Jedro

Res je sicer, da je tožena stranka med postopkoma izdala novo odločbo, s katero je odločbo, ki je bila predmet izpodbijanja, razveljavila in nadomestila z novo, s katero je tožniku dodelila dodatnih 3.047.360,03 SIT državne pomoči, toda tega dejstva vsekakor ni mogoče razlagati na način, kot da je tožnik s tožbo uspel, oziroma kot pripoznavo zahtevka v smislu 154. člena ZPP, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.

Izrek

1. Postopke se ustavi.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo tožene stranke. Dne 14. 10. 2004 pa je s pisno vlogo tožbo umaknila, vztrajala pa je pri povrnitvi stroškov postopka v višini 260.586,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe.

Po določbi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženca preden se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari, če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve sodišča. Ker v obravnavani zadevi glavna obravnava ni bila opravljena in sodišče o stvari še ni odločilo, je na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu postopek s sklepom ustavilo.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 23. člena ZUS, v primeru, kadar sodišče odloča v upravnem sporu le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če nastanejo skupni stroški, odloči sodišče v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke. V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo izpodbijal odločbo tožene stranke s katero je bila določena višina sredstev državne pomoči za odpravo posledic zmanjšanja pridelave kmetijskih rastlin, nastalih zaradi naravnih nesreč v letu 2001. V zadevi gre torej za presojo zakonitosti odločbe tožene stranke, zato tožnik, po prej navedeni določbi ZUS, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Res je sicer, kot navaja v svoji vlogi za povrnitev stroškov, da je tožena stranka med postopkom izdala novo odločbo s katero je odločbo, ki je bila predmet izpodbijanja, razveljavila in nadomestila z novo, s katero je tožniku dodelila dodatnih 3. 047. 360, 03 SIT državne pomoči, toda tega dejstva vsekakor ni mogoče razlagati na način kot da je tožnik s tožbo uspel, oziroma kot pripoznavo zahtevka v smislu 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Kot je sodišče že navedlo, je bila v obravnavanem primeru tožba vložena zaradi presoje zakonitosti izpodbijane upravne odločbe tožene stranke, zato kasnejši umik tožbe v ničemer ne spremeni odločilnega dejstva, da tudi v primeru, če bi sodišče o zadevi odločilo s sodbo in tožbi ugodilo, tožnik, po določbi člena 23/3 ZUS, ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov postopka. Ne glede na navedeno pa je treba v obravnavanem primeru izhajati tudi iz dejstva, da prvi odstavek 23. člena ZUS glede odločanja o stroških postopka napotuje na uporabo določb ZPP le za primere ko gre za upravni spor v katerem se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato tudi iz tega razloga tožnik nima prav, da se v postopku s tožbo, s katero zahteva presojo zakonitosti odločbe tožene stranke, pri utemeljevanju pravice do povrnitve stroškov postopka sklicuje na določbe ZPP, ki urejajo vprašanje razmejitve stroškov postopka glede na uspeh v pravdi. Skladno s temi ugotovitvami je sodišče zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka, po določbi člena 23/3 ZUS, zavrnilo.