Jedro

Zaslišanje policista o tem, kaj je na kraju dogodka sam zaznal, je dovoljen dokaz.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kočevju obsojenega I.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenega M.B. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 244. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo s katero mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Z isto sodbo je sodišče po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper I.B. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku deloma ugodilo v višini 375,72 EUR, s presežkom pa ga je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obeh obsojenih vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih navajata, da je sodišče obsojenemu M.B. prekršilo pravico do obrambe s tem, ko obdolženčevemu zagovorniku ni pustilo, da bi se v končni besedi opredelil do izpovedb oškodovanca in njegove žene v zvezi z očitanim poškodovanjem cvetličnega lončka. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da izpovedbam prič M., A. in I.B. ni mogoče verjeti, ker so njihove izpovedbe preveč skladne. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na pričanje policista B. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v sodbah ni ustrezno pojasnjeno, zakaj sodišče ni opravilo dodatnih poizvedb pri OKC o vsebini telefonskih klicev obsojenega M.B. na številko 113. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v video posnetek, ki ga je v kritičnem času napravil oškodovanec. Sodišče bi moralo ugoditi predlogu obrambe za angažiranje novega izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na izpovedbe prič tekom postopka lahko pojasnil, na kakšen način se je oškodovanec poškodoval. 3. Vrhovni državni tožilec H.J., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Kršitev pravice do obrambe ni podana, saj je sodišče zagovorniku prepovedalo podajanja končne besede glede cvetličnih lončkov, glede katerih je državni tožilec umaknil obtožbo. Dokazni predlogi, ki so bili zavrnjeni, so zadostno obrazloženi, videoposnetki pa niso v neposredni povezavi s kaznivimi dejanji, katerih posledice so bile ugotovljene na podlagi drugih dokazov. Vztrajanje pri zavrnjenem dokaznem predlogu z izvedencem medicinske stroke pa po vsebini predstavlja uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenima in njunima zagovornikoma, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Ne drži trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje obsojenemu M.B. prekršilo pravico do obrambe, s tem, ko je njegovemu zagovorniku preprečilo, da bi se v končni besedi opredelil do izpovedb oškodovanca in njegove žene glede očitanega poškodovanja cvetličnega lončka. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zagovornika obsojenega ustavilo pri podajanju končne besede v delu, kjer se je ta nanašala na poškodovanje cvetličnega lončka. Glede tega kaznivega dejanja je namreč državni tožilec obtožni predlog umaknil, poleg tega pa se je kaznivo dejanje očitalo obsojenemu I.B., ki pa ga ni zastopal zagovornik A.S., katerega je sodišče pri podajanju končne besede ustavilo. Zagovornik v zahtevi ne substancira dovolj svojih navedb, da je takšno postopanje sodišča pomenilo kršitev pravice do obrambe. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora namreč svoje trditve glede zatrjevanih kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP utemeljiti tako, da pojasni, kako je storjena kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj Vrhovno sodišče ničesar ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zahteva sicer navaja, da je kršitev vplivala na oceno verodostojnosti oškodovanca, vendar s tem ne izkazuje vpliva na zakonitost sodbe, pač pa zgolj na njeno pravilnost. Sprememba ocene sodišča glede verodostojnosti oškodovanca bi namreč lahko vplivala na spremembo ugotovljenega dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Glede vpliva na zakonitost pa kot rečeno zahteva nima razlogov, zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

7. Zatrjevana kršitev 83. in 148. člena ZKP zaradi zaslišanja policista G.B. ni podana. Sodišče se je na izpovedbo policista B. oprlo glede tega, kaj je na kraju dogodka sam neposredno zaznal (to je predvsem glede tega, kakšno poškodbo je utrpel oškodovanec ter glede tega, ali je bila na kraju dogodka najdena kakšna kri). Poleg tega pa je njegovo izpovedbo primerjalo z ostalimi in na tak način preverjalo verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Sodišče je bilo upravičeno zaslišati policista B. glede navedenih okoliščin in sodbo opreti na takšno izpovedbo priče, zato ne gre za nedovoljen dokaz, kot smiselno zatrjuje zahteva.

8. Ni se mogoče strinjati niti s trditvijo zahteve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti nejasni, saj da v sodbah ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni opravilo dodatnih poizvedb glede klicev M.B. na številko 113. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v skladu s sprejetimi standardi zadostno obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog. Navedlo je, da sodišče z izvedbo tega dokaza ne bi moglo priti do drugačnih dejanskih zaključkov glede dogajanja, ki je predmet tega kazenskega postopka. Tudi Vrhovno sodišče soglaša s tem zaključkom, saj je jasno, da vprašanje, kolikokrat je obsojeni M.B. kritičnega dne poklical na policijo, ni v neposredni zvezi z obravnavanim dogodkom in neposredno na tej podlagi ni mogoče ugotavljati, kaj se je v resnici dogajalo. Za ugotovitev odločilnih dejstev je imelo sodišče na razpolago druge dokaze, s katerimi je neposredno ugotavljalo predmetno dogajanje, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe in ga tudi zadostno obrazložilo. Zatrjevana kršitev postopka tako ni podana.

9. Enako pa velja tudi za zatrjevano kršitev postopka, ki jo obramba vidi v neizvedbi dokaza z vpogledom v video posnetek, ki ga je napravil oškodovanec. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog z vpogledom v video posnetek zavrnilo, to svojo odločitev pa je v sodbi na strani 11 tudi obrazložilo. Odločitev sodišča prve stopnje glede izvedbe tega dokaza je presojalo tudi pritožbeno sodišče. Dokazni predlog za vpogled v video posnetek je na glavni obravnavi dne 15.5.2007 podal okrožni državni tožilec, medtem ko zagovornik ni nikoli predlagal vpogled v ta videoposnetek. Sodišče je tako pravilno štelo dokazni predlog tožilca kot predlog po izvedbi novega obremenilnega dokaza ter ga zavrnilo, saj je štelo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi drugih izvedenih dokazov. Sodišče izvaja dokaze tako po uradni dolžnosti kot tudi na predlog strank. O tem, katere dokaze bo izvedlo, se odloča samo in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, katerega izvedbo predlagata stranki. Predlog strank za izvedbo določenega dokaza mora biti v zadostni meri substanciran, da lahko sodišče presodi njegovo relevantnost za odločanje v konkretnem primeru. Stranka mora torej določno in s potrebno mero verjetnosti dokazati pravno relevantnost predlaganega dokaza. Ker pa je šlo v konkretnem primeru za dokazni predlog državnega tožilca, torej za dokaz, ki naj bi oba obsojenca obremenil, o procesni kršitvi, ki sicer v zahtevi sploh ni konkretizirana, ni mogoče govoriti. Sodišče je dokaznemu predlogu državnega tožilca sprva ugodilo, nato pa ga je po ogledu kraja dejanja kot nepotrebnega zavrnilo, saj je štelo za dokazano, da se je dogodek v resnici zgodil tako, kot je opisan v obtožnem predlogu. Obramba je imela pred sodiščem prve stopnje tudi sama možnost predlagati izvedbo tega dokaza, vendar tega ni storila, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

10. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato zahteva ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Takšne so navedbe v drugem, tretjem in četrtem odstavku na strani 2 zahteve ter v prvem in drugem odstavku na strani 3 zahteve. Sodišče ocenjuje, ali je neko dejstvo dokazano ali ne na podlagi proste presoje dokazov, svojo odločitev pa mora ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Verodostojnost oziroma neverodostojnost priče ter dejanski zaključki, ki jih sodišče napravi na podlagi pričanja in izvedbe ostalih dokazov, pa ne morejo biti predmet presoje na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

11. Poskus spremembe dejanskega stanja pa predstavljajo tudi trditve v zahtevi, da bi moralo sodišče ugoditi predlogu obrambe po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče je izvedensko mnenje na straneh 9 in 10 sodbe ocenjevalo in tudi pojasnilo, zakaj ga je sprejelo, ter zakaj ni ugodilo predlogu zagovornika po postavitvi novega izvedenca. Iz zahteve izhaja, da se zagovornik ne strinja z dejanskimi ugotovitvami izvedenskega mnenja in dvomi v njegovo pravilnost, saj meni, da bi bila poškodba oškodovanca drugačna, kolikor bi res udaril z glavo ob asfalt. Zatrjuje, da bi bile ugotovitve izvedenca drugačne, če bi bil seznanjen tudi z izpovedbami prič na glavni obravnavi, saj so te pojasnile, kako se je oškodovanec poškodoval. S takšnimi navedbami zahteva uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot že pojasnjeno, ni dopustno.

12. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zagovornikov obsojenih I.B. in M.B. zavrnilo kot neutemeljeni.

13. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenih, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da sta obsojena dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.