Jedro

Glede na to, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženi stranki in glede na to, da se je s 1. 10. 2005 zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče zmotno priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki po navedenem datumu, saj so se s 30. 9. 2005 stekli pogoji za prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v smislu določb 118. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I/a in III izreka, v zvezi s točko II/1 in 2 ter točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 30. 9. 2005, tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi od vključno 1. 10. 2005 dalje, vključno s plačilom razlike plače in regresa za letni dopust in zahtevek za vrnitev tožnika na delo, pa se zavrne.

Sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka se spremeni tako, da se znesek tožniku prisojenih stroškov iz 7.744,43 EUR zniža na 4.970,75 EUR.

Stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožniku je tožena stranka dne 24. 6. 2004 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu visokošolskega učitelja, ker sta senat fakultete in senat tožene stranke dne 25. 9. 2003 in 24. 5. 2004 zavrnila njegovo izvolitev v naziv docenta za področje managementa oziroma prostorskega managementa, ker tožniku ni bila priznana ustrezna habilitacija. Poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi je tožnik pred sodiščem uveljavljal obstoj delovnega razmerja s priznanjem pravic na njegovi podlagi oziroma izplačilo nadomestila plače in drugih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vrnitev na delo.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo II Pd 873/2004 z dne 2. 12. 2009 tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tako da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoj delovnega razmerja do izdaje sodbe ter toženi stranki naložilo, da tožnika za ta čas prijavi v socialna zavarovanja ter mu iz naslova nadomestila plače do 31. 5. 2006 izplača 22.128,11 EUR bruto, za naprej pa razliko med plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejemal iz naslova zaposlitve pri drugih delodajalcih. Hkrati je tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 dosodilo bruto znesek 603 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožnikove zahtevke zavrnilo.

3. Na pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom Pdp 254/2010 z dne 22. 4. 2010 sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede plačila regresa za letni dopust za leto 2005 potrdilo, tako da je postala v tem delu pravnomočna. V ostalem pa je prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v nov postopek.

4. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku na podlagi sporne odpovedi delovno razmerje zaključila z 9. 8. 2004, da je tožnik do 9. 5. 2005 prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, nato pa je bil nezaposlen še do 30. 9. 2005. V času od 1. 10. 2005 do 31. 9. 2006 je bil za poln delovni čas zaposlen na Visoki poslovni šoli v ..., kjer je bil potem od 1. 10. 2006 do 1. 8. 2007 zaposlen le za polovični delovni čas. V času od septembra 2007 do marca 2008 je bil zavarovan kot samostojni podjetnik, od 1. 4. 2008 dalje pa je bil zaposlen pri podjetju M. d.o.o. Ne glede na takšne ugotovitve pa je sodišče ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zaradi že pravnomočno ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2004 ni prenehalo in še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj delo, ga prijaviti v zavarovanje in matično evidenco ZPIZ ter mu izplačati za čas od avgusta 2004 dalje mesečne zneske iz naslova plače, ki jih je ugotovilo tako, da je upoštevalo višino plače, kot bi šla tožniku pri toženi stranki na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zmanjšano za prejemke, ki jih je tožnik v posameznem obdobju prejemal iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti oziroma iz naslova zaposlitev pri drugih delodajalcih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov. Pri tem pa je sodišče upoštevalo pobotni ugovor tožene stranke iz naslova plačila odpravnine v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v znesku 3.352 EUR, tako da je ta znesek pobotalo z zneskom zakonskih zamudnih obresti od prisojene neto razlike plače za čas od meseca avgusta 2004 do meseca januarja 2005. Dodatno je sodišče tožniku prisodilo razliko regresa za letni dopust za leto 2007. Višje tožbene zahtevke iz naslova plače, zahtevke iz naslova plačila regresa za letni dopust in tožnikov podredni zahtevek za plačilo odškodnine za primer sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je sodišče zavrnilo. S posebnim sklepom je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku prizna 7.744,43 EUR stroškov postopka, izhajajoč pri tem iz skupne višine njegovih stroškov 9.941,50 EUR.

5. Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh strank v sporu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi nezakonite odpovedi ni prenehalo, ampak še traja, s tem da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, razen za čas, ko je bil zaposlen pri drugih delodajalcih, za naprej pa ga pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v socialna zavarovanja. Na tožnikovo pritožbo je toženi stranki naložilo, da tožniku plača zakonite zamudne obresti od neto zneskov plač, prisojenih za čas od meseca avgusta 2004 do januarja 2005, od 22. 4. 2010 dalje do plačila, kolikor so te obresti presegle znesek v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke iz naslova plačila odpravnine. Pritožbo tožene stranke glede smiselne zavrnitve njenih predlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in glede plačila razlike plače ter stroškov postopka je sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V delu, kjer je tožena stranka nasprotovala tudi delni zavrnitvi zahtevka iz naslova plače in sklepu o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe glede zahtevka iz naslova plače pa je sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo, ker v tem delu stranka ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe.

6. Zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga njeno spremembo ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka glede vrnitve tožnika na delo in zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo iz naslova plače za obdobje od avgusta 2004 do 30. 6. 2012 in sicer kolikor prisojeni znesek presega bruto znesek 34.560,36 EUR oziroma neto znesek 21.418,95 EUR, kot ga je prvotno ugotovil izvedenec finančne stroke. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov glede možnosti nadaljevanja zaposlitve tožnika brez ustrezne habilitacije in tožnikovih zaslužkov po 1. 10. 2005, ko je bil zaposlen drugje ter zavrnitve teh dokazov ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo. Čeprav tožnik prikrajšanja pri plači v tem obdobju ni izkazal, pa je sodišče v nasprotju z določbami pravdnega postopka samo pribavljalo listine od tožnikovih delodajalcev. Tožnikov tožbeni zahtevek za razliko plače za to obdobje je bil tudi sicer nesklepčen. Pri obračunu razlike plače je sodišče za ves čas neutemeljeno upoštevalo višino plače iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi s kasnejšo prevedbo v 43. plačni razred, čeprav tožnik po 1. 1. 2005 ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje pedagoškega dela pri toženi stranki, ker ves čas ni imel ustrezne habilitacije. To je priznavalo tudi sodišče, ko je odločitev o vrnitvi tožnika na delo pojasnjevalo s tem, da tožnika ne vrača na delovno mesto iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bilo dejansko ves čas znano, da se tožnika zaradi neizpolnjevanja pogoja veljavne habilitacije ne more vrniti na delovno mesto iz njegove pogodbe o zaposlitvi, oziroma ne more nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava tudi v zvezi s predlogom tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), saj se sodišče ni opredelilo do njenih trditev in dokaznih predlogov, da vrnitev tožnika na delo ni mogoča, tako zaradi neizpolnjevanja pogoja pri toženi stranki veljavne habilitacije, kot zaradi prenehanja potreb po delu zaradi manjšega vpisa študentov, zlasti po letu 2010. V zvezi s tem se sodišče v nasprotju z listinami v spisu zapleta z obrazložitvami, da tožnik ne zahteva vrnitve na delovno mesto visokošolskega učitelja.

7. V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in navajal, da ga je v skladu s pravnomočno sodbo sodišča tožena stranka dolžna reintegrirati na podlagi stare, to je nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, nato pa mu zagotoviti ustrezen delovnopravni status, kolikor vrnitev na njegovo delovno mesto iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoča. Sicer pa bi mu tožena stranka ob vrnitvi na delo lahko omogočila ustrezno habilitacijo, saj zanjo sicer izpolnjuje pogoje, kar izhaja tudi iz pridobitve habilitacije za področje gospodarske logistike na Univerze v ... v vmesnem obdobju.

8. Revizija je utemeljena.

9. S tem ko sodišče ni sledilo predlogom tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi ne glede na to, da je ugotavljalo, da tožnik pogojev za vrnitev na delovno mesto visokošolskega učitelja iz pogodbe o zaposlitvi več ne izpolnjuje in ne glede na to, da je ugotavljalo, da je imel tožnik vse od 1. 10. 2005 dalje urejen delovnopravni status pri drugih delodajalcih (v krajšem vmesnem obdobju tudi kot s.p.), je smiselno odgovorilo tudi na tožnikove navedbe, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni več mogoča. Ne glede na navedene ugotovitve se je odločilo dati prednost tožnikovi reintegraciji. Res se je pri tem že v izreku sodbe zapletlo v protislovja, ko je ugotovilo, da na podlagi že pravnomočno ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje ni prenehalo „ampak še traja“, hkrati pa toženi stranki naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje „razen za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih“. Vendar pri tem ne gre za nasprotja v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za nasprotja, ki so posledica zmotne materialnopravne presoje ugotovljenih dejstev v razmerju do določb prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR.

10. Če je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih (to je bil tudi ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje), mu v tem času ni moglo trajati delovno razmerje pri toženi stranki. Če tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela iz nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR nadaljevanje delovnega razmerja tožnika po tej pogodbi ni bilo več mogoče. Za vrnitev tožnika k toženi stranki na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi pa sodišče ni navedlo utemeljenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZDR v primeru, da sodišče glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, lahko v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino.

11. V sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je datum odločitve sodišča prve stopnje (datum izdaje sodbe) le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi in da je pri tem treba upoštevati vse okoliščine primera. Kot bistveno okoliščino za opredelitev datuma prenehanja delovnega razmerja na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je ob izpolnjenih drugih pogojih pri tem upoštevalo datum zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu v času sodnega spora o nezakonitosti odpovedi, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju (za poln delovni čas) pri dveh delodajalcih.

12. Glede na to, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženi stranki in glede na to, da se je s 1. 10. 2005 zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče zmotno priznalo tožniku pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki po navedenem datumu, saj so se s 30. 9. 2005 stekli pogoji za prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v smislu določb 118. člena ZDR. Le do navedenega datuma je zato sodišče tožniku utemeljeno priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja v breme tožene stranke.

13. Sodišče je za čas od 8. 8. 2004 do 30. 9. 2005 tožniku dosodilo plačo oziroma razliko plače, ki v skupnem znesku ne presega zneska, ki ga tožena stranka iz tega naslova tudi v reviziji priznava tožniku. Zato sodišče šteje, da tako prisojene plače za navedeno obdobje v reviziji tožena stranka dejansko ne izpodbija.

14. Na podlagi določb prvega odstavka 118. člena ZDR lahko pri sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče prizna delavcu plačo in druge pravice iz delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi le do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zato ob prenehanju njegove pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z 30. 9. 2005 tožnik do plačila razlike plače za čas po tem datumu in plačila regresa za letni dopust v letu 2007 ni bil upravičen.

15. V zvezi s predlogom tožene stranke za odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi namesto vrnitve tožnika na delo je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje v smislu 118. člena ZDR podredno uveljavljal odškodninski zahtevek v znesku 56.990,66 EUR. Tak zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (sicer napačno, glede na to, da ob ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku o podrednem zahtevku sodišča ne bi smelo odločiti) in take zavrnitve podrednega odškodninskega zahtevka tožnik niti v pritožbi in niti na revizijski stopnji ni izpodbijal. Ker je bil tožnikov odškodninski zahtevek, uveljavljen v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi že pred sodiščem prve stopnje pravnomočno zavrnjen (1), revizijsko sodišče o odškodnini v zvezi z razvezo oziroma prenehanjem tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ni moglo odločati.

16. Ker je sodišče na podlagi utemeljene revizije o tožnikovih pravicah iz delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilo v okviru določb 118. člena ZDR o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, se do revizijskih navedb glede odločitve sodišča o višini tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače od 1. 10. 2005 dalje ni posebej opredelilo, saj te navedbe na končno odločitev sodišča niso mogle vplivati.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v tem smislu, da je v posledici nezakonite odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi in na podlagi sodne razveze le-te s 30. 9. 2005 ugotovilo obstoj tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki le do tega datuma, upoštevaje, da tožena stranka tožniku doslej priznanih pravic iz delovnega razmerja do tega datuma sicer v reviziji ni izpodbijala. Glede zahtevka za priznanje delovnega razmerja in pravic na njegovi podlagi za čas od vključno 1. 10. 2005 dalje in za vrnitev na delo pa je sodišče sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem izvedeni pobot s strani tožene stranke tožniku neutemeljeno izplačane odpravnine z zapadlimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov prisojene plače v reviziji ni bil izpodbijan.

18. Glede na spremembo sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP na novo odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da je tožniku, glede na končni uspeh v sporu, dosodilo le polovico s strani sodišča prve stopnje odmerjenih skupnih stroškov postopka. Ker je tožena stranka z revizijo uspela in upoštevaje, da v delovnem sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sicer sam krije svoje stroške ne glede na izid spora, je sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje revizijske stroške.

Op. št. (1): Več o tem glej: skupina avtorjev – Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 169 in 170 (Galič)