Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi za veljavnost pravnih poslov med izvenzakonskima partnerjema je potrebno, da so sklenjeni v obliki notarskega zapisa.
Nobenih razlogov ni za sklepanje, da je zakonodajalec ob sprejemu ZN želel s črtanjem drugega odstavka 62. člena ZZZDR skrčiti obseg pravnih poslov, ki morajo biti sklenjeni v posebni obliki, samo na zakonce, pač pa je bil njegov namen le spremeniti potrebno obliko, v kateri morajo biti posli sklenjeni.
Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je potrjena sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se revizija zavrne.
Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo pravdni stranki podpisali 24. 8. 1998, in ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 22/200 nepremičnine parc. št. 402/4, vl. št. 922 k. o. ..., da je delež vsake od strank na skupnem premoženju 50% ter da je delež tožnika na celotni nepremičnini 11/200, delež toženke pa 189/200. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tožnik je uveljavljal delež ½ na celotni nepremičnini), zavrnilo pa je zahtevek tudi v delu, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njegove solastninske pravice do ½ na teh nepremičninah. Zavrnilo je pobotni ugovor toženke in odločilo o pravdnih stroških.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v odločitvi o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem ter odločitvi o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba prve stopnje v točkah 1 (ugotovitev ničnosti pogodbe) in 5 (zavrnitev pobotnega ugovora) izreka. Vztraja, da 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) določa, da je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko le za vprašanja, ki jih ureja ZZZDR, kar pove že enostavna gramatikalna razlaga te določbe. Izvenzakonska skupnost ima enake posledice na drugih področjih, če zakon tako določa. Tako na primer določajo Zakon o dedovanju in pokojninski predpisi, ne pa vsi predpisi. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko povsod. Pravilno je obratno pojmovanje, in sicer da mora biti ali v ZZZDR ali v drugem zakonu izrecna določba o tem. Drugi odstavek 62. člena ZZZDR ne velja več. Sedanji 62. člen ne določa nič o obliki, prvi odstavek 47. člena Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) pa govori le o zakoncih. Sporno je, ali ob sedanji ureditvi notarska forma velja za pogodbe med izvenzakonskima partnerjema. Zdi se, da sodišča enostavno štejejo, da se s črtanjem člena v ZZZDR in sprejemom ZN ni spremenilo nič. Sodišči se zmotno nista spustili v vsebinsko presojo pobotnega ugovora toženke. Toženka je bila s svojimi zahtevami namenoma skromna, saj je tožnik prezadolžen in ni imelo smisla karkoli terjati od njega. Podrejeno pa je uveljavljala to, kar izhaja iz njunega dogovora, tj. da je ona vlagala v domnevno skupno premoženje, ki ga je tožnik odsvojil in iz katerega ima obligacijski zahtevek, ki je vsaj tako velik, kolikor je velik zahtevek tožnika. Torej je ta določljiv in ima podlago in znesek. Je pogojen in to je bil smisel. Šele če tožnik kaj terja od nje iz naslova vlaganj, terja ona enako od njega, in še to le toliko, da bo saldo nič. Dokazov in navedb o tem je veliko, predlagani pa so bili tudi izvedenci in so vse višine ugotovljive. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tudi v točki 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje povzet tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi v delu, s katerim je potrjena sodba sodišča prve stopnje v točkah 1 in 5 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija je delno utemeljena.
6. Toženka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je zavrnjena njena pritožba zoper odločitev pod 1. in 5. točko izreka sodbe prve stopnje. V prvi točki je sodišče prve stopnje odločilo, da je nična pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo pravdni stranki sklenili 24. 8. 1998. Prav ima toženka, da ima izvenzakonska skupnost na družinskopravnem področju za partnerja enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, na drugih pravnih področjih pa le, če je s posebnim – področnim zakonom tako določeno. Prav ima tudi, da je ZZZDR pred uveljavitvijo ZN v drugem odstavku 62. člena določal, da je za veljavnost pravnih poslov med zakoncema potrebno, da jih overi sodnik, razen če gre za običajna in manjša darila. Glede na določilo prvega odstavka 12. člena ZZZDR je takšna oblika nedvomno veljala tudi za pravne posle med izvenzakonskima partnerjema. Drugi odstavek 62. člena ZZZDR je bil z ZN, ki velja od 9. 4. 1994, črtan, v 47. členu pa je ZN določil, da morajo biti v obliki notarskega zapisa med drugim sklenjene pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, sicer niso veljavne (48. člen ZN). Kljub temu da ob črtanju drugega odstavka 62. člena ZZZDR ZN ni posebej določil, da je potrebna posebna oblika za veljavnost pogodb med izvenzakonskima partnerjema, pa sta tako teorija(1) kot sodna praksa(2) šteli, da je tudi za veljavnost pravnih poslov med izvenzakonskima partnerjema potrebno, da so sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Temeljni zakon, ki ureja premoženjskopravne posledice zakonske zveze, je namreč ZZZDR in izvenzakonska partnerja sta pri teh posledicah izenačena z zakoncema. Nobenih razlogov ni za sklepanje, da je zakonodajalec želel s črtanjem drugega odstavka 62. člena ZZZDR skrčiti obseg pravnih poslov, ki morajo biti sklenjeni v posebni obliki, le na zakonce, pač pa je bil njegov namen le spremeniti potrebno obliko, v kateri morajo biti posli sklenjeni – namesto overovitve po sodniku se (po novi ureditvi, uveljavljeni z ZN) zahteva notarski zapis. Takšen namen zakonodajalca izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva(3) ob sprejemanju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu – ZN-E (Uradni list RS, št. 115/2006, ki je sicer začel veljati po izdaji sodb prve in druge stopnje v tej zadevi), s katero je bilo v 1. točki 47. člena ZN dodano besedilo „in zunajzakonska partnerja“, 48. člen pa spremenjen tako, da je določil, da so pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Iz tega gradiva namreč jasno izhaja, da je bil drugi odstavek 62. člen ZZZDR črtan zgolj zaradi spremembe obličnosti pravnih poslov. Sprememba ZN-E v tem delu (tako glede 47. kot tudi glede 48. člena) torej ni vsebinske narave, pač pa je bila določba v zakon dodana zaradi večje jasnosti.
7. Do enakega zaključka pripelje tudi sklepanje po namenu, zaradi katerega je oblika predpisana. Običajno se poudarja, da je namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ki sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti. Te okoliščine pa so povsem enake pri izvenzakonskih partnerjih. Vse to potrjuje pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje, da mora biti pogodba med izvenzakonskima partnerjema sklenjena v enaki obliki kot pogodba med zakoncema, sicer ni veljavna. Ker iz namena predpisa, s katerim je predpisana oblika, ne izhaja kaj drugega, pogodba nima pravnega učinka (prvi odstavek 70. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Toženka se tako neutemeljeno sklicuje na omenjeno pogodbo kot pravni temelj že urejenih premoženjskopravnih razmerij med pravdnima strankama.
8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v tem delu ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato v tem delu zavrnilo.
9. V 5. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor z obrazložitvijo, da ni dovolj določen, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo zavrnilo z enakimi razlogi. Toženka takšno odločitev utemeljeno graja z navedbo, da je bil njen pobotni ugovor pogojen, torej vložen za primer, če sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bo zavrnilo iz drugih materialnopravnih razlogov, in v višini, kolikor znaša terjatev tožnika do nje. Tožnik od nje (podrejeno) terja plačilo 33.000.000 SIT (sedaj 137.706,56 EUR) in toliko torej toženka ugovarja v pobot. Sodišče prve stopnje je torej napačno štelo, da pobotni ugovor ni (dovolj) določen, sodišče druge stopnje pa napačno tem razlogom pritrdilo. V tem delu je torej revizija utemeljena in je zato vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena toženkina pritožba in potrjena odločitev v 5. točki izreka sodbe prve stopnje, in v tem delu tudi sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem naj bo opozorjeno še, da o pobotnem ugovoru ne more biti odločeno samostojno brez istočasne odločitve o (vsaj delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj gre za obrambni ugovor tožene stranke, katerega namen je zavrnitev tožbenega zahtevka.
10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.
Op. št. (1): Karel Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1999, stran 101. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 324/2003. Op. št. (3): Poročevalec DZ, št. 78/2006.