Jedro

Za izračun pokojninske osnove se upošteva plača, ki jo je zavarovanec prejel, na podlagi dela, ne pa prejemki, izplačani delavcem mimo meril in osnov, ki sicer veljajo za določitev plač. Takšen prejemek je tudi tako imenovani dodatek za delovni red, zaradi česar ga pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki je glasil: “1. Odločbi tožene stranke ZPIZ, Območne enote ... št. ... z dne 20. 2. 1995 in C. št. ... z dne 11. 5. 2006 se spremenita tako, da se tožnici A.M. od 1. 4. 1994 dalje prizna pravica do ponovne odmere starostne pokojnine z vštevanjem dodatka za t.i. redoljubnost v pokojninsko osnovo.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni izdati odločbo o ponovni odmeri starostne pokojnine tožnici z upoštevanjem dela osebnega dohodka za t. i. redoljubnost v pokojninsko osnovo, in sicer: - za leto 1979 v znesku 1.722,45 SIT, - za leto 1980 v znesku 1.961,35 SIT, - za leto1981 v znesku 3.229,25 SIT, - za leto 1982 v znesku 9.177,45 SIT, - za leto1983 v znesku 11.479,50 SIT, - za leto 1984 v znesku 16.477,00 SIT, - za leto 1985 v znesku 32.617,00 SIT, - za leto 1988 v znesku 63.393,00 SIT.

Razliko med že prejetimi zneski na novo odmerjene pokojnine in prejetimi zneski pokojnine je dolžna tožena stranka tožnici izplačati v roku 8 dni po dokončnosti te odločbe o novi odmeri pokojnine.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni, skupaj z zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega roka dalje, da ne bo izvršbe.” Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna vrniti prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunane in vplačane od dodatka za redoljubnost v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 12. 1986 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 1996 dalje v 8 dneh (2. točka izreka). V 3. točki izreka je sklenilo, da tožnica sama trpi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08 - ZPP) pritožila tožnica in prelagala, da sodišče s spremembo izpodbijane sodbe ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo vsebino zahteve za ponovno odmero pokojnine z dne 2. 11. 2004. V odločbi o odmeri pokojnine z dne 8. 1. 1991 tožena stranka ni odločila, da se v osnovo za odmero pokojnine ne upošteva del osebnega dohodka iz naslova redoljubnosti. Nepotrebno je zato sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je odločba o odmeri pokojnine pravnomočna ter, da so bili strankama podatki o prejemkih iz naslova redoljubnosti znani že v času prve odmere. Višino zahteve je sodišče tudi zmotno presojalo na podlagi 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92, ne pa na podlagi 298. člena ZPIZ/92, saj se tožnica v zahtevi ni izrecno sklicevala na nobeno določbo. Kljub napotilom Vrhovnega sodišča RS prvostopenjsko sodišče ni razčistilo, kakšno zahtevo je tožnica vložila. Sodba ne vsebuje utemeljitve, zakaj v tem primeru ne gre za zahtevo za ponovno odmero pokojnine v smislu 298. člena ZPIZ/92. V upravnem in sodnem postopku je tožnica uveljavljala, da je ureditev v 43. in 46. členu ZPIZ/92 ugodnejša od prejšnje ureditve v 19. členu statuta. Na ugodnejši ureditvi temelji tudi njena zahteva z dne 2. 11. 1994. V istem obdobju je bilo zahtevkom nekaterih zavarovancev na podlagi enake upravne ureditve ugodeno, zato odločitev sodišča prve stopnje pomeni kršitev ustavnih načel enakopravnosti pred zakonom. Odločitev, da zahteve ni mogoče obravnavati po 298. členu ZPIZ/92, kar tožnica ves čas zatrjuje, pomeni nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu ter s tem bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. O utemeljenosti zahtevka po 298. členu ZPIZ/92 sodba nima razlogov, kar tudi pomeni bistveno kršitev postopka. Sodišče bi moralo primerjati ureditev v 19. členu statuta ZPIZ in v zakonu iz leta 1992, ugotovilo bi ugodnejšo novejšo ureditev in ker so bili plačani tudi prispevki, bi se navedeni zneski morali šteti v pokojninsko osnovo. Po osnovah in merilih iz splošnega akta delodajalca omenjeni dodatek pomeni stimulacijo za delovno uspešnost, ki je vgrajena v sistem nagrajevanja pri delodajalcu. Sodba nima razumljivih razlogov za zavrnitev podrednega zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih argumentov, da gre za neopravičeno obogatitev. Zahteva povračilo stroškov pritožbe z zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podrobneje obrazložilo razlogov, zaradi katerih določba prej veljavnega 298. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98, v nadaljevanju: ZPIZ/92) ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, da se tožnici dodatek k plači zaradi upoštevanja delovnega reda in discipline ne more upoštevati za izračun pokojninske osnove niti ni popolno obrazložilo zavrnitve podrednega zahtevka. Kljub navedenim pomanjkljivostim pa ne gre za bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe in je po prepričanju sodišča druge stopnje izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Iz listin v upravnem spisu - potrdil o osebnem dohodku za odmero pokojnine ter prilog k sklepu pravne prednice tožene stranke Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, št. ... z dne 8. 1. 1991 izhaja, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala posebnega dodatka za delovni red, ki ga je delodajalec S.Š. V ... delavcem izplačeval po 48. členu Pravilnika DSSS DO SIP – S.Š. V ... o razporejanju čistega dohodka, delitvi osebnih dohodkov in povračilu stroškov oz. po 47. členu Pravilnika TOZD Tovarne kmetijskih strojev v ... o razporejanju čistega dohodka, delitvi osebnih dohodkov in povračilu stroškov S.Š. v .... Iz obeh aktov, priloženih v upravnem spisu izhaja, da sta se pričela uporabljati 1. 1. 1982. Na tej podlagi tožnica torej ne more uspešno uveljavljati, da bi ji tožena stranka morala upoštevati omenjeni dodatek od leta 1979 dalje.

Med strankama ni sporno, da je izračun pokojninske osnove po omenjenem sklepu temeljil na 19. členu tedaj veljavnega Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/83 z nadaljnjimi spremembami) po katerem se je za izračun pokojninske osnove upošteval osebni dohodek, ki ga je za delovne uspehe, dosežene z delom v polnem, krajšem ali daljšem od polnega delovnega časa, dobil zavarovanec za svoje živo in minulo delo po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, določenih v samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela, v kateri je bil zavarovanec v delovnem razmerju. Pri izdaji sklepa je tožena stranka upoštevala, da omenjeni dodatek ne pomeni osebnega dohodka, ki ga je delavec prejel za delovne uspehe, dosežene z delom. Omenjeni sklep je nesporno postal pravnomočen.

Za presojo zahteve za ponovno odmero pokojnine, vložene 3. 11. 1994 (datum sprejema iz štampiljke tožene stranke), ki jo je v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 298/2004 potrebno upoštevati kot novo zahtevo za odmero pokojnine je, glede na datum vložitve zahteve in ob upoštevanju 1. odstavka 293. člena ZPIZ/92, potrebno uporabiti ta zakon. Uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992 je po 1. odstavku 298. člena ZPIZ/92 lahko zahteval, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodnejše. Če je vložil zahtevo do 30. 6. 1992 so mu takšne ugodnejše pravice pripadale od 1. 4. 1992, sicer pa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Ker je tožnica zahtevo za ponovno odmero pokojnine vložila 3. 11. 1994, bi ji, če bi izpolnjevala zakonske pogoje, ugodnejša oz. višja pokojnina pripadala kvečjemu od 1. 12. 1994, ne pa od 1. 4. 1994, kot zahteva.

Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo in popolno obrazložilo, da tožnici ni mogoče na novo odmeriti pokojnine oz. ji to pravico priznati v višjem znesku na podlagi 185. člena ZPIZ/92. Sporni dodatek je bil tako tožnici kot toženi stranki znan že ob prvi vložitvi zahteve, tožnica je tudi uveljavljala, da se dodatek upošteva pri izračunu pokojninske osnove, vendar tožena stranka z omenjenim pravnomočnim sklepom tej zahtevi ni ugodila. V obravnavanem primeru ne gre za naknadno izplačano in tudi ne za naknadno ugotovljeno plačo, ki bi se v skladu z ZPIZ/92 upoštevala za izračun pokojninske osnove in zato po 3. odstavku 185. člena ZPIZ/92 ni pravne podlage, da se tožnici, z upoštevanjem omenjenega dodatka, na novo odmeri predčasna pokojnina.

Osebne dohodke delavcev je v obdobju od leta 1979 do 1986 urejal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77, 30/78, 27/82, 45/82 in 11/83 - ZDR/77). Osebni dohodek delavca je po 103. členu ZDR/77 moral ustrezati rezultatom njegovega dela in njegovemu osebnemu prispevku k rezultatom upravljanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi. Sredstva za osebne dohodke so se po 105. členu ZDR/77 delila na podlagi osnov in meril, s katerimi so delavci zagotovili, da se osebni dohodek delavca ugotavlja na podlagi rezultatov njegovega dela in njegovega osebnega prispevka, ki ga je dal s svojim živim delom in z upravljanjem in gospodarjenjem z družbenimi sredstvi kot svojim in družbenim minulim delom k povečanju dohodka temeljne organizacije v skladu z načelom delitve po delu in v sorazmerju z rastjo produktivnosti svojega dela in dela delavcev v drugih temeljnih organizacijah, s katerimi je združil delo in sredstva ter celotnega družbenega dela. Z osnovami so se opisno določili elementi, po katerih se ugotavlja delovni prispevek delavcev k ustvarjanju oz. povečanju dohodka, ki ga dosegajo s tekočim in minulim delom pri opravljanju posameznih ali skupnih del v temeljni organizaciji ali v delovni skupnosti. Z merili so se določili količinski podatki in kazalci, s katerimi se ugotavlja, meri, vrednoti in izkazuje izpolnjevanje posameznih osnov oz. obseg in vrsta prispevkov delavca k delu. Po 4. alineji 46. člena ZPIZ/92, kot je veljala do 22. 2. 1996, se za izračun pokojninske osnove niso šteli prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač. Primeroma je zakon našteval delnice, obveznice, bone, prejemke zaradi upokojitve ali priprave upokojitev in drugo. Prejemki, kot so ji zaposleni določili s samoupravnimi splošnimi akti oz. jih je tožničin delodajalec s 1. 1. 1982 uvedel zaradi t.i. redoljubnosti tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomenijo osebnega dohodka, ki bi bil merljiv rezultat delovnega prispevka delavcev k ustvarjanju oz. povečanju dohodka. Neupoštevanje obveznosti, kot jih omenjena splošna akta določata kot podlago za izplačilo dodatkov, bi bilo prej podlaga za uveljavljanje odgovornosti, ne pa dodatnemu izplačilu osebnega dohodka. Ureditev v 43. in 46. členu ZPIZ/92 ni za tožnico v ničemer ugodnejša in zato tudi ne more biti podlaga za novo določitev pravic v smislu 298. člena ZPIZ/92. V tem smislu je prvostopenjsko sodišče zahtevek tožnice zakonito zavrnilo.

Opozoriti je potrebno, da se zneski iz obračunov osebnega dohodka, ki jih je tožnica priložila zahtevi za ponovno odmero pokojnine nanašajo na obračune za obdobje od oktobra do decembra 1986 ter december 1990. Tudi zneski iz potrdila delodajalca, izstavljenega 15. 11. 1990 za sporno obdobje glasijo na tedanje jugoslovanske dinarje. Enako je višina dodatka za redoljubnost označena v zapisniku o opravljeni reviziji z dne 23. 10. 2007, ki ga je predložila tožena stranka z vlogo z de 25. 10. 2007. Tožeča stranka je zneske dodatka v tožbi spremenila nominalno v slovenske tolarje, ne da bi obrazložila in utemeljila, da je upoštevala spremembo vrednosti dinarja oz. denominacijo na podlagi zakona o spremembi vrednosti dinarja (Ur. l. SFRJ, št. 83/89) na dan 31. 12. 1989 s katero je bilo 10.000,00 DIN nadomeščenih z enim konvertibilnim dinarjem. V takšnem primeru znesek za leto 1979 ni 1.722,45 SIT temveč je lahko 0,172245 SIT.

Neutemeljen je podredni zahtevek za vračilo prispevkov. Predpisi v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določajo primerov in pogojev, v katerih bi bilo vračilo prispevkov dopustno, tudi ko posamezni zavarovanec zaradi neizpolnitve pogojev ne more pridobiti določene pravice. Višje delovno in socialno sodišče je že zavzelo stališče, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnem modelu financiranja. To pomeni, da sistemska ureditev ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je določeno pravico na podlagi takšnega plačila kasneje mogoče uresničiti, ali ne (npr. sodbi opr. št. VDSS opr. št. Psp 274/2001 in Psp 244/2006). Zmotne so pritožbene navedbe, da je pravna podlaga za vračilo prispevkov po Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR) oz. v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07), ker naj bi bila tožena stranka z vplačilom prispevkov obogatena oz. je prejela prispevke, glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je odpadla, kar je podlaga za obveznost vrnitve po 4. odstavku 210. člena ZOR oz. 3. odstavku 190. člena OZ. Tožnica v postopku pri sodišču prve stopnje ni zatrjevala dejstev, ki bi kazala na neuresničeno oz. odpadlo podlago. Nasprotno, trdila je, da dodatek za redoljubnost predstavlja plačo, od plače pa se prispevki nedvomno plačujejo, kar je bila obveznost že po določbah o financiranju pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Statutu skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 1/73) in v kasnejših predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter predpisih o prispevkih za socialno varnost. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP in ob upoštevanju uspeha v sporu v skladu s 154. členom ZPP, da tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.