Jedro

Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu spremeni tako, da poslej I. točka izreka sodbe glasi: “A. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 23.839,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 28.000,00 EUR od 27. 2. 2010 do 10. 5. 2010, - 500,00 EUR od 27. 2. 2010 do prenehanja obveznosti, - 23.208,00 EUR od 27. 2. 2010 do prenehanja obveznosti, - 237,04 EUR od 27. 2. 2010 do prenehanja obveznosti, - 65,00 EUR od 27. 2. 2010 do prenehanja obveznosti, - 30,00 EUR od 9. 5. 2010 do prenehanja obveznosti, - 299,07 EUR od 2. 9. 2011 do prenehanja obveznosti.

B. V presežku, to je še za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneskov: - 500,00 EUR od 28. 9. 2009 do 26. 2. 2010, - 237,04 EUR od 29. 9. 2009 do 26. 2. 2010, - 65,00 EUR od 27. 4. 2009 do 26. 2. 2010, - 299,07 EUR od 12. 12. 2010 do 1. 9. 2011, se tožbeni zahtevek zavrne.” Pritožbi, tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 17. 10. 2008 poškodoval v prometni nesreči. Od toženke je uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo (25.000,00 EUR za telesne bolečine, 3.000,00 EUR za strah, 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 21.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) ter toženko upoštevaje valorizirano delno plačilo obsodilo na plačilo 23.208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje do prenehanja obveznosti in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 28.000,00 EUR od 27. 2. 2010 do 10. 5. 2010. Toženki je še naložilo, da tožniku plača zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 631,11 EUR (= 237,04 EUR + 65,00 EUR + 30,00 EUR + 299,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (tekom postopka na dne 11. 5. 2009 plačanih) 500,00 EUR od 28. 9. 2009 (dan specifikacije stroškov) do 10. 5. 2010, od 237,04 EUR od 28. 9. 2009 (dan specifikacije stroškov) do prenehanja obveznosti, od 65,00 EUR od 27. 4. 2009 (dan plačila računa) do prenehanja obveznosti, od 30,00 EUR od 9. 5. 2010 (dan plačila računa 9. 5. 2009) do prenehanja obveznosti ter od 299,07 EUR od 12. 12. 2010 (dan specifikacije stroškov) do prenehanja obveznosti. V presežku, to je še za zahtevanih 108.792,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 do prenehanja obveznosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del, toženka pa delno prisodilni del sodbe. Obe pritožbi izpodbijata še odločitev o stroških. Toženka napada prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2010 dalje, ker meni, da sta odškodnini za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjeni vsaka za 5.000,00 EUR previsoko. Nadalje napada še prisojo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 500,00 EUR, 237,04 EUR, 65,00 EUR 30,00 EUR in 299,07 EUR ter odločitev o stroških. Oba pritožnika uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, toženka pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga spremembo s prisojo nadaljnje odškodnine v višini 108.792,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka pa predlaga spremembo oziroma razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh pritožbah so priglašeni pritožbeni stroški. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista podali.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Tožnikova pritožbena navedba, da toženka ni nikdar trdila, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, ni pravilna. Toženka je namreč to trditev stavila že v odgovoru na tožbo (v tretjem odstavku pod 2. točko). Zato očitek kršitve drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju telesnih bolečin ter strahu oprlo tudi na izpovedbo tožnika, vendar je obrazložilo, da ugotovitve temeljijo predvsem na izvedenskih mnenjih, ki sta strokovno objektivizirali tožnikove subjektivne navedbe in izpovedbo. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o ignoriranju tožnikove izpovedbe. Glede na to, da je sodišče navedlo razloge za dokazno oceno in svojo odločitev obrazložilo, niso utemeljeni nadaljnji tožnikovi očitki o „kršitvi 324. člena ZPP (obrazložitev sodbe), 2. in 3. člena ZPP (načelo dispozitivnosti strank) ter pravici do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in nepristranskega sojenja (23. člen Ustave)“.

8. Tožnik v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju, ali je tožnik utrpel primarni strah, slediti tožnikovi izpovedbi, ker izvedenec ni dovolj jasno obrazložil, zakaj tožnik ni prestajal primarnega strahu, preden je padel v nezavest. Meni, da samo dejstvo, da je bil tožnik v nezavesti, ne more a priori izključevati predhodno prestanega primarnega strahu, saj je tožnik izpovedal, da se je neposredno pred čelnim trkom močno ustrašil. 9. Ob dejstvu, da je izvedenec pojasnil, da tožnik ne zna navesti točnega načina trčenja, kdaj in kdo mu je nudil strokovno prvo pomoč oziroma kdo ga je reševal iz avtomobila ter da primarnega strahu ni utrpel, ker je bil v nezavesti, po presoji pritožbenega sodišča sodišča z gornjimi pritožbenimi navedbami ni moč omajati pravilnosti izpodbijanega zaključka, da tožnik ni utrpel primarnega strahu.

10. Res je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja Fakultete za šport ugotovilo, da je prišlo pri tožniku do upada zadnje lože stegna. Vendar ugotovitev te okoliščine sama po sebi ni bistvena, saj sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik zaradi te posledice škodnega dogodka duševno trpel. V posledici ugotovitve neodločilnega dejstva materialno pravo v zvezi z odmero višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni napačno uporabljeno.

11. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

12. Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, kateri s pritožbama ni bil izpodbit oziroma niti ni bil izpodbijan, je razviden iz razlogov na deveti, deseti, enajsti in dvanajsti strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče povzema le, da je tožnik utrpel politravmo (hkratno hudo poškodbo najmanj dveh različnih organov ali organskih sistemov), zlom obeh stegnenic, udarnino možganovine v predelu leve senčnice, krvavitev pod trdo opno možganov v predelu senčnice levo, oteklino možganov, krvavitev pod ovojnico lijena, zaporo črevesa zaradi ohromelosti črevesnih mišic, raztrganino kože v zatilju glave, raztrganino spodnje ustnice, raztrganino kože obeh pogačic, raztrganino desne goleni spredaj v sredini, popoškodbeni glavobol, udarnine mišic od predela vratne hrbtenice do medenice, v posledici obtolčenine možganov temporoparietalno levo pa še postravmatični glavobol z zmerno abnormnim EEG-jem, migrenornim ekvivalentom, psihoorganskim (posttravmatičnim) sindromom in depresivnostjo (organsko) z reaktivnimi dejavniki.

13. Ob ugotovitvah prvega sodišča se relevantne navedbe obeh pritožb izkažejo za nekoliko pretirane. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine, predvsem tožnikovo starost (27 let ob škodnem dogodku in 34 let ob zaključku glavne obravnave), obdobje bolečin (23 dni hude, 7 mesecev srednje hude in bodoče ob vremenskih spremembah) in sekundarnega strahu (6 do 7 mesecev srednje intenzitete), obseg neugodnosti (sploh hospitalizacijo 23 dni ter štirimesečno uporabo invalidskega vozička in dvomesečno uporabo bergel), obseg področij, na katerih se objektivne prizadetosti tožnika odražajo (upad kognitivnih funkcij - koncentracija, spomin, novo učenje, vizualni ter verbalni spomin) ter spremembe v tožnikovi zunanjosti (trajna izguba las na zatilju, brazgotina na spodnji ustnici, brazgotina na vsakem stegnu v velikosti 40 cm x 1 cm, brazgotina na kolenu v velikosti 3 cm x 1 cm in brazgotina na zgornjem delu desne goleni v velikosti 5 cm x 1 cm), nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Prvo sodišče je namreč pri odmeri v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Skupni odmerjeni znesek 53.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 52,8 takratne povprečne neto plače.(1) Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo(2), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odmere odškodnine v višjem oziroma nižjem znesku, kakršnega zahtevata pritožbi, pa niti primerjava z drugimi podobnimi primeri, niti primerjava s pritožbeno izpostavljenimi primeri, ne omogoča. 14. V zvezi z zamudo s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo pritožba izpostavlja, da je tožnik odškodnino za prevozne stroške (737,04 EUR, 65,00 EUR in 30,00 EUR) zahteval z vlogo 12. 2. 2010 in da je zato lahko zamuda nastala šele po preteku 15 dnevnega roka. Zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 299,07 EUR pa je bil postavljen šele tekom pravde in bi lahko zamudne obresti tekle šele od 15 dnevnega roka po 28. 9. 2011, ko je bila razširitev tožbe vročena toženki.

15. Toženka utemeljeno izpostavlja stališče, da tožniku zamudne obresti ne gredo od nastanka škode (165. člen OZ) temveč od nastanka zamude, saj je za nastanek zamude potrebna zahteva za plačilo obveznosti. Takšno stališče temelji na 378. členu OZ, po katerem zamudne obresti dolguje dolžnik, ki je v zamudi, pa tudi na 299. členu OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. Za ugotovitev, kdaj pride zavarovalnica v zamudo in kdaj začnejo teči zamudne obresti, je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: 1. kdaj je zavarovalnica dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer, 2. koliko znaša zakonski ali s pogodbo dogovorjeni rok za izplačilo zavarovalnine, 3. ali je bil za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice potreben določen čas, in 4. kdaj bi morala zavarovalnica, upoštevajoč njeno profesionalno skrbnost, ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Posebne določbe v zvezi z obveznostjo zavarovalnice, da izplača zavarovalnino, tekom postopka niso bile zatrjevane. Zato je treba uporabiti 943. člen OZ, ki določa, da mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Pri tem gre izpostaviti, da toženka v pritožbi ne opozarja na kakšne posebne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo zaradi ugotovitve višine njene obveznosti potrebno posredovanje sodišča, ali da so obstajale kakršnekoli ovire za plačilo zavarovalnine.

16. Prvo sodišče je napačno ugotovilo, od kdaj je bila toženka v zamudi s plačilom zneskov 737,04 EUR, 65,00 EUR in 30,00 EUR. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnik od nje zahteval plačilo teh zneskov šele z vlogo z dne 12. 2. 2010. Tožnik te trditve ni prerekal. Zato je bilo potrebno upoštevaje tretjo alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaključiti, da bi morala toženka obveznost na podlagi 943. člena OZ izpolniti do 26. 2. 2010. Ker je bila toženka tako v zamudi šele od 27. 2. 2010 dalje, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov 237,04 EUR, 65,00 EUR in 30,00 EUR šele od tega dne dalje, od zneska 500,00 EUR, katerega je plačal 11. 5. 2010, pa dolguje zakonske zamudne obresti za čas od 27. 2. 2010 do 10. 5. 2010. Pri tem poseg v datum pri znesku 30,00 EUR ni bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo obresti od tega zneska od 9. 5. 2010 in bi bila (sicer materialnopravno pravilna) sprememba v datum 27. 2. 2010 v škodo toženki, ki se je edina zoper prisodilni del sodbe pritožila (359. člen ZPP). V pojasnilo velja dodati, da tožnik ni predlagal odločitve o delu tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo odločeno, in sicer na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 30,00 EUR za čas od 9. 5. 2009 do 8. 5. 2010 (325. člen ZPP).

17. Od zneska 299,07 EUR gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 2. 9. 2011 saj je tožnik na ta dan v tej pravdi postavil zahtevek na povrnitev te škode.

18. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne pravne podlage za to, da je tožnikov uspeh v pravdi ovrednotilo na 39 % upoštevaje povprečje rezultatov uspeha, obračunanih po vrednosti spornega predmeta v posamezni fazi postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh v pravdi ovrednotiti z 41 % upoštevaje končni uspeh v pravdi, čemur pritrjuje tudi sodna praksa, in sicer sklep Višjega sodišča v Celju Cp 787/2013. 19. Res je, da se v primeru, ko gre za prilagoditev spremenjenim okoliščinam v sporu zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo, uspeh v pravdi praviloma presoja glede na končno višino zahtevka. Vendar je v obravnavani zadevi tožnik zaradi toženkinega delnega plačila odškodnine tožbo delno umaknil, nato pa tožbo razširil z uveljavljanjem plačila nadaljnje denarne odškodnine za premoženjsko škodo. Zato je odločitev prvega sodišča, da obračuna uspeh za vsako fazo postopka posebej, nato pa uspeh ovrednoti upoštevaje aritmetično sredino posameznih uspehov, materialnopravno pravilna (158. člen in drugi odstavek 154. člena ZPP).

20. Tožnik še trdi, da bi moralo sodišče priznati celotne stroške izvedencev, ker so bili ti potrebni v celotni višini, ne glede na končni uspeh. Pojasnjuje, da je bilo tako odločeno tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1454/14 z dne 8. 10. 2014, katere kopijo prilaga pritožbi.

21. Sodna odločba ne predstavlja pravnega vira (primerjaj 3. člen Zakona o sodiščih). Stališče, zavzeto v zadevi I Cp 1454/14, da stroški izvedenca niso odvisni od uspeha, ker njihova višina ni odvisna od postavljenega tožbenega zahtevka, tega pritožbenega sodišča ne prepriča. Po prvem odstavku 155. člena ZPP je namreč potrebnost stroškov nujen pogoj, da jih sodišče sploh upošteva, ne more pa biti merilo pri odmeri pravdnih stroškov po načelu uspeha. Ker so bili v predmetni zadevi izvedenci postavljeni v zvezi z višino tožbenega zahtevka, s katerim pa tožnik ni v celoti uspel, je sodišče prve stopnje ravnalo materialnopravno pravilno, ko je v skladu z metodo odmere stroškov glede na vrednost prisojenega zneska priznalo stroške izvedencev v sorazmerju z deležem uspeha (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22. Pritožbi toženke je bilo potrebno delno ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu, v katerem niso bili podani uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je bilo potrebno pritožbi, tožnikovo v celoti, toženkino pa v preostalem delu, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

23.Pritožnika nista upravičena do povrnitve stroškov, ki so jima nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi dostavek 154. člena ZPP). Toženka pa zato, ker je uspela delno izpodbiti le odločitev o stranski terjatvi in je tako s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V mesecu juniju 2015 je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji zanašala 1.003,74 EUR (Uradni list RS št. 62/2015).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2012, II Ips 273/2013. II Ips 280/2013, II Ips 255/2014.