Jedro

Pri toženi stranki se je drastično zmanjšal obseg naročil in s tem tudi potreba po delavcih. Iz tega razloga je reorganizirala delovni proces, zmanjšala je obseg proizvodnje in posledično tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je zakonita, sodišče pa tudi ne more presojati ekonomske smotrnosti organizacijske odločitve tožene stranke, ki je v njeni avtonomni pristojnosti, temelječi na ustavni pravici do svobodne podjetniške pobude.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 12. 2008 nezakonita ter da se razveljavi. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto „oblikovalec IV“ ali na drugo ustrezno delovno mesto, za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico, obračun in izplačilo vseh pripadajočih plač po predhodnem odvodu posameznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodov, od pripadajočega bruto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo ter priznanje in izplačilo vseh ostalih pravic iz dela in po delu (1. točka). Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zgolj pavšalno povzelo izvedene dokaze z zaslišanjem prič in na takšen pavšalen povzetek oprlo odločitev, da je bilo zaradi zmanjšanja naročil pri toženi stranki, zmanjšano planiranje realizacije in zaradi kolektivnih dopustov, slediti toženi stranki, da med pravdnima strankama ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče je zavzelo pavšalno stališče tudi o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki temelji na ugotovitvah na nivoju celotne proizvodnje tožene stranke, nikakor pa glede prenehanja potrebe po delu tožnice pod pogoji z njene pogodbe o zaposlitvi sklenjene s toženo stranko. Priči J.Ž. in D.P. sta izpovedali, da je tožnica delala na kaljenju sekir, žigosanju ročajev, pakiranju, ipd., pri čemer je priča J.Ž. posebej poudaril, da je bila tožnica univerzalna delavka. Njeno delo so po njeni odpovedi po navedbah same tožene stranke opravljali drugi delavci, ki so bili dejansko zaposleni v ločenem oddelku kosarne in ne v srparni kot tožnica. Tako so njeno delo opravljali vsaj delavci R.G., M.O., V.G. in še kdo. Priča D.P. je pojasnil, da je tožničino delo lahko opravljal samo eden delavec istočasno in če ga ni tožnica, ga je opravil kdo drug in ga še opravlja. Tožnica je imela prav poseben status pri toženi stranki, prav njej pa je bila kot edini odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dejanska potreba po njenem delu iz njene pogodbe o zaposlitvi, pa je obstajala še naprej. Edina okoliščina, ki je tožnico razlikovala od vseh ostalih delavcev, je bil njen odškodninski zahtevek, vložen pri toženi stranki zaradi poškodbe pri delu s strani P. d.o.o.. Tožnica je izpovedala, da je prejela istočasno odškodnino zaradi poškodbe pri delu v januarju 2009, medtem ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela že 24. 12. 2008, tako tožena stranka v času izdaje odpovedi še ni vedela in ni mogla vedeti, da bo tožnici škodo poravnala pogodbena zavarovalnica, pri čemer je tožničin odškodninski zahtevek temeljil na škodnem dogodku, nastalem zaradi dotrajanosti opreme in delovnih sredstev pri toženi stranki, zaradi česar bi lahko bila (in običajno je) obveznost plačila odškodnine s strani zavarovalnice izključena. Vse opisano nakazuje, da je bila tožnica diskriminirana zaradi uveljavljanja odškodnine zaradi poškodbe pri delu pri toženi stranki. Sodišče tudi ni obrazložilo vseh poslovnih razlogov, ki jih zatrjuje odpoved tožene stranke, tudi ni ugotavljalo, npr. tehnološkega razloga. Tožnica še opozarja, da obrazložitev sodbe v delu, kjer navaja, da „priča D.P. ni slišal, da bi direktor tožene stranke tožnici grozil, da jo bo odpustil, v kolikor ne bo umaknila odškodninskega zahtevka“, je izvzeta iz konteksta. Zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izvedbo dokazov z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter z zaslišanjem prič R.H., J.Ž., D.P. in V.Š. ter tožnice in direktorja tožene stranke V.Š. ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 22. 12. 2008. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu „oblikovalec IV“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi in sprememb k pogodbi o delovnem mestu in faktorju osnovne plače. Dne 19. 12. 2008 je prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa je tožena stranka dne 22. 12. 2008 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 23. 1. 2009 po preteku odpovednega roka, kar pa med strankama tudi ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 6. odstavka 88. člena ZDR, pri čemer je izkazala tudi utemeljen razlog za podano odpoved, in sicer je se je drastično zmanšal obseg naročil in s tem potreba po delavcih. Tožena stranka je že v letu 2008 zaključila le 80 % planirane realizacije, zaradi česar so v nadaljevanju preverili možnosti za zmanjšanje stroškov in pri tem prešli tudi na skrajšan delovni čas, delavci pa so tudi koristili kolektivni dopust. Tako je tožena stranka v jeseni 2008 do maja 2008 zmanjšala število zaposlenih za 20 do 25 %. Tožena stranka je tudi ustrezno organizirala delovni proces, zmanjšala obseg proizvodnje in števila delavcev in posledično tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sodišče ne more presojati ekonomske smotrnosti organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v avtonomni pristojnosti, temelječi na ustavni pravici do svobodne podjetniške pobude. Sodišče je ugotovilo tudi, da je onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pri čemer je tožena stranka tudi preverila, da tožnice ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji.

Ugotoviti je, da ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo svojo odločitev glede razlogov podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče je izvedlo dokaze tako s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki kot tudi z zaslišanjem tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke V.Š. ter predlaganih prič R.H., D.P. in J.Ž. ter pri tem ugotovilo, da so bile njihove izpovedbe prepričljive in skladne in tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodišča prve stopnje je jasna in jo je mogoče tudi preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej obrazlagati vseh poslovnih razlogov (npr. tehnološkega razloga), kot to zatrjuje pritožba. Obrazložitev podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi res navaja, da je potreba po delu tožnice prenehala zaradi ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških razlogov, pri čemer je sodišče razloge obrazložilo in tako mu ni bilo potrebno posebej utemeljevati tehnoloških razlogov, pač pa je sodišče ugotovilo organizacijsko spremembo zaradi zmanjšanja naročil in zmanjšanja prodaje in s tem celotne planirane realizacije in pri tem navedlo, da je tožena stranka ugotovila, da je potrebno organizirati delovni proces, zmanjšati obseg proizvodnje in število zaposlenih, kar po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za preizkus odločitve glede podane odpovedi.

Pritožbene navedbe o tem, da je imela tožnica „prav poseben status pri toženi stranki“, niso upoštevne. Tožnica sicer sebe oziroma svoje delovno mesto lahko ocenjuje kot „univerzalno“, pri čemer pa je tožena stranka tista, ki se samostojno odloča, kako bo organizirala delovni proces in kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v primeru, ko gre za individualne odpuste. Tudi če delo delavca še obstaja, kar sicer zatrjuje pritožba, to ne pomeni, da tožena stranka ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi posameznemu izvajalcu, saj je celo običajno delodajalec, da delo enega odpuščenega delavca razdeli med druge delavce tako, da eden ali več delavcev opravlja tudi delo odpuščenega delavca. Delavec tudi ne more zahtevati od delodajalca, da odpusti nekoga drugega namesto njega, kar smiselno tudi uveljavlja tožnica.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da je tožena stranka tožnico diskriminirana iz razloga, ker je le-ta uveljavljala odškodnino zaradi poškodbe pri delu in bila pri tem celo uspešna, saj je zavarovalnica po navedbah tožnice izplačala odškodnino 1.800,00 EUR. V postopku ni bilo izkazano, da bi tožena stranka kakorkoli tožnico diskriminirala zaradi tega, zakoniti zastopnik V.Š. je izpovedal, da izplačilo odškodnine ni bilo pogojevano z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je imela tožena stranka v tistem času zavarovano odgovornost pri zavarovalnici. Prav tako je priča D.P. izpovedal, da ni slišal, da bi direktor tožnici zagrozil, da jo bo odpustil, v kolikor bo uveljavljala odškodnino. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim ugovorom tožnice glede obrazložitve sodbe, da je izjava priče D.P. „iztrgana iz konteksta“, saj je sodišče v svoji obrazložitvi le navedlo to, kar je priča, ki ga je sodišče opozorilo tudi na to, da je dolžan govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, dejansko izpovedal in kar izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 30. 9. 2009. Pojasnil je, da ni slišal, da bi direktor tožnici kakorkoli grozil, da jo bo odpustil, v kolikor ne bo umaknila odškodninskega zahtevka in povedal tudi, da ne ve, kako je bil v nadaljevanju rešen ta odškodninski zahtevek. Kot že navedeno, je v avtonomni diskreciji delodajalca, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi tistemu delavcu, za katerega on oceni, da njegovo delo iz pogodbe o zaposlitvi več ni potrebno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.