Jedro

ZIP omogoča v postopku po dvaindvajsetem a poglavju zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice na (ne)premičnini tretjih oseb. Ali drugače povedano, tem ne jemlje pravice nastopiti kot stranka v sodnem postopku zavarovanja na podlagi sporazuma in kot zastavitelj v materialnopravnem pogledu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da sta sporazum in soglasje strank, sklenjena pred sodiščem, za vknjižbo zastavne pravice na tožnikovih nepremičninah nična in da mora tožena stranka izstaviti tožeči stranki ustrezno zemljiškoknjižno listino za izbris toženkine zastavne pravice v vl. št... k.o... za terjatev v višini 7,500.000,00 din z obrestmi.

Zavzelo je stališče, da zakonodaja ne prepoveduje, da v sporazumu po 251.c členu zakona o izvršilnem postopku (ZIP) sodeluje kot zastavitelj oziroma zastavni dolžnik tretji, ki ni dolžnik iz materialnopravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje upnikove terjatve. Tožnik je prostovoljno dovolil vpis zastavne pravice na svoje nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se je v celoti strinjalo z razlogi prvega sodišča. K njim je še dodalo, da spričo narave civilnopravne sankcije ničnosti 251.c člena ZIP ni mogoče razumeti niti tako, da tretji ne bi mogel sodelovati kot zastavni dolžnik, še manj pa, da če bi ta sodeloval, bi to pomenilo ničnost. Takšen sporazum je prej v interesu družbe kakor pa proti njemu.

Proti tej sodbi je vložil tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožnikovi pritožbi ugodeno in prvostopna sodba spremenjena tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da po 15. členu ZIP označuje izraz dolžnik osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev, in zato ni mogoče razumeti izraza dolžnik po določbah zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sporazum po 251.b in drugih členih ZIP lahko sklene le dolžnik v smislu 15. člena ZIP. Zakon o izvršilnem postopku je v razmerju do ZOR specialen zakon, ki derogira splošni zakon in pomeni prisilen predpis po prvem odstavku 103. člena ZOR. Sporazum po 251.a do 251.f členu ZIP pomeni skrajšanje postopka, ki nadomešča sodbo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bile podane kršitve določb ZPP, revizija ne pove.

Takšne, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa ni.

Materialnopravne predpise o zastavni pravici vsebujeta zakon o obligacijskih razmerjih (zlasti v členih 966 do 996) in pa zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR, v členih 61 do 69). Oba zakona omogočata zastavno pravico na stvari tretje osebe, in ne samo na dolžnikovi. Medtem, ko to prvi zakon jasno pove, ko podaja definicijo zastavne pravice, se drugi o tem izrazi bolj skopo. Tako je v prvem zapisano, da se z zastavno pogodbo dolžnik ali kdo tretji (zastavnik) zavezuje nasproti upniku... (966. člen ZOR). V drugem zakonu pa je določeno, da sme biti nepremičnina za zavarovanje neke terjatve obremenjena z zastavno pravico v dobro upnika... (prvi odstavek 63. člena ZTLR).

Dvaindvajseto a poglavje ZIP pa vsebuje (dasiravno to iz njegovega naslova Zastavna pravica na nepremičnih in premičnih stvareh na podlagi sporazuma strank ne izhaja) predvsem procesne določbe, ker ureja sodni postopek zavarovanja z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah in premičninah (pa tudi način kako upniku priskrbeti izvršilni naslov). Stranki namreč posredujeta sodišču sporazum o obstoju terjatve in izrazita soglasje o njenem zavarovanju na (ne)premičninah. Gre za neko obliko in učinek sodne poravnave (drugi odstavek 251.c člena ZIP in 321. člen ZPP). Sodišče odredi vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah oziroma opravi popis premičnin, kar oboje ima naravo sklepa o zavarovanju (251.d člen ZIP).

Materialnopravne določbe o tudi tako vzpostavljeni zastavni pravici pa so še vedno v prej omenjenih zakonu o obligacijskih razmerjih in zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. In ker ta dva dopuščata zastavo tretje osebe, se pravi osebe zunaj razmerja upnik - dolžnik v materialnopravnem smislu, ni videti razloga, zakaj ne bi smela v sodnem postopku po dvaindvajsetem a poglavju ZIP nastopati tudi takšna tretja oseba. Postopek po omenjenem poglavju ZIP je samo vrsta sodne izpeljave zavarovanja terjatve z zastavno pravico, ki hkrati prinaša izvršilni naslov. Podoben postopek je mogoče izpeljati in podoben učinek doseči z notarskim zapisom (43. in 4. člen zakona o notariatu, Ur. list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95). Tudi v takšnem postopku lahko sodeluje tretji. Skratka ne sodni ne notarski postopek ne preprečujeta udeležbe poleg upnika in dolžnika v materialnopravnem razmerju še tretjega, ki tu nastopi v funkciji dolžnika v procesnopravnem smislu.

Obravnavano poglavje ZIP govori nasploh o tem, da gre za zavarovanje terjatve upnika, pri čemer ni nikjer zapisano, da gre oziroma da bi moralo iti za terjatev upnika proti dolžniku iz postopka zavarovanja. In ni se mogoče strinjati z večkrat postavljeno trditvijo revidenta, da gre pri dolžniku, ki ga omenja to poglavje, po tretji alinei 15. člena ZIP le za dolžnika iz osnovnega materialnopravnega upniško-dolžniškega razmerja. Opis pomena izraza "dolžnik", po katerem ta označuje osebo, proti kateri se uveljavlja ali zavaruje terjatev, zajema namreč tako dolžnika v splošnem pomenu kakor tudi tistega (zastavnika, zastavitelja), ki zastavi svojo stvar za poplačilo dolga drugega. Proti njemu se zavaruje terjatev in, če upnik poda predlog, se proti njemu s sklepom sodišča uveljavi terjatev (prvi odstavek 251.f člena ZIP) in on ima kot dolžnik pravico ugovora zoper ta sklep (drugi odstavek 251.f člena in 48. člen ZIP).

Po povedanem torej ZIP omogoča v postopku po dvaindvajsetem a poglavju zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice na (ne)premičnini tretjih oseb. Ali drugače povedano, tem ne jemlje pravice nastopiti kot stranka v sodnem postopku zavarovanja na podlagi sporazuma in kot zastavitelj v materialnopravnem pogledu. Pri tem res v tem poglavju niso omenjene posebej tretje osebe, kot je na primer to v zakonu o obligacijskih razmerjih, zaradi česar je pri tem bolj podoben zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Če bo res imel novi zakon o izvršbi in zavarovanju še posebej omenjeno tretjo osebo, to pač ne bo pomenilo drugačne pravne ureditve, marveč le jasnejšo formulacijo za tiste, ki morda o udeležbi tretjega dvomijo. Revidentu tudi ni mogoče pritrditi, da gre tu za izvršilni postopek, ki je po svojem bistvu nadaljevanje pravdnega postopka, saj je postopek po obravnavanem poglavju ZIP del posebnega postopka - zavarovanja (ki je izločen v tretji del tega zakona), kar pa bo v novem zakonu poudarjeno že v pričakovanem naslovu (zakon o izvršbi in zavarovanju).

Izpodbijani sporazum, zapisan po obravnavanem poglavju ZIP, v katerem je nastopil tožnik kot direktor in ustanovitelj podjetja v zasebni lasti, ki je najelo kredit, in kot fizična oseba - lastnik nepremičnin, ki jih je zastavil, je sklenjen v skladu z zakonom in tako o njegovi ničnosti sploh ni mogoče govoriti. Nižji sodišči sta s svojo odločitvijo pravilno uporabili materialno pravo.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen ZPP).