Jedro

Po prvem odstavku 103. člena ZOR nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve ali družbeni morali. Gre torej za zelo hude kršitve pri sklenitvi pogodbe, pa še v takih primerih je treba težiti h konvalidaciji pogodbe. Milejša oblika neveljavnosti je izpodbojnost, ki v primeru poslovno omejene pogodbene stranke ali napak volje pri sklenitvi pogodbe omogoča izpodbijanje pogodbe. Poleg tega je v zakonu posebej predvidena izpodbojnost v 139. členu ZOR (zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev), v 280. členu ZOR (zaradi dolžnikovih ravnanj v škodo upnikov), v 532. členu ZOR (zaradi kršitve predkupne pravice), v 908. členu ZOR (zaradi zamolčanja ali neresnične izjave pri zavarovalni pogodbi) in v drugih zakonih.

Za prekluzijo je značilno, da terjatev s potekom roka ugasne, izgine, ne obstoji več naprej kot naturalna terjatev, kakor je to določeno za zastarane terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 25.11.1996 vložil tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče ugotovi, da je menjalna pogodba ov. št..., ki sta jo 9.2.1994 sklenili pravdni stranki, (kot nemoralna in s ponarejenim podpisom) nična. Podrejeno je zahteval, naj jo sodišče (zaradi prikrajšanja čez polovico) razveže. V obeh primerih je zahteval še izročitev stanovanjske hiše v Izoli, proti izročitvi stanovanja v pritličju stanovanjske hiše v Izoli. Nato je vložil več pripravljalnih spisov in v enem od njih, dne 22.3.1999 "uskladil" tožbeni zahtevek, tako da je zahteval, da se menjalna pogodba razveljavi in je toženec dolžan izročiti stanovanjsko hišo, tožnik pa stanovanje. Podrejeno je navedel, da toženec svojo obveznost lahko izvrši tudi tako, da tožniku doplača 6.000.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od sodbe do plačila. Navedel je, da je bil tožnik v bistveni zmoti in čezmerno prikrajšan.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila menjalna pogodba sklenjena 9.2.1994 in je do vložitve tožbe dne 25.11.1996 pretekel enoletni rok, v katerem je po 139. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) mogoče uveljavljati čezmerno prikrajšanje. Tudi rok, v katerem sme pogodbena stranka zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote po 117. členu ZOR, je pretekel, ker je od sklenitve pogodbe do 22.3.1999, ko je tožnik spremenil tožbeni zahtevek, potekel enoletni subjektivni rok, pa tudi triletni objektivni rok.

Tožnik se je proti temu sklepu pritožil, toda višje sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe, je štelo, da ničnosti ne uveljavlja več, glede razlogov za razveljavitev pogodbe pa se je strinjalo, da je tožba prepozno vložena.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti tako pomanjkljivi, da ga ni mogoče preizkusiti. Predlaga razveljavitev sklepov prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje, po možnosti drugemu sodniku. Pojasnjuje, da v svoji vlogi dne 22.3.1999 ni umaknil tožbenega zahtevka na ničnost menjalne pogodbe, marveč je samo uskladil svoj drugi del zahtevka iz tožbe, to je tisti del, ki se glasi na razveljavitev menjalne pogodbe, in k temu dodal podrejeni tožbeni zahtevek. Če bi tožnik umaknil tožbeni zahtevek na ničnost, bi se moral o tem izjasniti toženec, a take izjave v spisu ni.

Pojasnjuje, da je ves čas opozarjal na nemoralnost omenjene pogodbe, ker je bil tožnik hudo prikrajšan, pa še davek na dobiček je moral plačati. Meni, da je ugotovitev tožnikovega zdravstvenega stanja odločilna za razrešitev predhodnega vprašanja in navaja, da je v pritožbi vztrajal pri svojih ugovorih, da je vprašljivo, če je bila sporna pogodba sploh sklenjena in od kdaj "se lahko šteje zastaranje rokov". V zvezi s tem meni, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, in izraža prepričanje, da bi rok lahko tekel odtlej, ko je neprištevna oseba sposobna razumeti, kakšen pravni posel je sklenila, in da je tak pravni posel ničen.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav tožnik v reviziji navaja določila novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih prejšnjega ZPP (1977). Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bil pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdan sklep, s katerim se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb ZPP (1977) revizijsko sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa logično in razumljivo obrazložena, tako da pri njunem preizkusu ni imelo nobenih težav in torej ni podana očitana kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno razumeli tožnikova razpolaganja s tožbenim zahtevkom, čeprav tožnik ni uporabljal izrazov, ki jih uporablja ZPP (1977) in sicer: sprememba tožbe in umik tožbe, temveč jih je zamegljeval z izrazom: usklajevanje zahtevka. Ker pa tedaj ni zapisal, da bi "le vskladil svoj drugi del zahtevka iz tožbe", kakor navaja v reviziji, sta pravilno šteli, da je umaknil zahtevek na ničnost menjalne pogodbe, kar po 193. členu ZPP (1977) lahko stori vse do konca glavne obravnave. Zakon res predvideva privolitev toženca, toda če se ta ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je bil obveščen o umiku tožbe, se šteje, da je privolil v umik (drugi odstavek 193. člena ZPP (1977)). Poleg tega je tedaj tožnik tudi spremenil tožbeni zahtevek (190. in 191. člen ZPP (1977)), ker je spremenil njegovo istovetnost in ker je poleg obstoječega zahtevka uveljavljal drugega. Toženec pa je v to privolil, saj se je spustil v obravnavanje, ne da bi pred tem nasprotoval spremembi (tretji odstavek 191. člena ZPP (1977)).

V zvezi z revizijskim očitkom, češ da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je treba najprej pojasniti, da je po prvem odstavku 103. člena ZOR nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve ali družbeni morali. Gre torej za zelo hude kršitve pri sklenitvi pogodbe, pa še v takih primerih je treba težiti h konvalidaciji pogodbe. Milejša oblika neveljavnosti je izpodbojnost, ki v primeru poslovno omejene pogodbene stranke ali napak volje pri sklenitvi pogodbe omogoča izpodbijanje pogodbe. Poleg tega je v zakonu posebej predvidena izpodbojnost v 139. členu ZOR (zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev), v 280. členu ZOR (zaradi dolžnikovih ravnanj v škodo upnikov), v 532. členu ZOR (zaradi kršitve predkupne pravice), v 908. členu ZOR (zaradi zamolčanja ali neresnične izjave pri zavarovalni pogodbi) in v drugih zakonih.

Predmet tožbenega zahtevka je bila torej izpodbojnost menjalne pogodbe. Ker pa pravni promet temelji na zaupanju v pogodbe in ker je usoda z izpodbojnostno napako obremenjene pogodbe negotova, določa zakon posebne roke, v katerih jo je mogoče izpodbijati.

Glede rokov je ugotoviti, da pooblaščenec tožeče stranke v reviziji ne loči med prekluzivnimi roki in med zastaralnimi roki. Za prekluzijo je značilno, da terjatev s potekom roka ugasne, izgine, ne obstoji več naprej kot naturalna terjatev, kakor je to določeno za zastarane terjatve. Prekluzivne roke sodišče upošteva po uradni dolžnosti, zastaralne roke pa na ugovor stranke. Pri zastaralnih rokih je v ZOR v nekaterih primerih predvideno zadržanje zastaranja, med drugim tudi za terjatve mladoletnikov in poslovno nesposobnih oseb (385. člen ZOR). Pri prekluzivnih rokih pa zakon ne vsebuje tovrstnih določil, čeprav teorija in sodna praksa ne zanikata, da bi bilo mogoče podaljšanje rokov, npr. tako kot pri procesnih rokih, kjer je mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Toda tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni izkazovala kake višje sile, njen tožbeni zahtevek pa je bil oblikovan tako, da je priznaval nastanek pogodbe, saj je tožnik zahteval razveljavitev menjalne pogodbe. Ob tem je tožnik, ki je bil zaslišan kot stranka izpovedal, da je v času, ko sta se sklepali najprej kupna pogodba (ki je ne izpodbija), in nato menjalna pogodba, hodil v službo. Priznal je, da je bil podvržen alkoholu in ker so v službi tako zahtevali, je bil od 5.1.1995 do aprila 1995 na zdravljenju, vendar mu opravilna sposobnost ni bila nikoli odvzeta. Zato sodišče, ki je vezano na tožbeni zahtevek tožeče stranke in ki izhaja iz spoštovanja pravdnih strank in domneva njihovo sposobnost za pravna in za pravdna dejanja, ni imelo razlogov, da bi poizvedovalo o morebitni tožnikovi neprištevnosti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo revizijo. Glede na to, da revizija ni bila utemeljena, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).