mnenju dr. P. kot dr. V., pri čemer sta oba vpogledala v zgodnjo zdravstveno dokumentacijo tožnika. Vendar pa je tudi dr. V. dopustil možnost lahkega pretresa možganov, prav lahek pretres možganov pa je kot posledico poškodbe navedel tudi dr. P.. Omenjeni izvedenec je še navedel podatke iz raziskav, da je pri manjših poškodbah glave glavobol lahko hujši kot pri hujših travmah. Kronični posttravmatski glavobol pa se lahko pojavi tudi pri poškodbi glave brez izgube zavesti oziroma z izgubo zavesti, ki traja manj kot trideset minut, in se razvije znotraj sedem dni po poškodbi glave. Te kriterije tožnik nedvomno izpolnjuje glede na prepričljivo in logično izpeljano dokazno oceno sodišča prve stopnje ter ta tudi ni v nasprotju s zgodnjo zdravstveno dokumentacijo tožnika. Tožena stranka skuša verodostojnost mnenja dr. P. izpodbiti tudi z navedbo, da se je oprl na podatke, ki mu jih je dal sam tožnik in podatke iz uradnih zaznamkov PP Ljubljana. Te pripombe glede omenjenega mnenja podaja tožena stranka šele v pritožbi, po oceni pritožbenega sodišča pa na verodostojnost in prepričljivost izvedeniškega mnenja ne morejo vplivati. Ker je izvedenec P. v svojem mnenju poudaril, da je ob poškodbi glave kroničen glavobol mogoč tudi brez izgube zavesti, za odločitev tudi ni bistvena vsebina uradnega zaznamka PP Ljubljana, ki v spisu ni predložena, se je pa tožnik na njo skliceval že v prvih vlogah pri zdravnikih v času nezgode, iz nje pa je izhajal tudi izvedenec P.. Tožnikovo sklicevanje na uradni zaznamek PP Ljubljana je razvidno v njegovi zgodnji zdravniški dokumentaciji, to pa predstavlja vsaj indic, da je policijski zapisnik dejansko ugotavljal tožnikovo zmedenost po nezgodi, kar bi lahko povezali tudi s trditvijo o izgubi zavesti. Izguba zavesti je namreč lahko tudi zgolj trenutna, saj je izvedenec dopustil, da bi tožnik kljub temu lahko sam izstopil iz avtomobila. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi niti ni odločilno, ali je tožnik imel diagnosticiran pravi pretres možganov ali zgolj udarec v glavo, ki je zapustil posttravmatski glavobol, saj so predvsem glavoboli tisti, ki so ga ovirala pri nadaljnjem profesionalnem igranju košarke, kot bo razvidno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je kot posledico škodnega dogodka pri tožniku ugotovilo poškodbo stopala z odlomom baze stopalnice, pri čemer je trajna funkcionalna posledica te anatomske spremembe omejena gibljivost v desnem nartu in omejena gibljivost palca desnega stopala. Tožnik je zaradi tega imel bolečine pri treningih in težave pri odrivu. Nezgoda pa je pri tožniku sprožila tudi dalj časa trajajoče glavobole, ki so se okrepili ob fizičnih naporih. Pred obravnavanim škodnim dogodkom je bil tožnik vrhunski športnik brez v zdravstveni dokumentaciji zabeleženih zdravstvenih težav. Bil je motiviran za treninge, uspešen na tekmah, želel si je nadaljnje uspešne košarkarske kariere, kar so potrdile zaslišane priče, med njimi tudi njegov trener, in tožnik sam. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, da je bil prav obravnavani škodni dogodek tisti odločilni vzrok, zaradi katerega tožnik ni mogel nadaljevati do takrat uspešne športne poti. Na tak zaključek ne more vplivati mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 23.7.1997, po katerem je bil bolniški stalež tožniku zaključen 28.6.1997, saj je v tem času že izgubil zaposlitev pri svojem delodajalcu. Navedbe tožene stranke, da bi tožnik svoje delo lahko opravljal drugje zgolj zato, ker mu je bil bolniški stalež zaključen, kljub posledicam, ki jih je poškodba pustila v njegovem zdravstvenem stanju, pa ostajajo zgolj na ravni hipotez. Tožnik je izkazal, da mu je v klubu prenehalo delovno razmerje že 19.6.1997, ker ga klub ni več potreboval. Sodišče je to odločitev kluba razlagalo v skladu s trditvami tožnika, da zaradi njegove nesposobnosti treniranja, povezane s poškodbo, klub z njim ni bil več pripravljen ohraniti pogodbenega razmerja. Da bi tožniku bila pogodba odpovedana iz kakšnih drugih razlogov, tožena stranka ni izkazala. Zgolj hitra reakcija kluba tudi ne vzbuja dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je izguba zaposlitve pri tožniku bila v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

Tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi bil vzrok tožnikovemu prenehanju profesionalne športne poti tudi kakšno drugo stanje tožnika, ki bi ga sodišče moralo upoštevati ter bi bilo neodvisno od škodnega dogodka. Pri tožniku so se razvili glavoboli kot posledica nezgode ter so tožnika ovirali v takšni meri, da svoje poklicne kariere ni mogel nadaljevati. Ta ugotovitev je v zadevi ključna glede odločitve sodišča v zvezi z zahtevkom zaradi izgube na zaslužku. Če pa je prekinitev profesionalne kariere še poslabšala zdravstveno stanje tožnika v obliki psihičnih težav, bi to lahko vplivalo na nadaljnjo škodo na nepremoženjskem področju. Zato pritožbena graja nelogičnosti odločitve sodišča, da so tožnikovi (seveda kasnejši) glavoboli tudi posledica prekinitve športne kariere, ni utemeljena.

Temeljna ideja odškodninskega prava je, da ni pravično, da bi oškodovanec škodo trpel sam, če jo lahko komu pripišemo. Dokazni standard o tem, kaj predstavlja vzrok, brez katerega škoda tožniku ne bi nastala, ne more biti stopnja izključenosti vsakega razumnega dvoma v resničnost sprejetih ugotovitev. V danem primeru je dokazni standard nižji in sicer zadošča (primerjaj odločbo II Ips 178/2007, II Ips 309/2006) preko 50 % verjetnost, da je vzrok za nastalo škodo v škodnem ravnanju. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je glede na vse izvedene dokaze, tudi zaslišanje prič, ki so vse enotno izpovedale o sposobnosti in motiviranosti tožnika za športno kariero do samega škodnega dogodka, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prav omenjeni škodni dogodek s svojimi posledicami povzročil tožnikovo prekinitev športne poti v vlogi profesionalnega košarkarja. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam toženke, da bi tožnik lahko ponovno začel svojo kariero najkasneje po eni sezoni, upoštevajoč šestmesečno nesposobnost za igro, saj mu je matični klub odpovedal pogodbo že pred potekom bolniškega staleža, da bi se tožnik lahko zaposlil drugje oziroma da bi ga bilo veselo vsako moštvo, pa ni bilo nikoli konkretneje zatrjevano in je ostalo nedokazano. Pritožbenemu sodišču se zdi odločitev tožnika, ki je ostal brez zaposlitve in nesposoben za treniranje, ki ga zahteva vrhunski šport, da se zaposli skladno s pridobljeno izobrazbo profesorja, povsem razumna, saj si je s tem zagotovil eksistenčni položaj in zmanjšal škodljive posledice škodnega dogodka.

Tožniku je bila v dosedanjem postopku že pravnomočno dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.259,39 EUR. V nadaljnjem postopku mu je sodišče prve stopnje za to postavko priznalo še 3.000,00 EUR, z obrazložitvijo, da tožnik zaradi posledic poškodbe nikoli več ne bi mogel doseči kvalitete vrhunskega športnika. Zato še vedno duševno trpi, kar je sodišče ugotovilo na podlagi dokumentov, ki jih je v spis predložil sam tožnik in sicer mnenja dr. Ž. in dr. T.. Tožena stranka dodatno dosojeni odškodnini iz te postavke ugovarja zgolj, ker se ne strinja z razlogi sodišča, da je moral tožnik zaradi posledic poškodb opustiti profesionalno športno kariero. Ker je glede na do sedaj obrazloženo pritožbeno sodišče sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi med škodnim dogodkom in prenehanjem aktivnega profesionalnega igranja košarke, je pritožba tožene stranke v ugodilnem delu dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti neutemeljena. Tožeča stranka pa v pritožbi ocenjuje, da je dosojena odškodnina odmerjena prenizko, saj sodišče ni upoštevalo psihičnih težav tožnika, kot jih je ugotovil sodni izvedenec prim. mag. J. J.. Štelo je namreč, da je bil dokaz s postavitvijo tega izvedenca predlagan prepozno. Tožnik je izvedenca psihiatra prvič predlagal z vlogo 25.5.2007 z navedbo, da je bil februarja istega leta pregledan v Psihiatrični bolnišnici Begunje, kamor je bil urgentno napoten zaradi kroničnega postkomocijskega psihoorganskega sindroma, anksiozno depresivno reaktivnega stanja in kroničnega posttravmatskega glavobola. Izvedeniška mnenja v tej smeri so bila do takrat nepopolna in gre za posebna strokovna znanja, zaradi česar je potrebno postaviti zdravnika specialista. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe štelo, da je tožnik za psihične težave vedel že 2.12.2002, v času prvega naroka, saj je omenjal glavobole in psihične težave, ker ni mogel izkoristiti že pridobljenih praks in znanj. Zato kasneje pridobljenega dokaza sodišče ni upoštevalo. Pri tem je napačno uporabilo določilo 286. člena ZPP, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik prvo psihiatrično zdravljenje začel šele kasneje (21.2.2007), do takrat pa tožniku dejansko psihično stanje še ni moglo biti poznano in tudi ni bilo ustrezno zdravljeno, čeprav so se simptomi pojavljali. Tožnik je zato dokaz z izvedencem psihiatrične stroke predlagal še pravočasno, sodišče prve stopnje pa ga je tudi izvedlo. Pritožbeno sodišče je zato samo vpogledalo v izvedeni dokaz z obema dopolnitvama ter ugotovilo, da se je pri tožniku razvil posttravmatski sindrom, ki je sicer izzvenel, je pa pri njem povzročil posledice v smislu določene osebnostne spremenjenosti (občutek nesprejetosti, tesnobnosti, rigidnosti, motnje koncentracije, miselna togost). Vse omenjene posledice, zaradi katerih tožnik duševno trpi, pa je ugotovil tudi že dr. D. Ž. (listovna A27), v listini, ki jo je sodišče pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za to postavko v skupni višini približno 9,5 povprečne plače v času sojenja odmerjena ob upoštevanju vseh prikrajšanj tožnika v zmanjšanju življenjskih aktivnosti, tudi na psihičnem področju, glede na njegovo osebnostno spremenjenost, odškodnina pa je ustrezna in ni prenizka tudi glede na druge podobne primere iz sodne prakse (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2001, II Ips 977/2007, II Ips 1198/2008).

Bistvena postavka tožnikovega odškodninskega zahtevka pa je povračilo izgubljenega zaslužka v smislu 195. člena ZOR. Prvo obdobje, za katerega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerjalo odškodnino, je obdobje od 9.4.1997 (datum poškodbe) do 30.4.1998 (veljavnost pogodbe s KK K.). Sodišče prve stopnje je ob razlagi pogodbe upoštevalo, da bi tožnik dobil mesečno plačilo 2.850,00 DEM, kar med strankama ni sporno, ni pa mu kot zaslužka priznalo zneska zavarovanja v višini 150,00 DEM in zneska potnih stroškov ter prehrane v višini 350,00 DEM. Tožeča stranka takšno stališče sodišča prve stopnje graja, saj je v prvotnem odločanju to sodišče upoštevalo celotni mesečni zaslužek tožnika, razviden iz pogodbe, v višini 3.350,00 DEM, tožena stranka pa tej vsoti ni oporekala ter se v tem obsegu na sodbo ni pritožila. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni nasprotovala trditvam tožnika, da je po pogodbi neodvisno od dodatnih premij mesečno prejemal 3.350,00 DEM, sam je navedel, da so mu dodatno plačevali še hrano in prenočišče, prav tako pa ga tudi niso zavarovali. Omenjeni znesek je zato v celoti predstavljal izgubljeni zaslužek, za obdobje trinajstih mesecev pa to znaša 43.550,00 DEM. Tožnik je nadalje v tožbenih trditvah tudi navedel, da bi letno prejel še dodatno premijo v višini 20.000,00 DEM, ki se je izplačevala običajno na zaključku sezone, v obdobju do 30.4.1998 pa je v tožbi obračunal kar dve letni premiji. Sodišče prve stopnje je glede dodatnih zaslužkov v tem obdobju ocenilo, da bi tožnik prejel letno premijo v višini 12.298,70 EUR, kar pa je dejansko več, kot izhaja iz tožnikove trditvene podlage, na kar opozarja tudi pritožba tožene stranke. Pritožbeno sodišče sicer sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal, da je bil v času nezgode drugi igralec kluba (izpovedi zaslišanih prič P., R., Z.), sledi pa tudi tožniku, da bi takrat lahko prejel iz naslova dodatkov še 20.000,00 DEM. Gre za realno oceno glede na izpovedi prič o takratnih zaslužkih, tožena stranka pa tem trditvam ni substancirano ugovarjala. Skupno bi tožnik torej v obdobju trinajstih mesecev lahko prejel 43.550,00 DEM na račun izplačila po pogodbi in še 20.000,00 DEM na račun sezonske premije za eno sezono. Skupno torej 63.550,00 DEM, kar preračunano po tečaju, kot ga uporabilo sodišče prve stopnje in mu pritožnika ne nasprotujeta, predstavlja 27.510,82 EUR. Od tega zneska je potrebno odšteti že pravnomočno prisojeni del odškodnine v višini 865.563,00 SIT (3.611,93 EUR), tako da izgubljeni zaslužek v obravnavanem obdobju znaša 23.898,89 EUR. Ker se je tožnik s 1.9.1997 redno zaposlil, mu je sodišče od izgubljenega zaslužka pravilno odštelo znesek, ki ga je zaslužil z delom profesorja, saj slednjega ne bi mogel opravljati, če bi še vedno izvrševal pogodbo s košarkarskim klubom. Velikost zaslužka bi morala specificirati tožena stranka, pa tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj navedbe tožnika. Tudi te pa so bile pavšalne, saj je navedel, da je zaslužil od 751,13 EUR do 792,86 EUR mesečno. Ker je celotni izgubljeni zaslužek in s tem nastala škoda toženi stranki izračunana zgolj hipotetično, pa pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, da odšteje višjo vrednost zaslužka v višini 792,86 EUR. Gre namreč za daljše obdobje, ko se je po splošno znanih podatkih plača v šolstvu višala. Tožnik plačilnih list ni predložil, kot odškodnino pa lahko prejme le dejanski izgubljeni zaslužek. Če bi prejel več, bi bil s presežkom okoriščen, kar pa bi bilo v nasprotju s temeljno idejo povrnitve škode. V obravnavanem obdobju je tožnik zaslužil 6.342,88 EUR, tožeča stranka pa mu po obračunu pritožbenega sodišča, upoštevajoč višjo pogodbeno osnovo, dolguje še znesek 17.556,01 EUR.

Za obdobje od 1.5.1998 do 9.4.2000 (23 mesecev) je sodišče sledilo trditvam tožnika, da bi do vložitve tožbe v razdobju skoraj dveh let kot vrhunski igralec zaslužil približno 60.000,00 DEM oziroma glede na postavljeni zahtevek 12.402.096,00 SIT (listovna 7 spisa), po preoblikovanju v EUR pa 51.753,03 EUR. Glede na izvedene dokaze z zaslišanjem prič, ki so potrdile vedno večje zaslužke v košarki, temu sledi tudi pritožbeno sodišče. Ni pa utemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče kot neto znesek moralo upoštevati znesek 56.574,00 EUR, saj zanj ni bilo podlage v trditvenem gradivu. Pritožbeno sodišče zato v celoti sledi zaključku sodišča prve stopnje, da izgubljeni zaslužek tožnika po odštetju prejemkov iz delovnega razmerja v tem obdobju znaša 33.517,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2005 dalje.

Po 10.4.2000 je tožnik s tožbo zahteval mesečno 2.156,37 EUR, kar bi v letnem znesku pomenilo 25.876,44 EUR, oziroma v času vložitve tožbe 60.000,00 DEM, kot je zahteval že za obdobje od 1.5.1998 do 9.4.2000. Tožnik je navajal, da rento zahteva do dopolnjenega 35. leta starosti, torej do 18.4.2003, pri popravi zahtevka in kapitalizaciji rente pa je to obračunal do 18.4.2004 (dopolnjeno 36. leto starosti). Tožena stranka utemeljeno opozarja, da za podaljšanje kapitalizirane rente za eno leto ni osnove v podanih trditvah tožnika, zato bi sodišče za obdobje 12-tih mesecev moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Tožniku tako v obliki kapitalizirane rente pripada zgolj 36 obrokov po 2.156,37 EUR, kar znaša 77.629,32 EUR in ne dosojenih 48 obrokov. Z višino določene rente se pritožbeno sodišče strinja, saj ta glede na izkazane dohodke tožnika v času sklepanja pogodbe ni pretirana. Seveda pa je tudi od tega zneska izgubljenega zaslužka potrebno odšteti dejanski zaslužek tožnika v višini 28.542,96 EUR (36 x 792,86 EUR), tako da znaša izgubljeni zaslužek tožnika za čas od 10.4.2000 do 10.4.2003 49.086,36 EUR.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava moralo omejiti teh zakonskih zamudnih obresti v 4. točki izreka sodbe za tiste obroke, pri katerih so obresti do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah OZ (OZ-A), torej do 22.5.2007, že dosegle glavnico. Z dnem uveljavitve OZ (1.1.2002) je začela veljati prepoved „ultra alterum tantum“. 376. člen OZ je namreč določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Glede na umestitev te določbe v odsek, ki je vseboval splošna pravila o obrestih, torej pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, je prevladalo stališče, da ta zakonska določba velja tudi za zamudne obresti (tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I 300/04). Tudi zamudne obresti so tako v času veljavnosti omenjenega zakonskega določila prenehale teči, ko je vsota zapadlih in neplačanih zamudnih obresti dosegla glavnico. Dne 22.5.2007 uveljavljeni OZ-A je 376. člen OZ črtal, prepoved ultra alterum tantum pa z novim 382.a členom, v skladu s katerim pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, uzakonil zgolj za pogodbene obresti. Če pa so zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico in so torej po samem zakonu prenehale teči, jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti iz OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugodilo in tek obresti v 4. točki izreka sodbe glede obrokov, pri katerih so obresti do 22.5.2007 že dosegle glavnico, ustavilo ter višino obresti omejilo na višino glavnice.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede višine dosojene odškodnine za premoženjsko škodo delno spremenilo na podlagi določila 358. člena ZPP in sicer, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o vseh stroških postopka, pri čemer je upoštevalo tudi pritožbene navedbe strank v pritožbah zoper sklep o odmeri stroškov. Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da bi sodišče glede na zapletenost primera moralo uporabiti princip upoštevanja deljenega uspeha strank glede na temelj in višino. Prav v zvezi s temeljem je postopek namreč potekal najdalj časa, v njem pa je sodelovalo kar šest izvedencev medicinske stroke. Pri ponovnem obračunu je zato pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s temeljem uspela v 100 %, z višino pa v 56 % (od 207.291,79 EUR, z zneskom 116.154,63 EUR). Povprečen uspeh tožeče stranke v postopku je bil tako 78 %, tožene pa 32 %. Glede na odmerjene stroške s strani sodišča prve stopnje, ki jim pritožnika ne oporekata, je sodišče tožeči stranki od skupaj priznanih 15.142,23 EUR odmerilo 11.810,93 EUR, toženi stranki pa od 8.645,96 EUR 2.766,70 EUR. Po pobotanju je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v višini 2.766,70 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po prejemu te sodbe do plačila.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela predvsem s pritožbo glede stroškovne odločitve, utemeljene pa so bile tudi njene navedbe iz odgovora na pritožbo glede podane vzročne zveze. Tožena stranka pa je v pretežnem delu pritožbe oporekala prav vzročni zvezi med škodnim dogodkom in premoženjsko škodo, nastalo tožniku, s temi ugovori pa ni uspela. Uspela pa je v delu, ki se je nanašal na nekoliko preveč obračunano premoženjsko škodo. Glede na delen uspeh obeh strank v pritožbenem postopku je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravična odločitev, da vsaka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).