Jedro

V zvezi s pritožbenim stališčem, da je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo med poukom pri uri telesne vzgoje, ko je tožnik skakal v višino po nalogu učitelja, zaradi česar naj bi bil tožnik nedvomno upravičen do pravične odškodnine, sodišče druge stopnje pripominja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljene nobene opustitve učitelja pri skrbi za varno izvajanje odrejene športne aktivnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) na račun odškodnine terjala izplačilo zneska v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2010 dalje do plačila ter povrnitev nastalih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 26,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s prvostopnim zaključkom, sprejetim na podlagi mnenj izvedencev medicinske stroke in športne stroke ter izpovedbe priče B.K., da je do tožnikove poškodbe pri skoku v višino prišlo v fazi odriva in ne doskoka. V fazi odriva, tudi če je šlo za izvajanje prekoračne tehnike ali „škarjic“, do poškodbe po mnenju pritožnika ni moglo priti, saj do nje lahko pride šele pri padcu. Izvedenec športne stroke dopušča možnost, da je do poškodbe prišlo kot posledica padca na parket, po mnenju izvedenca medicinske stroke pa bi do poškodbe lahko prišlo tudi, če bi se tožnik vrgel ali padel na blazino in bi pri tem prišlo do nekontroliranega zvijanja in upogibanja same goleni. Pritožnik izpostavlja, da je zakonita zastopnica tožnika poslala v šolo živega in popolnoma zdravega, kritičnega dne pa je prišel domov po pouku telesne vzgoje z zlomom leve goleni. Ne glede na to, ali je tožnik ob skoku padel na parket, kot to sam zatrjuje, ali je padel na blazino, kot to zatrjuje učitelj telesne vzgoje, da bi se eventualno izognil disciplinskemu postopku, je toženka po prepričanju pritožnika odškodninsko odgovorna, saj ima šola pri njej zavarovano odgovornost. Telesna vzgoja se mora izvajati na način in s tako asistenco učiteljev, da se otroci ne poškodujejo. Ker je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo med poukom pri uri telesne vzgoje, ko je le-ta skakal v višino po nalogu učitelja, naj bi bil tožnik nedvomno upravičen do pravične odškodnine. Pritožnik še izpostavlja, da v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek ne bi bil zavrnjen, če bi padel z bradlje ali s krogov, skok v višino pa je po njegovem prepričanju primerljiv z vajo na bradlji ali krogu. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izčrpno raziskalo pravno relevantne okoliščine škodnega dogodka pri pouku telesne vzgoje, pri katerem je prišlo do tožnikove poškodbe - zloma leve goleni in njegove posledične nepremoženjske škode. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ugotovljeno nepopolno, pri čemer tožnik niti ne konkretizira, katere pravno relevantne dejanske okoliščine naj bi ostale neraziskane. Po presoji sodišča druge stopnje je bil potek škodnega dogodka (oz. vsaj večja verjetnost le-tega - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 12) v postopku na prvi stopnji tudi pravilno ugotovljen. Neutemeljena je pritožbena graja nepravilnosti prvostopnega zaključka, da je do tožnikove poškodbe pri izvajanju skokov v višino prišlo v fazi odriva in ne doskoka, pri čemer že pritožnik sam priznava, da grajani prvostopni zaključek izhaja iz mnenj izvedencev medicinske stroke in športne stroke ter izpovedbe priče B.K.. Pritožbeno stališče, da v fazi odriva, tudi če je šlo za izvajanje prekoračne tehnike ali „škarjic“, do tožnikove poškodbe ni moglo priti, saj do nje lahko pride šele pri padcu, je v izrecnem nasprotju z mnenji obeh med postopkom postavljenih izvedencev, ki sta nastanek poškodbe v tej fazi izvajanja skoka (pri odrivu) dopuščala kot enega od možnih načinov nastanka tožnikove poškodbe (izvedenec medicinske stroke) oz. ga celo opredelila kot najbolj verjetnega (izvedenec športne stroke). Navedene zaključke iz med postopkom pridobljenih izvedenskih mnenj je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene (8. člen ZPP) povsem pravilno povezalo z listinskimi dokazi (prijava škode iz odgovornosti) in izpovedbo priče K, ki je tako verzijo škodnega dogodka (poškodbo v fazi odriva) potrjevala. Slednji priči pritožnik neutemeljeno odreka verodostojnost s sklicevanjem na disciplinski postopek, ki naj bi ji eventualno kot učitelju (nedokazano) grozil. 7. Pritožnik sicer utemeljeno izpostavlja, da sta oba izvedenca dopuščala možnost nastanka poškodbe tudi na druge (manj verjetne) načine, česar niti sodišče prve stopnje ni spregledalo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19), pri tem pa je tudi utemeljeno poudarilo, da so ostale situacije, v katerih bi lahko prišlo do tožnikove poškodbe, manj verjetne. Na tožniku je bilo dokazno breme za dokaz, da je do njegove poškodbe prišlo v eni od takih manj verjetnih situacij, ki jo je zatrjeval, vendar ga tožnik ni izpolnil. Izvedenec športne stroke je med drugim sicer izrecno dopustil možnost nastanka poškodbe kot posledice padca na parket, kar je zatrjeval tožnik. Vendar pa pritožnik spregleda, da ostalih okoliščin, ki bi potrjevale njegovo verzijo dogodka (npr. odmik blazin, v posledici česar naj bi ob doskoku namesto nanje padel na parket) v postopku na prvi stopnji ni uspel dokazati (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 14 in 16), takih dejanskih zaključkov pa pritožnik v svoji pritožbi niti ne graja.

8. Sodišče prve stopnje je po vsem obrazloženem tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja zavarovanke toženke (šole), saj ni uspel dokazati, da bi do tožnikove poškodbe prišlo zaradi zatrjevane opustitve učitelja, ki naj ne bi poskrbel za ustrezno varnost pri izvajanju skokov v višino, konkretno za ustrezno namestitev blazin ves čas izvajanja te športne aktivnosti. Ker gre pri protipravnosti ravnanja za enega od elementov splošnega civilnega delikta po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki morajo biti kumulativno podani, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neobstoja le-tega tožnikov tožbeni zahtevek povsem utemeljeno zavrnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 20). V zvezi s pritožbenim stališčem, da je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo med poukom pri uri telesne vzgoje, ko je tožnik skakal v višino po nalogu učitelja, zaradi česar naj bi bil tožnik nedvomno upravičen do pravične odškodnine, sodišče druge stopnje pripominja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljene nobene opustitve učitelja pri skrbi za varno izvajanje odrejene športne aktivnosti, kot je bilo obrazloženo že zgoraj. V postopku pa niti ni bilo zatrjevano, da tožnik o pravilnem načinu izvajanja navedene športne aktivnosti ne bi bil poučen, zato zgolj učiteljev nalog učencem za izvajanja relativno enostavne, z vidika rizikov vsakdanje športne aktivnosti v okviru učnega procesa, brez ugotovljenih krivdnih opustitev učitelja pri skrbi za varnost vadbe, ne more utemeljevati odškodninske odgovornosti šole in posledično toženke.

9. Neutemeljeno je nadalje tudi pritožbeno zavzemanje, da naj bi bila toženka ne glede na razlog za poškodbo tožnika (padec na parket ali padec na blazino) odškodninsko odgovorna že zato, ker ima šola pri njej zavarovano odgovornost. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). Obveznost zavarovalnice je tako odvisna od odgovornosti njenega zavarovanca in vezana nanjo, v kolikor zavarovanec (v konkretnem primeru šola) za škodni dogodek ne odgovarja, velja enako tudi za toženo zavarovalnico.

10. Iz pritožbenih navedb, da tožnikov tožbeni zahtevek ne bi bil zavrnjen, če bi se le-ta poškodoval pri padcu z bradlje ali s krogov, s čimer naj bi bil skok v višino primerljiva športna disciplina, je smiselno razbrati, da se pritožnik zavzema za ugotovitev objektivne odgovornosti toženke za škodni dogodek. Sodišče druge stopnje pripominja, da se je kljub odsotnosti konkretnih dejanskih trditev v tej smeri tudi glede te oblike odškodninske odgovornosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava že opredelilo sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 7). Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da tekmovanje v skoku v višino ni nevarna dejavnost. Gre namreč za športno disciplino, pri kateri pride do škode le izjemoma, in ne predstavlja povečanega, izjemnega rizika glede na večino vsakdanjih opravil, kar je tudi že uveljavljeno stališče v sodni praksi (1).

11. Vse obrazloženo je narekovalo zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 24. 6. 1991, sodba II Ips 519/1999, sodba II Ips 38/2001.