Jedro

Po določbi 4. vrstice 1. odst. 6. člena ZGD je podan spregled pravne osebnosti tudi v primeru, če je družbenik v svojo korist ali v korist kakšne druge osebe zmanjšal premoženje družbe in je vedel ali moral vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Za obstoj odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, kar spregled pravne osebnosti - to je zanikanje ločenosti družbe od družbenika, glede na navedeno zakonsko določbo vsebinsko pomeni, je tako potreben obstoj objektivnega elementa (zmanjšanje premoženja družbe v svojo korist ali korist tretje osebe) ter subjektiven element (zavedanje oziroma dolžnost zavedanja družbenika, da zaradi zmanjšanja premoženja družbe ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam). Tožeča stranka subjektivnega elementa v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala z ustreznimi trditvami, temveč se je le pavšalno sklicevala na navedeno zakonsko določbo. Navajala je torej v tem delu le pravno podlago brez ustrezne konkretizirane oziroma substancirane pravotvorne dejstvene podlage, posledično pa je izostal tudi obrazložen dokazni predlog za ugotavljanje tega elementa navedenega pravnega instituta, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da tožeča stranka za izkazovanje tega elementa spregleda pravne osebnosti družbe ne uveljavlja niti ustreznih trditev in je pravilno iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank terjala plačilo dolga iz njunega osebnega premoženja v znesku 13.380.002,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1996 dalje do plačila ter v znesku 1.793.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

25.10.1996 do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki M. B. pravdne stroške v znesku 617.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2004 do plačila, toženi stranki B. Ž. pa pravdne stroške v znesku 879.803,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2004 do plačila.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi odgovornost toženecev, da sta namerno povzročila stečaj in zlorabila svoj položaj v družbi A. d.o.o., L., z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in namernega oškodovanja upnikov, ki svojih terjatev ne morejo izterjati, s čemer je podan spregled pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Proti navedenima sklepu in sodbi se pritožuje tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je dokazala, da je svojo terjatev prijavila v stečajni postopek zoper družbo A.. Dejstvo, da je stečajni upravitelj terjatev prerekal, še ne pomeni, da je terjatev tožeče stranke prenehala. Tožeča stranka ni prejela napotitvenega sklepa za vložitev tožbe za ugotovitev prerekane terjatev, ki je procesna predpostavka. Navedena dejstva bi se lahko ugotovila z vpogledom v stečajni spis. Zato ni mogla vložiti ustrezne tožbe, rok za njeno vložitev pa teče šele od dne, ko upnik prejme napotitveni sklep. Toženi stranki tudi nista ugovarjali obstoju terjatve tožeče stranke, razen drugotožena stranka v svoji vlogi z dne 30.10.2000, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče. Smiselno je namreč ugovarjala pobot, katerega pa toženi stranki nista dokazali. Tožeča stranka se je v pobot ugovarjani terjatvi izrecno uprla z navedbo, da sta računa fiktivna in kot dokaz predlagala tudi zaslišanje stečajnega upravitelja in ponudila tudi pisni dokaz z ugotovitvami stečajnega upravitelja o fiktivnosti večine domnevnih terjatev družbe A.. Obrazložitev sodišča je zato v tem delu napačna in celo temelji na dejstvih, ki jih toženi stranki nista zatrjevali. Tudi ne držijo razlogi sodišča, da lahko vsak upnik zahteva od družbenikov le vplačilo v stečajno maso. V primeru iz 6. člena ZGD ne gre za odškodninsko odgovornost, kot jo določa ZFPPod, ko je dejansko upravičenec stečajna masa, temveč gre za prehod odgovornosti za celotno terjatev na družbenike in sicer v strogo določenih primerih, kot jih našteva navedeni člen ZGD. Gre za to, da se razširi število dolžnikov. Namen 6. člena ZGD ni, da nastopi kot novi upnik stečajna masa. Nerazumljiva je sodba v delu, ki navedbam tožeče stranke v zvezi z dejanjem, ki naj bi povzročila zmanjšanje premoženja družbe A., očita nerazumljivost. Sodišče je spregledalo, da je tožeča stranka veliko očitkov umaknila. Tista dejanja, ki so dejansko vodila k zmanjševanju premoženja in je glede njih tožeča stranka pridobila ustrezne dokaze, pa je navedla pregledno in dovolj jasno in s številkami dokazala, za koliko se je z njimi zmanjšalo premoženje navedene družbe. Jasno je, da je družba A. prodajala letalske karte družbi A.B. d.o.o. ta pa naprej raznim turističnim agencijam, s čemer je nastala obveznost plačila letalskih kart turističnih agencij družbi A.B. ter obveznost le te do družbe A., da je K. L. po nalogu in dogovoru s toženima strankama, denar ki ga je prejela od družbe J. za prodane karte namesto na račun družbe A. nakazala na račun S., v katerem je bila odgovorna oseba in oseba, ki je razpolagala s finančnimi sredstvi prav prvotožena stranka, tožeča stranka pa je tudi konkretno navedla številke in zneske, pri čemer te podatke, ki skupaj izkazujejo zensek 3.393.000,00 SIT, pritožnica v pritožbi tudi posebej navaja po posameznih zneskih in datumih nakazil. Tožeča stranka je tudi navedla, da je družba J. namesto, da bi nakazala sredstva na družbo A.B., ta pa potem na družbo A., nakazala na S. dne 3.7.1996 800.000,00 SIT in dne 9.7.1996 še

520.000,00 SIT. Tožeča stranka je zatrjevala, da sta naročili obeh tožencev K. L. za nakazilo sredstev na račun S. tisto ravnanje, ki nosi opisane znake v 6. členu ZGD, saj so se s takšnim dogovorom nedvomno zmanjšala sredstva družbe, pri tem pa sta se zavedla, da le ta svojih obveznosti ne bo mogla izpolniti. Tožeča stranka je za te trditve ponudila in predlagala ustrezne dokaze z zaslišanjem prič, odgovornih oseb oz. zaposlenih v navedenih družbah, vendar jih sodišče ni hotelo izvesti. Tudi zapisniki o zaslišanju K. L. in obdolžencev v kazenskem postopku nedvomno potrjujejo navedbe tožeče stranke. K. L. je med drugim v kazenskem postopku izpovedala "ta denar, torej skupno 3.739.500,00 SIT sem nakazala na S. in to po nalogu direktorja M. B.....". Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je K. L. namesto, da bi izkupiček od plačanih letalskih kart nakazala na račun družbe A., dvignila v gotovini in ga izročila prvotoženi stranki. Navedeno dokazujejo gotovinski dvigi K. L. z računa družbe A.B. z dne 20.6.1996 v višini 110.000,00 SIT, dne 19.7.1996 v višini

380.000,00 SIT in dne 26.7.1996 v višini 1.520.000,00 SIT. Ta sredstva pa bi morala biti nakazana na račun družbe A.. Vsa navedena dejstva izkazujejo, da je bila družba A. oškodovana za 6.713.000,00 SIT. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da sta toženi stranki skupaj s K. L. dosegli, da je družba J. tudi preostalih 2.640.414,00 SIT, nakazala na račun, s katerim sta razpolagala sami toženi stranki. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala zaslišanje direktorja družbe J. A. Č., ki bi lahko pojasnil, kam in po čigavem nalogu je bil nakazan denar, ki bi ga morala prejeti družba A., vendar sodišče tudi dokaza z njegovim zasliašanjem ni dopustilo.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep Pritožnica vsebinsko ne pojasni, zakaj izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožba v ugotovitvenem delu.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je prvi tožbeni zahtevek ugotovitvene narave, pri čemer tožnica z njim zahteva ugotovitev dejstev in sicer da naj bi toženca namerno povzročila stečaj in zlorabila položaj v družbi A. d.o.o., L., z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in namernega oškodovanja upnikov, ki svojih terjatev ne morejo izterjati, s čemer je podan spregled pravne osebnosti po določilu 6. člena ZGD. V izpodbijanem sklepu citirana določba 1. odstavka 171. člena ZPP, ki oži oziroma omejuje načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v konkretnem primeru izključuje dopustnost zahteve po pravnem varstvu v sodnem postopku za ugotovitev nanizanih dejstev ter delno celo pravnih zaključkov - o zlorabi položaja ter spregledu pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Po navedeni zakonski določbi je namreč dovoljeno v pravdnem postopku z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev pravic, pravnih razmerij, od dejstev, četudi gre za pravotvorne oziroma pravno odločilne okoliščine, pa le ugotovitev pristnosti oziroma nepristnosti listine, kot nadalje pravilno pojasnujuje tudi sodišče prve stopnje. Izpodbijani sklep o zavrženju ugotovitvene tožbe je torej pravilen.

K pritožbi zoper sodbo Po določbi 4. vrstice 1. odst. 6. člena ZGD je podan spregled pravne osebnosti tudi v primeru, če je družbenik v svojo korist ali v korist kakšne druge osebe zmanjšal premoženje družbe in je vedel ali moral vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Za obstoj odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, kar spregled pravne osebnosti - to je zanikanje ločenosti družbe od družbenika, glede na navedeno zakonsko določbo vsebinsko pomeni, je tako potreben obstoj objektivnega elementa (zmanjšanje premoženja družbe v svojo korist ali korist tretje osebe) ter subjektiven element (zavedanje oziroma dolžnost zavedanja družbenika, da zaradi zmanjšanja premoženja družbe ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam). Tožeča stranka subjektivnega elementa v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala z ustreznimi trditvami, temveč se je le pavšalno sklicevala na navedeno zakonsko določbo. Navajala je torej v tem delu le pravno podlago brez ustrezne konkretizirane oziroma substancirane pravotvorne dejstvene podlage, posledično pa je izostal tudi obrazložen dokazni predlog za ugotavljanje tega elementa navedenega pravnega instituta, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da tožeča stranka za izkazovanje tega elementa spregleda pravne osebnosti družbe ne uveljavlja niti ustreznih trditev in je pravilno iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek. S takšno odločitvijo je pravilno upoštevano uzakonjeno razpravno načelo vsebovano v določbi 1. odstavka 7. člena ZPP, po katerem mora pravdna stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerim se ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka ni zmogla ustreznega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z navedenim spornim subjektivnim elementom s pogleda pravne osebnosti, s katerim je zatrjevala utemeljenost tožbenih zahtevkov. Tudi v pritožbi se le sklicuje na citirano določbo ZGD in posebej oziroma natančneje (obrazloženo) ne izpodbija tega dela razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki so odločilni za zavrnilno odločitev. Zato sodišče druge stopnje lahko le pritrjuje tem razlogom sodišča prve stopnje.

Soglaša pa pritožbeno sodišče tudi še s tistimi razlogi prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka zahtevati vplačilo spornega zneska v stečajno maso družbe tožencev. Dejstvo, da je istočasno tekel stečajni postopek zoper družbo A., d.o.o., L., je namreč terjalo uporabo določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji tudi v konkretnem primeru. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pomeni spregled pravne osebnosti družbe zanikanje ločenosti družbenika od družbe z omejeno odgovornostjo. To pomeni torej pravno fiktivno (virtualno) neizpodbojno konstrukcijo, v katerem družba in njen družbenik predstavljata entiteto - za obveznosti družbe enako kot družba odgovarja tudi njen družbenik, ki torej vstopi v položaj oziroma povzame tudi položaj družbe v stečaju.

Zato je tudi v primeru, ko katerikoli od upnikov zahteva plačilo obveznosti od družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti, potrebno smiselno uporabiti pravila stečajnega postopka (zakonska in pravna analogija). Le na ta način je med drugim zagotovljen tudi enak položaj drugih stečajnih upnikov v smislu določb navedenega zakona, kot pravilno poudarja tudi sodišče prve stopnje. Gre za izterjavo sredstev, s katerimi bi morala razpolagati gospodarska družba, če ta ne bi bila zlorabljena za dosego nedopustnih ciljev oziroma namenov.

Ta sredstva bi torej lahko predstavljala le del stečajne mase stečajnega dolžnika z vsemi pravicami vseh stečajnih dolžnikov, da participirajo pri morebitni razdelitvi premoženja družbe v stečaju.

Zato takšna - odtujena sredstva, ki zmanjšajo premoženje družbe, ne more zase terjati posamezni stečajni upnik (ta pa lahko sicer zahteva ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve), temveč lahko zahteva od družbenika le njihovo vrnitev v korist stečajne mase.

Ker je dajatveni tožbeni zahtevek neutemeljen že iz zgoraj nanizanih razlogov vsebovanih tudi v izpodbijani sodbi, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati še z drugimi pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na druge oziroma nadaljnje sodbene razloge, iz katerih je prvostopno sodišče dodatno utemeljilo svojo zavrnilno odločitev.

Pritožbeni očitki ob povedanem ne morejo izpodbiti sklepa in sodbe sodišča prve stopnje. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava, je moralo stroškovno zavrniti pritožbo in potrditi sklep in sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).