Jedro

Tožnica je bila na sestanek, na katerem naj bi se zagovarjala pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, vabljena preko SMS sporočila, pri čemer ji ni bilo sporočeno, v čem je namen sestanka. Ker ji zaradi tega ni bila omogočena ustrezna priprava na zagovor, je odpoved nezakonita iz formalnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti št. ... z dne 12. 7. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožnici (1. točka izreka), ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki še vedno zaposlena v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. …, ki datira z dne 20. 1. 2006, z vsemi pravicami iz dela in po delu (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico nemudoma pozvati nazaj na dela in naloge v skladu z zgoraj navedeno pogodbo o zaposlitvi (3. točka izreka), ji v delovno knjigo vpisati vso manjkajočo delovno dobo ter ji za vso časovno obdobje od prenehanja delovnega razmerja do ponovne integracije v delovni proces obračunati njene mesečne bruto plače, od njih odvesti vse ustrezne davke in prispevke ter ji zatem izplačati njene pripadajoče mesečne neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 685,75 EUR na TRR tožničinega pooblaščenca, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da pomanjkanje pisne obdolžitve ne vpliva na zakonitost sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila tožnica z razlogom predvidene odpovedi seznanjena, pred njeno podajo ji je bil dne 6. 7. 2007 tudi omogočen zagovor. Sklicuje se na sodbo VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1630/2004, na katero se je sklicevala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni pojasnilo razlogov za zavzetje drugačnega stališča, kot ga je v citirani sodbi zavzelo VDSS. Navaja, da tožnica vse do prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predložila nobenega dokazila, da izpolnjuje pogoje za nadaljnjo zaposlitev na svojem delovnem mestu. Pripominja, da sodišče ni navedlo dokazov za posredovano SMS sporočilo, in dodaja, da glede na sodno prakso to niti ni bistveno. Glede utemeljenosti razloga za odpoved pa meni, da je sodišče napačno interpretiralo določilo 203. člena Statuta tožene stranke. Tožnica je namreč z dnem poteka izvolitve v naziv asistentke prenehala izpolnjevati pogoje za opravljanje dela na njenem delovnem mestu, s čimer je nastopil resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakonitost odpovedi je potrebno presojati glede na okoliščine v trenutku njene podaje, morebitna kasnejša izpolnitev pogojev zato ni relevantna. Dodaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnica prošnjo za izvolitev v naziv podala prepozno, ta pa je bila tudi nepopolna, saj ni vsebovala dokazila o pridobitvi naziva magistre. Nesporno je tudi, da tožnica v času podaje sporne odpovedi tega naziva ni imela, zaradi česar dejansko ni izpolnjevala pogojev za nadaljnjo zaposlitev na svojem delovnem mestu. Dne 2. 12. 2008 je tožena stranka dopolnila pritožbo s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev uveljavlja v zvezi s presojo vpliva (ne)podaje pisne obdolžitve na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodno prakso VDSS s tem v zvezi, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Na podlagi 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR urejata pravico do zagovora v disciplinskem postopku in s tem v zvezi določata, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter mu določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda zagovor. Poudariti je potrebno, da sodno prakso kreirajo odločbe vrhovnega in ne višjih sodišč (pristojnost vrhovnega sodišča po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih). Pritožba se sklicuje na sodbo višjega sodišča - VDSS opr. št. Pdp 1630/2004, ki za kreiranje sodne prakse ni pristojno, Vrhovno sodišče RS pa je v svojih sodnih odločbah že večkrat poudarilo pomen pisne obdolžitve v zvezi z dolžnostjo delodajalca, da delavcu omogoči zagovor z vidika predhodne seznanitve delavca z očitanimi kršitvami kot pogoja za pripravo zagovora (opr. št. VIII Ips 267/2004, VIII Ips 20/2005, VIII Ips 86/2006, VIII Ips 143/2007 idr.).

Upoštevaje ustaljeno sodno prakso pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo določb 2. odstavka 83. člena ZDR, ko je presodilo, da je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker tožena stranka tožnici predhodno ni vročila pisne obdolžitve in ji ni vročila pisnega vabila na zagovor. Tožena stranka se ne sklicuje na okoliščine, ki bi po 2. odstavku 83. člena ZDR lahko izključile zagovor (niti v odpovedi niti tekom pravdnega postopka), zato jih sodišče utemeljeno ni ugotavljalo. Sklicevanje na te okoliščine v dopolnitvi pritožbe pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila dopolnitev pritožbe vložena po poteku pritožbenega roka, pa tudi sicer gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP. Tožena stranka pred izvedbo zagovora dne 6. 7. 2007 tožnice ni seznanila niti z zavrnitvijo njene prošnje za ponovno izvolitev v naziv asistentke (sklep o neizvolitvi z dne 26. 6. 2007 tožnici ni bil vročen), kar dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da tožnici ni bila omogočena ustrezna priprava na zagovor, kot jo predpisuje ZDR. Tožnica ni niti vedela za namen sestanka niti, da se bo na sestanku morala zagovarjati. Glede na vse povedano je sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Da je bila na sestanek, na katerem je bil izveden zagovor, vabljena preko SMS sporočila, je na naroku dne 16. 5. 2008 izpovedala tožnica. Ker tožena stranka drugačnega vabljenja ni niti zatrjevala niti dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica na zagovor ni bila vabljena skladno z določbo 180. člena ZDR.

Ker je odpoved nezakonita že iz „formalnih“ razlogov, se sodišču ni bilo treba opredeljevati glede zakonitosti sporne odpovedi po vsebini. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS s tem v zvezi že zavzelo stališče, da postopek ponovne izvolitve v naziv nima vpliva na potek veljavnosti predhodnega imenovanja (zadeva opr. št. VIII Ips 198/2007). Tožena stranka namreč v svojem Statutu (priloga B6) nima posebnih določb o položaju visokošolskega učitelja, ki mu je že potekel naziv, kot je to urejeno v 216. členu statuta Univerze v ..., ampak zgolj določbo, da oseba, ki ni ponovno izvoljena v naziv, ne more več opravljati izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela na univerzi (203. člen Statuta, priloga B6). Vendar kot že povedano, to ni bistveno za odločitev v tej zadevi.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb (glede utemeljenosti odpovednega razloga) ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.