Jedro

Glede na opredelitev pokojninske osnove v 43. in 44. členu ter glede na določbe 298. člena ZPIZ/92 je tožnica utemeljeno zahtevala, da se pri izračunu pokojninske osnove ob novi odmeri pokojnine upošteva tudi dodatek iz naslova redoljubnosti, in da se ji na tej podlagi pokojnina na novo odmeri, saj je to kazalo na ugodnejšo določitev pravice do pokojnine v smislu navedenega člena ZPIZ/92.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Odločbi tožene stranke, št. P-645086 z dne 20. 2. 1995 in št. 645086 z dne 11. 5. 2006 se odpravita.

Tožnica ima od 1. 12. 1994 dalje pravico do nove odmere pokojnine z upoštevanjem izplačila plače iz naslova redoljubnosti v letih od 1979 do 1986. Tožena stranka mora v roku 30. dni izdati novo odločbo o odmeri tožničine pokojnine in ji ugotovljeno razliko izplačati v 8. dneh po dokončnosti odločbe.

Glede zavrnitve zahtevka za novo odmero in izplačilo razlike pokojnine za čas pred 30. 11. 1994 se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 794 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 3. 11. 1994 pri toženi stranki zahtevala novo odmero starostne pokojnine, ki ji je bila sicer priznana od 31. 12. 1990 dalje na podlagi odločbe z dne 8. 1. 1991, tako da se v pokojninsko osnovo šteje tudi izplačilo plače, ki ji je bila pri delodajalcu v letih od 1979 do 1986 izplačana na podlagi določb splošnega akta o delitvi sredstev za osebne dohodke iz naslova redoljubnosti, od katere so bili plačani tudi prispevki in ki pri prvotnem ugotavljanju pokojninske osnove po prejšnjih predpisih ni bilo upoštevano. Tožena stranka njeni zahtevi ni ugodila (odločba z dne 20. 2. 1995), ob obravnavi tožničine pritožbe pa je tožena stranka njeno zahtevo na drugi stopnji obravnavala v smislu predloga za obnovo postopka, ki ga je zavrnila. V sodnem sporu je tožnica uspela tako, da je bila navedena dokončna odločba odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki, da o tožničini zahtevi za novo odmero pokojnine ponovno dokončno odloči (sodba Ps 1382/2005 z dne 27. 9. 2005, v zvezi s sklepom VIII Ips 298/2004 z dne 10. 5. 2005). V ponovljenem postopku je tožena stranka tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 20. 2. 1995 ponovno zavrnila (odločba z dne 11. 5. 2006).

2. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek, s katerim izpodbija navedeni odločbi tožene stranke zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za vrnitev plačanih prispevkov. Ugotovilo je, da pogoji iz 185. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji) za ponovno odmero pokojnine niso izpolnjeni, ker ne gre za naknadno ugotovljeno plačo, saj so bili podatki o uveljavljanih izplačilih znani že ob prvi odmeri. Sporni dodatek je bil tožnici sicer izplačevan na podlagi osnov in meril iz splošnega akta delodajalca, vendar ni bil izplačan za delovne uspehe dosežene z delom, temveč kot nagrada za spoštovanje delovnega reda, ki se v smislu določb 19. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS, št. 40/83), ki je veljal v času tožničine upokojitve, ni upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.

3. Sodišče druge stopnje je soglašalo z zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje in njenimi razlogi ter ugotovilo, da glede na opredelitev pojma osebnega dohodka iz 103. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1977 (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77 in naslednji) dodatek za redoljubnost ne pomeni osebnega dohodka, ki bi bil merljiv rezultat delovnega prispevka delavcev k ustvarjanju oziroma povečanju dohodka, zato se ta dodatek tudi po četrti alineji 46. člena ZPIZ/92 ne bi mogel upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, saj se ne upoštevajo prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač. Presodilo je, da je tudi podredni zahtevek pravilno zavrnjen, saj sistemska ureditev vračanja plačanih prispevkov ne omogoča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), namesto da je ugotavljalo nove okoliščine in iskalo nove pravne razloge za potrditev sodbe. To kršitev je neutemeljeno relativiziralo in jo presojalo kot kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 298. člen ZPIZ/92. Tožnica se ves čas zavzema za to, da so določbe ZPIZ/92 o pokojninski osnovi (43. člen v povezavi s 46. členom) ugodnejše od 19. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerem se je osnova za odmero pokojnine določala pred uveljavitvijo ZPIZ/92. Po prejšnji ureditvi je v pokojninsko osnovo šel osebni dohodek, ki je bil delavcu izplačan za delovne uspehe za živo in minulo delo po osnovah in merilih iz samoupravnih splošnih aktov, po novi ureditvi pa so se v osnovo vzele plače, od katerih so bili plačani prispevki. Ker gre za različno ureditev in je nova za tožnico ugodnejša, je njena zahteva iz leta 1994 upravičena. Revizija graja tudi zavrnitev podrednega zahtevka za vrnitev vplačanih prispevkov.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je po prvem odstavku 367. člena ZPP mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je navedlo razloge, zakaj šteje, da se izplačila iz naslova redoljubnosti ne štejejo za plačo, ki bi bila podlaga za ugotovitev pokojninske osnove. Tako presojo sodišče utemeljuje z ugotovitvijo, da dodatek za redoljubnost tudi po ZPIZ/92 ne sodi v pokojninsko osnovo. Zato v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako pa sodišče druge stopnje ni kršilo postopka s tem, da naj bi „relativiziralo“ bistveno kršitev, zagrešeno pred sodiščem prve stopnje in samo ugotavljalo dejstva, s katerimi bi upravičilo potrditev prvostopenjske sodbe. Dejanskega stanja ni ugotavljalo na novo in drugače, kot sodišče prve stopnje, pač pa je odločitev materialnopravno dopolnilo in utemeljilo tudi z vidika določb ZDR/77. Za to je imelo podlago v drugem odstavku 350. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

8. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

9. V prehodnih določbah je ZPIZ/92 (298. člen) določal, da lahko uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, zahteva, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodneje. Tako na novo odmerjene pravice gredo uživalcu od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve, oziroma od 1. 4. 1992, če je bila zahteva podana do 30. 6. 1992. 10. Tožnica je dne 3. 11. 1994 pri toženi stranki zahtevala, da se ji pravica do pokojnine, uveljavljena po predpisih, veljavnih do 31. 3. 1992, na novo določi na podlagi določb ZPIZ/92, tako da se na podlagi tega zakona v pokojninsko osnovo vštejejo tudi izplačila, ki jih je prejela iz naslova redoljubnosti na podlagi splošnega akta delodajalca.

11. V členih od 43 do 51 je ZPIZ/92 na novo uredil oblikovanje pokojninske osnove. Tako je v 44. členu določil, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo „plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki“. V 46. členu je kot izplačila, ki se ne štejejo v pokojninsko osnovo, opredelil: posamične nagrade za delo, ki ga je delavec opravil izven okvira svojega rednega dela; prejemke, ki pomenijo povračilo materialnih stroškov; prejemke v naravi (razen kadar pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki); prejemke, ki so delavcu izplačani mimo osnov in meril za delitev plač in plačila za dokup zavarovalne dobe.

12. Sporno izplačilo iz naslova redoljubnosti (dodatka za delovni red) ob prvi odmeri tožničine pokojnine ni bilo všteto v pokojninsko osnovo. Da so bili prispevki od izplačanih dodatkov poravnani, med strankama ni bilo sporno. Zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje utemeljilo s tem, da ta izplačila niso bila izplačana kot osebni dohodek, ki bi bil merljiv rezultat delovnega prispevka delavcev k ustvarjanju oz. povečanju dohodka.

13. Po 19. členu Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je za izračun pokojninske osnove upošteval „osebni dohodek, ki ga je za delovne uspehe, dosežene z delom v polnem, krajšem ali daljšem od polnega delovnega časa, dobil zavarovanec za svoje živo in minulo delo po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, določenih v samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela, v kateri je bil zavarovanec v delovnem razmerju“. Ker tožena stranka dodatka za redoljubnost ni štela za osebni dohodek, ki ga je tožnica prejela za delovne uspehe, dosežene z delom, ji po citirani določbi tega prejemka pri odmeri pokojnine ni vštela v osnovo. ZPIZ/92 pa v 44. členu pokojninsko osnovo opredeljuje drugače: ne določa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo izplačane „plače za delovne uspehe, dosežene z delom“, temveč „plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki“. Ker so sporna izplačila iz naslova redoljubnosti tudi po ugotovitvah nižjih sodišč predstavljala del plače ter so od njih bili sproti plačani tudi prispevki, je zmotna materialno pravna presoja, da jih v smislu določb 44. člena ZPIZ/92 ni mogoče upoštevati pri izračunu tožničine pokojninske osnove. Pri tem je sodišče zmotno ugotovilo tudi to, da naj bi bilo to izplačilo izključeno iz osnove tudi po ZPIZ/92 in sicer v smislu 4. alineje 46. člena. Dodatka za redoljubnost kot dela plače namreč ni mogoče uvrstiti med prejemke, izplačane mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (kot so npr. delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev itd.), niti med druga izplačila, navedena v 46. členu ZPIZ/92, ki se niso vštevala v pokojninsko osnovo. Nasprotno, glede na opredelitev pokojninske osnove v 43. in 44. členu ter glede na določbe 298. člena ZPIZ/92 je tožnica utemeljeno zahtevala, da se pri izračunu njene pokojninske osnove ob novi odmeri pokojnine upošteva tudi dodatek iz naslova redoljubnosti, in da se ji na tej podlagi pokojnina na novo odmeri, saj je to kazalo na ugodnejšo določitev pravice do pokojnine v smislu navedenega člena ZPIZ/92. 14. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku vsebinsko ugodilo, glede zavrnitve zahtevka za izplačilo novo odmerjene višje pokojnine za čas pred 1. 12. 1994 pa revizijo zavrnilo, upoštevaje, da tožnica zahteve za novo odmero pokojnine toženi stranki ni vročila pred 30. 6. 1992. Na podlagi drugega odstavka 298. člena ZPIZ/92 je namreč šla v teh primerih uživalcu pravica do ugodneje odmerjene pokojnine od prvega dne v naslednjem mesecu po vložitvi zahteve.

15. Pri oblikovanju odločitve je revizijsko sodišče izhajalo iz določb druge alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), na podlagi katerih lahko v socialnem sporu sodišče tožbenemu zahtevku ugodi tudi tako, da izpodbijani upravni akt odpravi in odloči le o podlagi tožbenega zahtevka ter toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Kljub dolgotrajnemu postopku doslej o višini zneskov izplačil, ki bi morali biti upoštevani pri novi odmeri pokojnine, ni bilo odločeno, hkrati pa bo tožena stranka ob preveritvi višine zatrjevanih izplačil v novem aktu lahko ugotovila tako novo višino najugodnejše pokojninske osnove, kot novo višino pokojnine in razliko med na novo ugotovljeno ter že izplačano pokojnino.

16. Ker je tožnica v sporu uspela, ji mora na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP tožena stranka povrniti stroške postopka pred sodiščem prve, druge in tretje stopnje, ki obračunani po Odvetniški tarifi, veljavni v času vložitve tožbe, znašajo skupno 794 EUR (na prvi stopnji 339 EUR, na drugi stopnji 207 EUR in za vložitev revizije 248 EUR). Če tožena stranka navedenega zneska ne bo plačala v 8. dneh, za naprej dolguje tudi zakonske zamudne obresti.