Jedro

Pravilo iz petega odstavka 367. člena ZPP o seštevanju vrednosti posameznih zahtevkov pride v poštev le v primeru, ko so revizijsko sporne vrednosti glavnega zahtevka, t.j. višine odškodnin za posamezno obliko škode.

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in upoštevaje primerjave z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ob škodnem dogodku star 27 let, po poklicu dipl. inženir elektrotehnike, je bil dne 17. 10. 2008 kot voznik hudo telesno poškodovan v prometni nesreči. Nesrečo je povzročil voznik nasproti vozečega osebnega vozila, ki je imel obvezno avtomobilsko zavarovanje sklenjeno pri toženi stranki. Tožnik je zato od toženke zahteval povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode v skupnem znesku 132.631,74 EUR. Temelj odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo, po upoštevanju valoriziranega delnega plačila tožene stranke v znesku 29.792,00 EUR, prisodilo odškodnino v znesku 23.208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 28.000,00 EUR od 27. 2. 2010 do 10. 5. 2010. Tožnikovemu zahtevku iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, in mu po upoštevanju delnega plačila tožene stranke v znesku 500,00 EUR, prisodilo skupaj še 631,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo (le) glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. V preostalem še izpodbijanem, a nespremenjenem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po vsebini je mogoče revizijo razdeliti na dva dela. Bistveni očitek prvega sklopa revizijskih navedb, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe sodišč prve in druge stopnje, s katerima sta sodišči zavrnili nadaljnji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo za znesek 44.900,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je, da je sodišče, glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih tožnik v reviziji obširno izpostavlja, prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je prepričan, da v njegovem primeru pravična in primerna odškodnina za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zanaša 97.900,00 EUR. Sodišče mu je torej za pretrpljeno nepremoženjsko škodo odmerilo za 44.900,00 EUR prenizko odškodnino. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da primarnega strahu ni utrpel. Poleg tega toženka do konca prvega naroka za glavno obravnavo trditev tožnika, da je utrpel primarni strah, sploh ni prerekala. Sodišče prve stopnje je tudi premalo upoštevalo oziroma je ignoriralo izpovedbo tožnika o telesnih bolečinah, ki jih je trpel in jih še vedno trpi. V drugem sklopu revizijskih navedb tožnik izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke in delno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zakonske zamudne obresti prisodilo šele od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Po njegovem mnenju je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mu gredo zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo od trenutka nastanka škode dalje, saj gre v njegovem primeru za čisto denarno terjatev, pri kateri opomin ni potreben. Tožnik priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo, ni dovoljena. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

5. Glede nedovoljenosti revizije: Glede drugega sklopa revizijskih navedb gre ugotoviti, da tožnik izpodbija sodbo sodišča druge stopnje le glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od glavnice – zneska odškodnine za premoženjsko škodo, medtem ko sama višina odškodnine za premoženjsko škodo za tožnika ni revizijsko sporna. Sodna praksa šteje, da gre tudi v primeru, ko so v revizijskem postopku sporna le vprašanja, ki se nanašajo na višino posamezne oblike škode (nepremoženjske in premoženjske), za povezane zahtevke v smislu petega odstavka 367. člena ZPP in zato pri presoji revizijsko sporne vrednosti izhaja iz seštevka posameznih zahtevkov.(1) Vendar je treba po presoji revizijskega sodišča tudi pri uporabi petega odstavka 367. člena ZPP upoštevati v sodni praksi enotno sprejeto stališče, da revizija v primeru, ko se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev (ne pa tudi glavni zahtevek) ni dovoljena. Po prvem odstavku 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta namreč vzame le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP)(2). Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, kot v obravnavanem primeru, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Pravilo iz petega odstavka 367. člena ZPP o seštevanju vrednosti posameznih zahtevkov zato pride v poštev le v primeru, ko so revizijsko sporne vrednosti glavnega zahtevka, t.j. višine odškodnin za posamezno obliko škode. Revident si zato s tem, ko izpodbija višino odškodnine za eno obliko škode in revizijsko sporna vrednost presega 40.000,00 EUR, kar pomeni, da je revizija dovoljena po samem zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP), tudi ob uporabi petega odstavka 367. člena ZPP ne more zagotoviti pravice, da z revizijo dovoljeno izpodbija tudi obresti kot postransko terjatev od odškodnine za drugo obliko škode, če sama višina odškodnine za to drugo obliko škode zanj ni revizijsko sporna. V tem primeru je potrebno šteti, da je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe nič. Takšna razlaga tudi ni v nasprotju z namenom petega odstavka 367. člena ZPP, ki je v tem, da se skupaj obravnavajo zahtevki, ki so tako med seboj povezani, da bi bila odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali zahtevki, ki so med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Pri vprašanju teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo in vprašanju pravične ter primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo ne gre za skupna vprašanja in tudi ne za med seboj odvisne zahtevke. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče sklenilo, da revizija v delu, s katerim se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za premoženjsko škodo, ni dovoljena in jo je zato v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

6. Glede neutemeljenosti revizije: Revizijsko sodišče ne more pritrditi tožniku, da mu je bila za pretrpljeno nepremoženjsko škodo prisojena prenizka odškodnina. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo sodišče druge stopnje, z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 25.000,00 EUR, za strah v višini 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 21.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 4.000,00 EUR, skupaj 53.000,00 EUR, kar znaša 52,8 povprečnih mesečnih neto plač, pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(3) pokaže, da sta bili ti načeli pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti pravilno upoštevani. Iz teh primerov sicer izhaja, da je bila v večini primerov oškodovancem prisojena nekoliko višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar v konkretnem primeru ne gre spregledati dejstva, da poškodba obeh stegnenic pri tožniku ni pustila pomembnejših trajnih posledic: prizadetost spodnjih udov je bila pri tožniku ocenjena kot nekoliko podpovprečna do močno podpovprečna, vendar samo v primeru zadnje lože stegna. Pri tožniku ni ugotovljena invalidnost, ravno tako ni ugotovitve, da svojega poklica ne bi mogel več opravljati. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ima tožnik več težav na kognitivnem in emocionalnem področju, vendar ni ugotovitve, da bi tožnik recimo zaradi tega potreboval trajno psihiatrično zdravljenje (kot npr. v zadevi II Ips 255/2014).

9. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevami II Ips 393/2011, II Ips 295/93, II Ips 252/2001, II Ips 478/95, II Ips 97/2000, II Ips 498/2000 in II Ips 104/2001, na katere se sklicuje tožnik v reviziji, saj je bil pri njih ugotovljen večji obseg škode kot v obravnavani zadevi. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je neutemeljena.

10. V zvezi z navedbami tožnika, da sta sodišči premalo upoštevali tožnikovo izpoved o telesnih bolečinah, ki jih je trpel in jih še vedno trpi, gre ugotoviti, da to ne drži. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, sodišče njegove izpovedbe ni ignoriralo, kar je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, je pa večjo težo dalo izvedenskim mnenjem, ki niso v celoti potrdile tožnikovih izpovedb o stopnji in trajanju telesnih bolečin. V kolikor želi tožnik revizijsko sodišče prepričati, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa uveljavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ravno tako ni utemeljen očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je vztrajal, da tožnik, glede na to, da je bil ob sami nezgodi v nezavesti, primarnega strahu ni utrpel. Tožnik je resda med zaslišanjem izpovedal drugače, t.j. da se je ob sami nezgodi tik pred trkom izredno hudo prestrašil za preživetje, kar je sodišče prve stopnje povzelo v svoje razloge, vendar nato obrazloženo sledilo mnenju izvedenca. Sodbi sodišč prve in druge stopnje zato tudi ni mogoče očitati nejasnosti v njenih razlogih ali nasprotja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi tožnika in med samim tem zapisnikom. Tožnik, ki skuša v reviziji z očitkom o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prepričati v nasprotno, pa po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar, kot že rečeno, ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Da revizijska navedba, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala navedbam tožnika o utrpelem primarnem strahu, ni utemeljena, pa je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje (točka 6 na strani 4).

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo v ostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je zajeta v odločitvi o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije.

(1) M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilnopravni spori, Odvetnik, št. 3 (71), 2015, str. 16-17. (2) Tožnik v obravnavani zadevi obresti ni uveljavljal kot glavni zahtevek.

(3) Poleg primerov, ki jih navaja že pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče izpostavlja še naslednje primere: II Ips 637/2003, II Ips 849/2006, II Ips 619/2005, II DoR 105/2011 in II Ips 610/2005.