Jedro

Uspeh stranke v upravnem postopku, ni hkrati tudi uspeh v upravnem sporu. Vložitev tožbe v upravnem sporu hkrati z vložitvijo predloga za obnovo postopka pred upravnim organom ni bila potrebna za varstvo pravic stranke in je predstavljala podvajanje pravnih sredstev. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožeči stranki ni dolžna povrniti stroškov postopka, mora pa tudi nositi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojim sklepom ustavilo postopek (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov tožeči stranki (2. točka izreka). Sodišče je postopek ustavilo zaradi umika tožbe s strani tožeče stranke. Zahtevo za povračilo stroškov je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da skladno z zakonskim določilom pri sporih o zakonitosti akta vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka se po vsebini pritožuje zoper sklep o stroških postopka in navaja, da je navedena zakonska določba, ki v sporih o zakonitosti upravnega akta izključuje povrnitev stroškov, očitno protiustavna. Poleg tega tožeča stranka navaja, da je v upravnem sporu s svojim zahtevkom pravzaprav uspela, saj je pristala na ustavitev postopka prav zato, ker je v obnovljenem upravnem postopku tožena stranka izdala zanjo ugoden upravni akt, ki ga zato seveda ni imela namena izpodbijati. Ker pa gre za uspeh tožeče stranke, bi ji prvostopenjsko sodišče tudi moralo priznati povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu, ob smiselni uporabi določb ZPP glede sodbe na podlagi pripoznave.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v prvem stavku tretjega odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) razveljavilo del besedila, ki se glasi: "le o zakonitosti upravnega akta in", s čemer je tudi za upravni spor o zakonitosti upravnega akta poleg spora polne jurisdikcije vzpostavilo pravilo, da se o stroških v upravnem sporu odloča skladno z določbami zakona, ki ureja pravdni postopek, torej po načelu uspeha v sporu. Skladno s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, 51/07) se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ker v obravnavani zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljena določba 23. člena ZUS v obravnavani zadevi ne more uporabiti, zato je pritožbeno sodišče dolžno odločiti o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 16. člena ZUS ob smiselni uporabi določb ZPP.

V obravnavanem primeru je sodišče s sklepom ustavilo postopek na podlagi 32. člena ZUS, ker je tožnik s svojo vlogo z dne 14.10.2004 umaknil tožbo. Navedeni primer predstavlja torej odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ne pomeni meritornega odločanja o tožbenem zahtevku in torej tudi ne pomeni uspeha tožnika v upravnem sporu. Po določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP) mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške le tista stranka, ki v pravdi ne uspe (1. odst. 154. člena ZPP), v obravnavanem primeru pa ni mogoče ugotoviti, da je katerakoli stranka v upravnem sporu uspela ali izgubila. Razlog za umik tožbe je sicer bil v tem, da je tožeča stranka v obnovljenem upravnem postopku dosegla zase ugodno rešitev, vendar pa tega ni mogoče šteti za uspeh z zahtevkom v tem upravnem sporu. Tožena stranka je namreč odločila o predlogu stranke v obnovljenem upravnem postopku in ne o zahtevku, ki ga je stranka postavila v upravnem sporu. Za uspeh v upravnem postopku tožeči stranki v tem primeru ne bi bilo potrebno sprožiti upravnega spora. V danem primeru tako vložitev tožbe v upravnem sporu hkrati z vložitvijo predloga za obnovo postopka pred upravnim organom ni bila potrebna za varstvo pravic stranke in je predstavljala podvajanje pravnih sredstev. Res je sicer, da je tožena stranka izdala v ponovnem upravnem postopku nov upravni akt, vendar pa se upravni postopek loči od postopka upravnega spora, tako da uspeh stranke v upravnem postopku ni hkrati tudi uspeh v upravnem sporu. Zato po presoji Vrhovnega sodišča RS tožena stranka tožeči stranki ni dolžna povrniti stroškov postopka, mora pa tudi nositi svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Pritožbeno sodišče je na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep iz razlogov, ki jih je navedlo v tem sklepu.