Jedro

Sklep o razglasitvi zapuščine brez dedičev za državno lastnino in o izročitvi zapuščine državi je le deklaratorne narave. Z njegovo izdajo dedič ne izgubi dedne pravice niti nanjo oprte lastninske pravice. Ostaja zapustnikov dedič s pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, vendar v rokih, ki jih, tako kot v odnosu do ostalih dedičev, predpisuje zakon v 141. členu ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika dediča po pokojni ..., rojeni ..., rojeni ..., umrli ..., vsak do 1/2 zapuščine; da jima je tožena stranka dolžna izročiti dediščino tožečih strank tako, da jima izroči v posest v točki 2 naštete nepremičnine v k. o. X in k. o. Y in jima izstavi zemljiškoknjižno dovoljenje za vpis lastninske pravice pri navedenih nepremičninah v korist vsakega od tožnikov v deležu do 1/16 do celote (točka I izreka). Tožnikoma je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 689,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej (točka II izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(1), zaradi kršitve 22., 25. in 156. člena ter 33., 67. in 69. člena Ustave RS (URS) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je nepravilna, nezakonita in neustavna odločitev, da dedne pravice oziroma izročitve dediščine s tožbo ni mogoče več zahtevati, ko poteče objektivni rok, čeprav subjektivni rok še ni potekel. Sodišču očita, da se ni opredelilo do stališč tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 18. 6. 2015. Prav tako se ni opredelilo do predloga tožnikov za prekinitev postopka na podlagi 156. člena URS in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti 141. člena ZD(2) v zvezi s 130. členom ZD. Sprejeto stališče je v neskladju s človekovo pravico do zasebne lastnine, zajamčene z določbami 33., 67. in 69. člena URS ter 1. členom prvega protokola k EKČP. Nezdružljivo je tudi s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ker pred izdajo sklepa o dedovanju, s katerim je bila zapuščina izročena Republiki Sloveniji, tožnika nista imela možnosti za vlaganje dediščinske tožbe. Zapuščina je po načelu ipso iure dedovanja prišla na tožnika s smrtjo zapustnice, čeprav takrat nista vedela, da je solastnica nepremičnin. Če bi to vedela, bi sama predlagala uvedbo zapuščinskega postopka. Dediščinska tožba ne bi bila potrebna. Pri prehodu zapuščine brez ugotovljenega dediča na Republiko Slovenijo ne gre za dedovanje, pač za originaren način pridobitve lastninske pravice. Prenos zapuščine na toženo stranko ne sme imeti funkcije razlastitve brez nadomestila. Skladno z 69. členom URS se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod zakonskimi pogoji. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Tožnikoma je bila z naknadnim sklepom o dedovanju odvzeta lastninska pravica brez nadomestila. Možnost sodelovanja v zapuščinskem postopku jima je bila odvzeta z neupravičeno izvedenim ediktalnim postopkom. Neizpolnjeno smrtovnico bi moralo glede na podatke matičnega organa dopolniti sodišče samo. Ediktalni postopek je skrajno sredstvo. Uporabi se le, če sodišče potencialnih dedičev ne more ugotoviti na drug način (dopolnitev smrtovnice na podlagi lastnih poizvedb). Pogoj iz 130. člena ZD, da ni znano, ali je kaj dedičev, v obravnavanem postopku ni bil izpolnjen. Postopek ni potekal skladno z zahtevami poštenega postopka (22. in 69. URS) za odvzem lastninske pravice na nepremičnini. Lastninska pravica je nezastarljiva pravica. Varstvo lastninske pravice in izročitev lastne stvari v posest je mogoče zahtevati kadarkoli. Tožnika sta izgubila pravno varstvo lastninske pravice, ki je nezastarljivo. V neskladju z Ustavo je stališče zakonodajalca, da je ipso iure pridobljena lastninska pravica podvržena zastaranju, in stališče sodišča, da je zastaralni rok za varstvo izgubljene lastninske pravice potekel še preden je bil izdan akt – sklep o dedovanju, s katerim je bila na škodo dedičev lastninska pravica izgubljena in povzročena potreba za varstvo lastninske pravice s tožbo. Zato bi moralo sodišče slediti predlogu tožnikov, prekiniti postopek na podlagi 156. člena URS ter pri Ustavnem sodišču vložiti zahtevo za oceno ustavnosti 130. in 141. člena ZD. Od odgovora na vprašanje o ustavnoskladni razlagi navedenih zakonskih določil je odvisna odločitev o odločilnih materialnopravnih vprašanjih v tej zadevi. Sodišče bi moralo pomisleke stranke o neustavnosti zakona razčistiti. Iz previdnosti opozarja še, da je brez podlage in zmoten zaključek, da sta imela tožnika možnost svojo pravico uveljavljati v zapuščinskem postopku. Trdila sta, da nista vedela, da je bila mati, ki je živela v L., solastnica nepremičnin na D., zato nista mogla vedeti za obstoj zapuščine ter predlagati zapuščinskega postopka. Predlagala sta zaslišanje priče, kar je sodišče zavrnilo in tožnikoma onemogočilo dokazovanje. Tudi zaradi nepravilno izpeljanega zapuščinskega postopka tožnika zanj nista mogla vedeti. Predlagata, da pritožbeno sodišče prekine postopek na podlagi 156. člena URS in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 141. člen ZD v zvezi s 130. členom ZD, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika kot dediča po pokojni materi, umrli ..., s tožbo, vloženo 25. 3. 2015, na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZD zahtevata izročitev zapuščine, ki je bila s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 1550/2009 z dne 26. 10. 2010 v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom istega sodišča z dne 1. 2. 2011 po neuspešno izvedenem ediktalnem postopku (219. člen ZD) kot zapuščina brez dedičev razglašena za lastnino Republike Slovenije – tožene stranke in izročena pristojnemu organu RS. Trdila in dokazovala sta, da za zapuščinski postopek nista vedela, da oklica dedičem nista opazila in da sta za svojo pravico do zapuščine in za posestnika stvari zapuščine izvedela šele 26. 3. 2014. Zapuščinskemu sodišču sta očitala nepopolno izpeljan ediktalni postopek, ker samo ni dopolnilo nepopolne smrtovnice. Tožena stranka se je branila z ugovorom zastaranja, češ da je glede na leto smrti zapustnice (1991) objektivni zastaralni rok za vložitev tožbe za izročitev dediščine potekel že leta 2001 in ga zato v letu 2010 uvedeni zapuščinski postopek ni mogel prekiniti.

6. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank, ko ključna dejstva o datumu smrti zapustnice (... 1991), uvedbi zapuščinskega postopka po njej (2010), in izdaji sklepa o dedovanju po izvedenem ediktalnem postopku z razglasitvijo zapuščine brez dedičev za last države in izročitvijo pristojnemu organu (sklep o dedovanju z dne 26. 10. 2010 v zvezi s sklepom z dne 1. 2. 2011), ki jih je ugotovilo in se nanje naslonilo sodišče prve stopnje, med strankama niti niso bila sporna, je sprejeta odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi zastaranja sprejeta ob pravilni uporabi tretjega odstavka 130. člena ZD v zvezi s 141. členom ZD. Obrazložena je z zadostnimi razlogi, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti ter zavrniti tudi pritožbene pomisleke o kršitvi ustavnih pravic tožnikov in neustavnosti zakonskega določila tretjega odstavka 130. člena ZD v zvezi s 141. členom ZD, za katera pritožba vztraja, da sta v nasprotju z določbami 33., 67. in 69. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnikov za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti določb ZD zavrnilo (točka 5) in razloge navedlo v točki 8 sodbe. Sodišče mora začeti postopek pred Ustavnim sodiščem le, če samo meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, protiustaven. Na predlog stranke ni vezano. Ker se je do predloga za prekinitev postopka opredelilo, očitanih procesnih kršitev zaradi opuščene vložitve zahteve za oceno ustavnosti ni. Tudi pritožbeno sodišče se ne strinja z naziranjem pritožnikov o neustavnosti določila tretjega odstavka 130. člena ZD v zvezi s 141. členom ZD, ker meni, da je ZD ustavno skladen. Zato tudi samo ni prekinjalo postopka in bo svojo odločitev obrazložilo v nadaljevanju, ko bo odgovorilo na bistvene poudarke iz pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodba ni obremenjena z absolutnimi kršitvami pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po ugotovitvi, da sta tožnika kot zakonita dediča po zapustnici – svoji materi – zamudila objektivni rok za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino kot dediča (141. člen ZD), čemur v pritožbi ne nasprotujeta, je bilo pravno nerelevantno ugotavljanje morebitnih postopkovnih napak pri vodenju zapuščinskega postopka, uvedenega 18 let po smrti zapustnice na predlog tretje osebe (kot navajata pritožnika), ki je urejala služnostno pogodbo na nepremičnimi, ki je predmet zapuščine in ki je bila v zemljiški knjigi še vedno vpisana na pokojno zapustnico. Zato se sodišču prve stopnje v sodbi ni bilo treba opredeljevati in ugotavljati zatrjevanih napak zapuščinskega postopka v zvezi z dopolnjevanjem nepopolne smrtovnice in z izvedbo ediktalnega postopka, na kar sta pritožnika opozarjala v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2005 in kar ponavljata v pritožbi.

8. Skladno s 141. členom ZD bi morala tožnika tožbo vložiti v enem letu, odkar sta izvedela za svojo pravico in za toženkino posest zapuščine (subjektivni rok), najpozneje pa v desetih letih od zapustničine smrti (objektivni rok). Trditev in dokazov, da bi bila tožena stranka nepoštena oziroma nedobroverna posestnica zapuščine (in s tem za 20-leti objektivni zastaralni rok) namreč na prvi stopnji ni bilo. Zapustnica je umrla že leta 1991. Tudi o tem, da tožnika nista vedela za dejstvo njene smrti, ne na prvi stopnji ne v pritožbi ni bilo navedb. Po podatkih zapuščinskega spisa, v katere je vpogledalo sodišče prve stopnje in o katerih sta se obe stranki izjavili na obravnavi 27. 8. 2015 (list. št. 29 spisa), je bil tožnik prijavitelj materinega pogreba. Glede na datum materine smrti je torej očitno, da sta tožnika zamudila 10-letni objektivni rok za sodno uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino. Tožbeni zahtevek sta izrecno opirala na tretji odstavek 130. člena ZD in ne na 224. člen istega zakona. Čeprav zatrjujeta kršitev načela kontradiktornosti v zapuščinskem postopku, s tožbo ne bi mogla uspeti niti, če bi se opirala na 224. člen ZD. Po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku je v primeru hujših kršitev postopka dopuščena pravda pod pogoji za obnovo postopka. Tudi tako tožbo pa morajo prizadeti dediči vložiti v roku iz 141. člena ZD. Skladno s 163. členom ZD se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka le subsidiarno. Zapuščinski postopek obnove postopka ne pozna. Pri pravdi pod pogoji za obnovo postopka se sklicuje samo na smiselno uporabo določil ZPP o obnovitvenih razlogih, o rokih pa ne. Ker tudi sam ne določa (posebnega) roka za pravdo pod pogoji za obnovo postopka, za te zahtevke velja splošni rok iz 141. člena ZD za uveljavljanje zahtevkov, s katerimi se uveljavlja dedna pravica. Ta rok ne velja le za tiste zahtevke, za katere sam ZD predpisuje drugačen rok(3).

9. Rok iz 141. člena ZD je zastaralni rok. Po preteku subjektivnega ali objektivnega roka iz 141. člena ZD daje pravni red prednost tistemu, ki je kot dedič ugotovljen v sodni odločbi, čeprav to v materialnopravnem pogledu v resnici ni, pred tistim, ki je bil v trenutku zapustnikove smrti nosilec materialnopravnega upravičenja, a v roku 141. člena ZD ni poskrbel za pravno oblično varstvo svojega materialnopravnega položaja z ugotovitvijo tega dejstva v sodni odločbi(4). Če zakoniti dedič za svojo pravico ne izve v objektivnem roku 10-ih let po zapustnikovi smrti, tudi enoletni (subjektivni) rok ne prepreči zastaranja. Taka so stališča v teoriji(5) in v sodni praksi(6). Objektivni zastaralni rok je določen zaradi pravne varnosti. Tudi ustavna pravica dediča do lastnine in dedovanja (33. člen URS) je upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti (15. člen Ustave RS) omejena s pravicami drugih (22. in 23. člen URS). Negotovost glede pravnih razmerij, ki jih narekuje zapustnikova smrt (o tem, kdo je zapustnikov dedič in ali bo dedič uveljavljal svojo dedno pravico in zahteval izročitev zapuščine) ne more trajati v nedogled. Dedičeva dolgoletna pasivnost ustvarja domnevo, da nima pravnega interesa za uveljavljanje pravice do zapuščine in se ji odpoveduje. Upoštevaje zahtevo po pravni varnosti drugih subjektov z zakonom določena časovna omejitev uveljavljanja zahtevkov za izročitev dediščine ni v nasprotju z Ustavo.

10. Objektivni zastaralni rok iz 141. člena ZD za zakonite dediče (kar sta v obravnavanem primeru tožnika) teče od zapustnikove smrti. Ker gre za zastaralni rok, lahko v določenih primerih pride do zadržanja in pretrganja zastaranja (člen 358. in naslednji OZ(7)). Zgolj s sklicevanjem na nepoznavanje materinih premoženjskih razmer (s čimer pritožnika sicer opravičujeta subjektivni rok za vložitev tožbe, ki je po njunem mnenju v obravnavani zadevi edino pravno relevantno dejstvo) ne moreta omajati sprejete odločitve o zastaranju tožbenega zahtevka. Po presoji pritožbenega sodišča nepoznavanje premoženjskih razmer zapustnika v času njegove smrti za zakonitega dediča ne predstavlja nepremagljive ovire za sodno uveljavljanje njegovih pravic do zapuščine, kar bi zadržalo zastaranje tožbenega zahtevka za izročitev zapuščine (360. člen OZ), če ni drugih tehtnih okoliščin, ki bi mu preprečevale uveljavitev pravice do zapuščine (na primer: če za zapustnika in njegovo smrt sploh ne bi vedel ali če sploh ne bi vedel, da je dedič). Takih ovir pritožnika nista zatrjevala. Ali sta vedela, da ima v L. živeča mati nepremičnine na D., je nerelevatno. Zato tega dejstva ni bilo treba dodatno raziskovati in se do njega opredeljevati. Dokazni predlogi za zaslišanje prič in tožnikov so pravilno in obrazloženo zavrnjeni v točki 4 sodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

11. Okoliščine v zvezi s poznavanjem materinih razmer pritožnika v teku postopka in v pritožbi dopolnjujeta z novotami. Nanje ne bi bilo treba odgovarjati, ker jih ne opravičita. Vendarle je treba v odgovor na pritožbo opozoriti na podatke zapuščinskega spisa, v katerega je vpogledalo sodišče prve stopnje in v katerih sta se obe pravdni stranki izrekli na glavni obravnavi. Iz njih izhaja, da je tožnik podal (le) prijavo materine smrti. Na pozive matičnega urada k sestavi smrtovnice (sicer poslanemu mu na materin naslov, na katerem pa si je že v nekaj mesecih po njeni smrti uredil najemniško stanovanje – primerjaj navedbe tožeče stranke na list. št. 29 spisa) pa se ni odzival. Ob takih podatkih ni mogoče verjeti pritožbenim navedbam, da tožnika nista mogla (pravočasno) predlagati zapuščinskega postopka. Morebitno nepoznavanje materinih premoženjskih razmer ne opraviči njune pasivnosti oziroma premajhne skrbnosti pri uveljavljanju pravice zahtevati dediščino. S trenutkom zapustnikove smrti dedič pridobi dedno pravico. S tem dnem začnejo teči roki za podajanje dednih izjav in roki za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino. Od dediča, ki ve za zapustnikovo smrt, je razumno pričakovati, da se bo sam pozanimal o obstoju zapuščine v javnih evidencah (zemljiška knjiga, kataster) in o možnostih za uveljavljanje dedne pravice v zapuščinskem postopku in da (tudi) sam poskrbi za ureditev premoženjskih razmerij, ki jih narekuje zapustnikova smrt. 12. Odgovoriti je treba še na pritožbene pomisleke o primernosti ureditve zastaralnih rokov pri zahtevku za izročitev zapuščine zoper državo, kadar ta pridobi zapuščino brez dedičev. Po presoji pritožbenega sodišča določba tretjega odstavka 130. člena ZD v zvezi s 141. členom ZD ni neskladna z Ustavo.

13. Tožnika opirata svoj tožbeni zahtevek na dedno pravico po pokojni materi. V trenutku njene smrti sta pridobila (so)lastninsko pravico na spornih nepremičninah kot njena dediča (132. člen ZD). Tudi tožena stranka je pridobila lastninsko pravico na obravnavanem premoženju na podlagi samega zakona (9. člen ZD). Po našem pravu pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča, res ni dedna pravica in država ni zapustnikov zakoniti dedič. Gre za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo (sui generis pridobitev) kot posledico vezi med zapustnikom in državo(8). Vendar je položaj države primerljiv s položajem dediča. V obeh primerih pride do univerzalnega pravnega nasledstva. Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) dejansko prevzame položaj zapustnikovega dediča zaradi domneve, da (pravih) dedičev ni. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti: v celoti z aktivo in pasivo in neposredno od zapustnika. Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice, kot navaja pritožba (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice(9). Država ne pridobi le zapustnikovega premoženja. Odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Izpolniti mora volila in bremena. Njen položaj in obveznosti ob pridobitvi zapuščine (lastninske pravice) je v tem pogledu enak kot položaj dediča, le s to razliko, da se sama v nasprotju z dedičem zapuščini ne more odpovedati. Instituta pridobitve zapuščine brez dedičev s strani države zato po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti z razlastitvijo (odvzemom lastninske pravice v javno korist – 69. člen URS), kot nakazuje pritožba. Zakonsko določena ureditev pa tudi ni v neskladju z ustavnimi pravicami do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS). Njen namen ni v zagotavljanju (brezplačne pridobitve) koristi države kot pridobiteljice zapuščine, pač pa v varovanju javnega interesa in zagotavljanju pravne varnosti. Tudi če ni znanih dedičev, je treba s sodno odločbo (s sklepom o razglasitvi zapuščine za lastnino države) odpraviti negotovost, kdo je naslednik zapustnika. S tem se omogoči subjektom, ki so bili v razmerjih z njim oziroma z njegovim premoženjem (morebitni upniki) dokončno likvidiranje premoženjskih razmerij zapustnika. Vzpostavi pa se tudi temelj za nadaljnji razvoj pravnih razmerij v zvezi s tem premoženjem, zaradi česar je bil uveden tudi obravnavani zapuščinski postopek. Oboje je potrebno zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva, ki je varovano s 23. členom Ustave RS in 6. členom EKČP, na katera se sicer sklicuje tudi pritožba.

14. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je bila v obravnavanem primeru tožnikoma z izdanim sklepom o dedovanju odvzeta lastninska pravica, ki sta jo pridobila ob materini smrti. Sklep o razglasitvi zapuščine brez dedičev za državno lastnino in o izročitvi zapuščine državi je le deklaratorne narave. Z njegovo izdajo dedič ne izgubi dedne pravice niti nanjo oprte lastninske pravice. Ostaja zapustnikov dedič s pravico zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, vendar v rokih, ki jih, tako kot v odnosu do ostalih dedičev, predpisuje zakon v 141. členu ZD. Zastaralni roki po 141. členu ZD kot specialni veljajo za zahtevke, s katerimi se uveljavlja dedna pravica zoper posestnika, ki ima zapuščino v posesti kot dediščino. Za tak položaj gre tudi v razmerju med dedičem, ki zahteva zapuščino kot dedič, potem ko je bila zapuščina kot zapuščina brez dediča izročena državi, in državo, ki je zaradi domneve, da dedičev ni, dejansko zavzela položaj dediča. Oba lastninsko pravico opirata na (dedno oziroma siu generis) pravico kot (bi bila) dediča istega zapustnika. Ker država ne opira posesti zapuščine na kakšen drug pravni naslov, za katerega bi veljala splošna pravila civilnega prava za zastaranje, je uporaba specialnih pravil za zastaranje zahtevkov iz 141. člena ZD po presoji pritožbenega sodišča pravilna in ustavno skladna.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih in uradno upoštevanih procesnih pravic in kršitev ustavnih pravic pritožnikov. Zato je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožnika nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker sta s pritožbo propadla.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Rijavec, V., v.: Dedovanje, procesna ureditev, GV Ljubljana, 1999, strani 259 – 260; Zupančič, K., Žnidaršič – Skubic, V., v: Dedno pravo, URL Ljubljana, 2009, stran 286 – 287. Op. št. (4): VSL I Cp 107/2011 z dne 26. 1. 2011. Op. št. (5): Rijavec, kot zgoraj, stran 137; Gavella, N., Belaj, V., v.: Nasljedno pravo, Narodne novine, Zagreb, 2008, stran 310. Op. št. (6): Sklep VSRS II Ips 171/1998 z dne 28. 1. 1999. Op. št. (7): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami.

Op. št. (8): Primerjaj Finžgar, A., v: Dedno pravo Jugoslavije 1962, strani 113 – 114, Zupančič, K., in Žnidaršič – Skubic, V., v: Dedno pravo, Uradni list Ljubljana, 209, stran 67 – 68. Op. št. (9): Zupančič, Žnidaršič – Skubic, kot zgoraj, stran 68 – 69, enako; Gavella, N., Belaj, V.,v: Naslednje pravo, Narodne novine, d.v. Zagreb, 2008, stran 245.