Jedro

V zvezi s čl. 251 c ZIP lahko sodeluje tretji kot zastavni dolžnik. Taka pogodba ni niti nična niti izpodbojna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je ničen sporazum in soglasje strank po členu 251 c ZIP, ki sta ga tožeča in tožena stranka sklenili pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoti v Ljubljani dne 15.1.1991 pod opr. št. II R 40/91, s katerim tožeča stranka dovoljuje vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah, vl. št. 1204 k.o. M., v kateri so vpisane parcelne številke, na katerih stoji proizvodna hala L. T. v zavarovanje terjatev v pogodbi o kreditu za tekoče poslovanje z dne 14.1.1991 v višini 7.500.000,00 din. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne listine za vknjižbo izbrisa zastavne pravice in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima sporazum moč sodne poravnave. Ne gre za ničen pravni posel. Zakonodaja ne prepoveduje, da v sporazumu kot zastavitelj oz. zastavni dolžnk sodeluje nekdo tretji.

Proti sodbi se tožnik pritožuje zaradi kršitve določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oz.

razveljavitev sodbe in navaja: Razlogi sodbe so napačni in v nasprotju z določbami Zakona o izvršilnem postopku - ZIP. Terjatev tožene stranke kot upnika je naperjena zoper družbo J., to je zoper pravno osebo, katere ustanovitelj je res tožnik, vendar pa ga ni mogoče enačiti s pravno osebo. Pravna oseba je dolžnik, katerega obveznosti tožnik ne odgovarja. Zakonodaja ne omogoča tretjemu, da kot zastavni dolžnik sodeluje pri sporazumu. Če mu tega ne omogoča, potem je to enako, kot če bi bilo prepovedano. Šele z uveljavitvijo novega Zakona o izvršbi in zavarovnaju bo mogoče, da bo tretja oseba dovolila vpis zastavne pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. Ti razlogi so torej pravilni in popolni. Glede na pritožbene trditve je k tem razlogom treba še dodati: V 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je določeno v 1. odstavku, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej civilnopravna sankcija najhujše vrste. Predpisana je, kadar gre za nedopusten pravni posel. Pri presoji, ali gre za ničnost, pa je treba upoštevati namen prepovedi. Če naj prepoved varuje interese družbe, potem je posledica lahko ničnost, če pa naj varuje le interese stranke, zadostuje izpodbojnost. V tem kontekstu gledano je treba ugotoviti tako kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da 251.c člena ZIP ni mogoče razumeti niti tako, da bi tretji ne mogel sodelovati kot zastavni dolžnik, še manj pa tako, da bi, če tretji sodeluje, to pomenilo ničnost pravnega posla. To pomeni, da niti izpodbojen tak posel ne more biti, sploh pa ne ničen, saj o prepovedi ta določba ne govori. Če pa ni prepovedano, tedaj je dovoljeno, pri čemer velja poudariti, da je govora o konkretnem primeru, ko to z interesi družbe ne more biti v nasprotju. Prej je namreč to v interesu družbe kot v njenem nasprotju, saj končno na to kažejo tudi same pritožbene trditve o tem, da predlog novega zakona o izvršbi in zavarovanju to možnost predvideva.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).