Jedro

Če je vložena tožba, s katero tožnik zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote in čezmernega prikrajšanja, se sodišče omeji na obravnavanje izpodbojnih razlogov. Osnovna predpostavka, da je pogodba sklenjena, pa izhaja že iz dejstva, da zahteva tožnik njeno razveljavitev zaradi zatrjevanih napak.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke na razveljavitev menjalne pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja in zaradi napake volje - bistvene zmote.

Tožeči stranki je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 226.858,00 SIT.

Zoper takšen sklep se je pritožil tožnik in sklep v celoti izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabljeno materialno pravo, napačno pa je bilo odločeno tudi o stroških postopka, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške pravde. Po pritožnikovem mnenju izpodbijani sklep upošteva le koledarske datume napisane na spornih pogodbah ter od teh datumov dalje šteje enoletni oziroma triletni zastaralni rok, ni pa sodišče ugotovilo tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju. Prav od ugotovitve tožnikovega psihičnega stanja ob sklepanju pogodb, je odvisno ali je tožnik kot opravilno sposoben veljavno izrazil svojo voljo in je mogoče sporne pogodbe šteti za sklenjene ter od kdaj in od takrat računati zastaralne roke. Tožnik nadalje navaja okoliščine, ki kažejo na njegovo šibko psihično zdravje v času sklepanja pogodb kot npr., da sprva sploh ni vedel, da je podpisal kakšno pogodbo ter zamenjal 119 m2 veliko hišo za le 22 m2 veliko v stanovanje adaptirano garažo in da je pri že tako neugodni zamenjavi moral še plačati davčni upravi davek na dobiček. Česa takšnega "normalen" človek ne bi nikoli storil, toženec pa je vedel za njegove težave oziroma stanje in ga izkoristil. Zato je po njegovem mnenju, ne glede na to iz katerega razloga zahteva razveljavitev pogodbe ali ugotovitev njene ničnosti, potrebno kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje zdravstvenega stanja tožnika v času sklepanja poslov.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče ne glede na to, ali je tožnik zahteval razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pogodbe samo kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje tožnikovega zdravstvenega stanja v času sklepanja poslov, ker je razlog izpodbojnosti stvar sodišča, je potrebno pritožniku najprej pojasniti temeljno načelo našega procesnega prava, ki je urejeno v 2. členu ZPP in po katerem sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenega zahtevka. Stranki v pravdnem postopku res ni treba navajati pravne podlage, mora pa v tožbi navesti poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev tudi dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (člen 186 ZPP/77). Enako velja za ugovor tožene stranke, ki mora v odgovoru na tožbo navesti dejstva, s katerimi ugovarja zahtevku in dokaze za ta dejstva. Sodišče pa je dolžno, ko sodi, vsa ta dejstva tudi pravno presoditi. Zgolj pravna kvalifikacija, to je umestitev konkretnega primera pod določeno pravno normo, je stvar sodišča. Zato bi tožnik, če je menil, da je sporna pogodba iz kakršnegakoli razloga nična, moral pri zahtevku na ničnost vztrajati in tudi točno navesti dejstva, zaradi katerih naj bi bila ta pogodba nična. Ker je zahtevek na ničnost umaknil, se sodišču z ničnostjo ni bilo treba več ukvarjati, saj je po 109. členu ZOR na ničnost dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti, vendar ob postavljenem zahtevku na ničnost. Ničnost pa se mora uveljavljati s tožbo, kadar je med strankami o dejstvih, na katera se opira ničnost, spor. Predmet obravnavanja v konkretni zadevi je bila po vloženi pripravljalni vlogi tožnika z dne 22.03.1999, ko ni več uveljavljal ničnosti sklenjenega pravnega posla, le še tožba z zahtevkom na razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote in zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je to tožbo kot prepozno zavrglo. Drugače kot pri ničnosti, kjer pravica do njenega uveljavljanja ne ugasne, Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pri uveljavljanju očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev in bistveni zmoti kot napaki volje, zaradi pravne varnosti, določa rok v katerem je potrebno zahtevati razveljavitev pogodbe. Po 139. čl. ZOR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja preneha po enem letu od sklenitve pogodbe. Ta tožnikova pravica je, ob dejstvu, da je bila menjalna pogodba sklenjena 09.02.1994, prenehala 09.02.1995, tožbo pa je tožnik vložil šele 25.11.1996, torej več kot dve leti po sklenitvi pogodbe. Rok za izpodbijanje pogodbe iz tega razloga je v zakonu vezan na dan sklenitve pogodbe, je prekluziven, zato za podaljševanje oz. kasnejši začetek štetja, ni zakonske podlage.

Podobno je urejeno tudi uveljavljanje bistvene zmote, napake volje zaradi katere je pravni posel izpodbojen. Pogodba ostane v veljavi, če jo tisti, ki bi sicer lahko uveljavljal napake volje, v določenem roku ne izpodbija. V skladu z 117. čl. ZOR pravica zahtevati razveljavitev sicer izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa ta pravica preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Tožnik je svoj zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote postavil šele v pripravljalni vlogi dne 22.03.1999. Glede na navedene materialne zakonske roke, je bila tožnikova tožba vložena prepozno in je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, kot jo je v skladu z 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), kot prepozno zavrglo.

Ker je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je prekoračen prekluzivni rok, se z razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal za razveljavitev ni bilo treba ukvarjati. Trditve, da bi moralo ugotavljati, ali je bil sploh tožnik v času, ko je sklepal pogodbo poslovno sposoben, ker je bil od 04.01.1995 do 21.04.1995 na zdravljenju v Psihiatrični bolnici, pa so v nasprotju z zahtevkom, ki ga je sam postavil, saj je s tem, ko je v tej pravdi izpodbijal pogodbo, posredno priznal sklenitev pogodbe. Zato so pritožbene navedbe, v katerih izraža dvom o tem, ali se pogodba sploh lahko šteje za sklenjeno, v nasprotju z zahtevkom, ki ga je sam oblikoval. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka, izračun katerih tožnik v pritožbi zgolj pavšalno izpodbija. Skladno z 154. čl. ZPP/77 je stranka, ki v pravdi ni uspela, dolžna nasprotni straki povrniti stroške postopka. Ker tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na navedeno pravno podlago in tožniku naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sklep sodišča prve stopnje povsem pravilen in utemeljen v dejanskem in pravnem pogledu, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo kakšne v pritožbi uveljavljane ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. tč. 380. čl. ZPP/77 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Glede na prehodno določbo 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS 26/99) je pritožbeno sodišče v tej zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.