Jedro

Določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča so namenjene temu, da se ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno razmerje med strankama lahko reši tudi v smislu določb 118. člena ZDR, če gre za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu na istem ali drugem delovnem mestu. Tožena stranka bi tožniku, ki je do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu visokošolski učitelj, lahko ponudila ustrezno delovno mesto glede na njegovo strokovno izobrazbo, kar pa ne pomeni nujno opravljanja pedagoških dejavnosti. Ob upoštevanju načela reintegracije je zato potrebno odločiti, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, strankama v sporu pa je prepuščeno, da po vrnitvi tožnika na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe in popravni sklep sodišča prve stopnje: a) delno spremeni v prvem odstavku I. točke izreka sodbe, tako da se v tem delu glasi: „I. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, razen za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih, ga pozvati nazaj na delo in ga prijaviti v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 15 dni.“ b) delno spremeni v drugem odstavku IV. točke izreka sodbe v zvezi s 4. točko popravnega sklepa, tako da je tožena stranka dolžna tožniku plačati od neto zneskov, ugotovljenih v prvi, drugi, tretji, četrti, peti in šesti alinei, zakonske zamudne obresti od 22. 4. 2010 dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo v delu, v katerem je zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, in zoper sklep o ustavitvi postopka, se zavrže. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe, popravni sklep in sklep o stroških sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delo in ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ, v presežku (za vpis delovne dobe v delovno knjižico) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj naslednjih terjatev tožnika do tožene stranke: za čas od avgusta 2004 do ponovne prijave tožnika v obvezna zavarovanja obračun in izplačilo nadomestila plače (posamični mesečni bruto zneski razvidni iz izreka sodbe), oziroma v neto zneskih, po obračunu in plačilu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (II./1. točka izreka) in plačilo regresa za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 323,00 EUR (oziroma v neto znesku po obračunu in plačilu dohodnine) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./2. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožnika do tožene stranke za čas od oktobra 2005 do septembra 2006 iz naslova nadomestil plače v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, terjatev iz naslova plač od julija 2011 do 30. julija 2012 v bruto znesku 10.417,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, odškodnine v znesku 56.990,66 EUR bruto ter regresov za letni dopust za obdobje od 2008 do 2010 (v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, oziroma v neto zneskih po obračunu in plačilu dohodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v znesku 3.352,10 EUR na dan 22. 4. 2010 (III. točka izreka). V IV. točki izreka je navedeni znesek (3.352,10 EUR) pobotalo s terjatvijo tožnika do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto plač za obdobje od avgusta 2004 do januarja 2005 ter od neto plače za februar 2005, ki so obrestovane do 29. 8. 2007, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidno iz izreka sodbe. V V. točki izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna regres za leto 2007 v bruto znesku 323,00 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 dalje do plačila. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek 78.667,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S popravnim sklepom z dne 18. 10. 2010 je sodišče prve stopnje popravilo pisne napake v izreku sodbe.

S sklepom o pravdnih stroških z dne 19. 10. 2012 pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške sodnega postopka v znesku 7.743,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ustrezno spremeni prvo do šesto alineo drugega odstavka IV. točke izreka sodbe. Navaja, da so zakonske zamudne obresti od plač za obdobje od avgusta 2004 do januarja 2005 ter zakonske zamudne obresti za februar 2005, ki so se natekle do 29. 8. 2007, dosegle terjatev tožene stranke na dan 22. 4. 2010. Od tega dne bi moralo sodišče prve stopnje od zneskov, ugotovljenih v prvi do šesti alinei drugega odstavka IV. točke izreka sodbe, tožniku prisoditi še zakonske zamudne obresti. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo (I. in II. točko, 1. točko dela, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka, ter IV. in V. točko izreka), popravni sklep in sklep o stroških sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in izpodbijane sklepe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da jih spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za obdobje od oktobra 2005 do septembra 2006 iz naslova nadomestil plače v celoti zavrniti, ne pa odločiti, da se zavrne višji zahtevek. Odločitev v tem delu ne omogoča preizkusa sodbe, prav tako pa ni mogoče preizkusiti sklepa o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere dokaze je zavrnilo. Tožnik do naroka dne 15. 9. 2010 ni z ničimer izkazal višino prikrajšanja za obdobje zaposlitve na Visoki šoli za …. in samozaposlitve, ne glede na nasprotovanje tožene stranke pa je sodišče po uradni dolžnosti pridobilo plačilne liste za tožnika za čas zaposlitve na navedeni šoli. Zaradi pomanjkanja listinskih dokazov bi moralo sodišče zavreči nesklepčen tožbeni zahtevek, saj tožnik ni z ničimer izkazal, da ni mogel sam pridobiti plačilnih list. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevka v zvezi z reintegracijo tožnika na delovno mesto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, višino prikrajšanja ter regresom za leto 2007. Tožnik je na Visoki ... šoli očitno prejel polovico regresa, čeprav bi moral tudi za leto 2007 prejeti celoten regres, saj je pravico do dopusta pridobil na navedeni šoli. Sodišče ne obrazloži, zakaj tožniku pripada še polovica regresa. Nepravilne so navedbe, da tožena stranka ni dokazala nobenih dejstev, ki bi utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Vrnitev na delovno mesto visokošolskega učitelja ni možna, saj tožnik nima veljavne habilitacije. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dekanje in prodekana. V kolikor bi navedeni dokaz izvedlo, bi lahko ugotovilo dodatne argumente in odločilo drugače. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke o tem, kakšni so postopki v zvezi s pridobitvijo habilitacije na drugi univerzi. V konkretnem primeru se z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi tožnik ne vrne na delo visokošolskega učitelja, ker za navedeno delovno mesto nima pogojev, kar je razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da tožnik ni upravičen do višine plače s količnikom 4,70, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja habilitacije za zasedbo delovnega mesta visokošolskega učitelja. Tožniku pripada kvečjemu plača glede na stopnjo njegove izobrazbe, tj. v višini 3,25. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj izreka ni mogoče preizkusiti glede na delni umik tožbenega zahtevka. Sodne stroške je sodišče odmerilo v večjem odstotku, kot znaša tožnikov uspeh v tem sporu. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da so navedbe tožene stranke v pritožbi neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba tožene stranke je v delu, v katerem tožena stranka izpodbija del sodbe o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, in sklep o ustavitvi postopka, nedovoljena, v preostalem pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep, popravni sklep in sklep o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi (višjega) zahtevka za plačilo nadomestila plače za obdobje od oktobra 2005 do septembra 2006 (II./1. točka izreka sodbe). Tudi takšna zavrnitev zahtevka je za toženo stranko pravno zgolj koristna, saj z zavrnitvijo za toženo stranko preneha nevarnost, da bi morala kaj dati ali storiti, zato se z zavrnitvijo njen položaj v pravnem pogledu izboljša. Za del pritožbe, s katerim izpodbija zavrnitev (višjega) tožbenega zahtevka, tožena stranka torej nima pravnega interesa. To pa velja tudi za del pritožbe, v katerem tožena stranka izpodbija sklep o ustavitvi postopka (I. točka sklepa), s katerim ni naložena nobena obveznost tožene stranke do tožnika. Delnemu umiku tožbe tožena stranka ni nasprotovala, nanašal pa se je na zmanjšanje prvotnega zahtevka za zneske prejetih nadomestil za brezposelnost, prejetih regresov, višino pripadajoče plače in prejemkov, ki jih je tožnik prejel pri drugih delodajalcih, kar je vse upoštevano v izračunu razlike, o kateri je bilo meritorno odločeno v izpodbijanem delu sodbe. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v opisanem obsegu v skladu z določili prvega odstavka 351. člena ZPP zavrglo pritožbo tožene stranke kot nedovoljeno, saj je po tretjem odstavku 343. člena ZPP pritožba nedovoljena tudi, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

Neutemeljen je očitek kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožbi uveljavljata le pavšalno. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, o teh pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. S sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožbi dejansko izpodbijata materialnopravne razloge sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 22. 4. 2010 postala pravnomočna sodba o razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ker se je s tem vzpostavilo stanje, kot da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, je sodišče ugodilo reintegracijskemu, deloma pa tudi reparacijskemu zahtevku, ki sta predmet tega spora.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena glede zavrnitve predloga tožene stranke za odločitev v smislu sodne razveze po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta v drugem odstavku določa, da lahko upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca, odloči tako, da ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu tudi delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Tožena stranka je šele v ponovljenem postopku vztrajala, da sodišče uporabi navedeno določbo, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta visokošolskega učitelja, vendar pa je navedla, da bo tožniku lahko ponudila ustrezno delovno mesto glede na njegovo ustrezno izobrazbo, kar pa ne pomeni opravljanje pedagoške dejavnosti. Tožnik v sporu ne zahteva vrnitve na delovno mesto visokošolskega učitelja. Določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča so namenjene temu, da se ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sporno razmerje med strankama lahko reši tudi v smislu določb 118. člena ZDR, če gre za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu na istem ali drugem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik habilitiran za naziv docenta pri Univerzi v ... in upoštevalo izpoved priče A.A., da bi tričlanska komisija tožene stranke lahko ugotavljala enakovrednost učiteljskega naziva, pridobljenega na drugi univerzi. V kolikor tožnik ne bi izpolnjeval pogoja habilitacije, pa bi tožena stranka še vedno lahko tožniku ponudila ustrezno delovno mesto glede na njegovo strokovno izobrazbo, kar pa ne pomeni nujnega opravljanja pedagoških dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela reintegracije pravilno uporabilo materialno pravo, ko je vrnilo tožnika na delo, strankama v sporu pa je prepuščeno, da po vrnitvi tožnika na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 5. 2011). Ker je bilo dejansko stanje v zvezi z reintegracijo tožnika že z izvedenim dokazom z zaslišanjem priče A.A., ki ga je predlagala tožena stranka, v zadostni meri razjasnjeno za odločitev v zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zaslišanje drugih prič.

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi nezakonite odpovedi ni prenehalo in še traja ter mu vzpostavilo delovno razmerje do poziva na delo. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je takšna odločitev sodišča le deloma pravilna, saj ne upošteva, da je bil tožnik v času po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugih delodajalcih. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati namreč delavcu ni mogoče priznati. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo prvi odstavek I. točke izreka, tako da je tožniku vzpostavilo delovno razmerje za čas, ko je bil brez zaposlitve (z vmesnimi prekinitvami za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih).

Na podlagi reintegracije tožnika, ki pomeni, da bi delovno razmerje tožnika trajalo nepretrgoma, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožniku pripada razlika v plači in drugih prejemkih za čas, ko zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni delal. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je osnova za izračun nadomestila plače tista plača, ki bi jo tožnik prejel za delovno mesto, na katerem je bil zaposlen ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v delovnem razmerju na delovnem mestu visokošolskega učitelja, na katerem je bil nazadnje zaposlen, in na podlagi tega mu pripada tudi nadomestilo plače. Podlaga za reparacijske zahtevke je namreč še vedno veljavna pogodba o zaposlitvi, saj bi imel delavec tudi v času nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pravice po tej pogodbi in take (v taki višini) mu je delodajalec iz naslova odgovornosti za svojo nezakonito odločitev dolžan povrniti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačo za to delovno mesto (količnik 4,70) po odpovedani pogodbi o zaposlitvi kot osnovo za izračun pripadajočega nadomestila in so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo tožbo s tožbenim zahtevkom za plačilo razlik v plači za obdobje zaposlitve na Visoki šoli za …. ter v obdobju samozaposlitve zavreči, ker je tožbeni zahtevek nesklepčen. Takšno pritožbeno stališče ni pravilno, saj je presoja sklepčnosti vprašanje materialnega prava. Sodišče namreč ugotavlja, ali utemeljenost tožbenega zahtevka (po materialnem pravu) izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik je priložil dohodninsko odločbo o prejemkih za čas samozaposlitve, za obdobje zaposlitve na Višji šoli za ... pa navedel, da je poskušal pridobiti plačilne liste za celotno obdobje zaposlitve, vendar mu jih delodajalec ni želel izročiti. Zato je sodišču prve stopnje predlagal, da opravi pri delodajalcu poizvedbe in pridobi listine. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, podlago za pridobitev listin pa je imelo v določilih 226. oziroma 228. člena ZPP. Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokaze je zavrnilo, pa pritožbeno sodišča sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Vendar takšna pomanjkljivost v obravnavanem primeru ni vplivala na zakonitost sodbe.

Ugotovljene denarne terjatve tožnika je sodišče pobotalo s terjatvijo tožene stranke za vrnitev izplačane odpravnine. Pobot je nastal na dan zapadlosti terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot (tj. dne 22. 4. 2010). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca izplačano odpravnino pobotalo s terjatvijo tožnika iz naslova obresti od neto glavnic od avgusta 2004 do vključno januarja 2005. Od pobotanih terjatev ne tečejo nobene obresti, temveč te tečejo le še od razlike. Zato bi moralo sodišče tožniku prisoditi tudi zakonske zamudne obresti od neto zneskov razlik v plači za čas od avgusta 2004 do vključno januarja 2005 od 22. 4. 2010 dalje. Pritožbi tožnika je torej potrebno pritrditi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe v zvezi s popravnim sklepom, tako kot je razvidno iz izreka.

Tožnik je zahteval tudi plačilo polovice regresa za letni dopust za leto 2007. Do 8. 8. 2007 je bil tožnik zaposlen za polovični delovni čas na Visoki šoli za ..., za kar je prejel polovico regresa. Od 9. 8. 2007 pa je bil tožnik samozaposlen, zato za to obdobje ni bil upravičen do regresa kot pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna nadomestiti izgubo izplačil zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju načela popolne odškodnine (169. člen Obligacijskega Zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), je sodišče pravilno presodilo, da je z zneskom 323,00 EUR, ki ga je prejel pri drugem delodajalcu, tožnik sam zmanjšal škodo, toženi stranki pa naložilo povrnitev še razlike do zneska regresa, ki bi mu pripadal pri toženi stranki, če mu ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi. V tem delu je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških. V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l RS, št. 2/2004 s spremembami) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Po drugi strani je tožnik v tem sporu praktično v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del njegovih stroškov postopka skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na uspeh strank v postopku, ker se v pretežnem delu nanaša na obrestne zahtevke, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, popravni sklep in sklep o stroških sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel, in sicer v delu glede zakonskih zamudnih obresti kot stranske terjatve, tožena stranka pa je le neznatno uspela. Pritožbeni uspeh strank je minimalen, zato jima ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve, tožnik sam krije stroške te vloge (prvi odstavek 155. člen ZPP). Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče tako odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.