Jedro

Za premoženjsko pravna razmerja izvenzakonskih partnerjev veljajo enaka pravila kot pri zakonski zvezi. Tak zaključek izhaja iz 12. čl. ZZZDR, čim pa veljajo za premoženjskopravna razmerja izvenzakonskih partnerjev enaka pravila kot pri zakoncih, pa morajo biti tudi pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema sklenjene v skladu z določbo 1. tč. 47. čl. Zakona o notarjatu v obliki notarskega zapisa.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 22/200-tin nepremičnine parc.št. 402/4, z.k.vl. št. 922 k.o. S. da je delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju 50 % in da je delež tožeče stranke na celotni nepremičnine 11/200-tin in delež tožene stranke 189/200-tin (2. tč. izreka) ter glede pravdnih stroškov (6. tč. izreka) zato se v tem obsegu zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo tožeča stranka in tožena stranka podpisali dne 24.8.1998, nična. Ugotovilo je tudi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 22/200-tin nepremičnine parc.št. 402/4, z.k.vl.št. 922 k.o. S. ter da je delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju 50 % in da je delež tožeče stranke na celotni nepremičnini 11/200-tin in delež tožene stranke pa 189/200-tin. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za vpis solastninske pravice do 1/2-vice na nepremičnini parc.št. 402/4, z.k. vl.št. 922 k.o. S., v roku 15-tih dni. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke. Glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 318.761,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2005 dalje do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora stranskemu intervenientu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 332.286,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede ničnosti pogodbe o ureditvi razmerij tožena stranka zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je ta pogodba nična, napačna. Najprej je vprašanje, ali je med pravdnima strankama ob sklenitvi te pogodbe še trajala izvenzakonska skupnost. Drugo vprašanja pa je, ali je 47. čl. Zakona o notarjatu velja za izvenzakonske partnerje. Meni, da Zakon o notarjatu določa strogo notarsko formo le za pogodbe med zakonci. Ta zakon tudi ne določa, da bi bila zakonska in izvenzakonska skupnost izenačena. Torej ni bilo zakonske obveze, da se pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med izvenzakonskima partnerjema overijo pri notarju, zato ni bilo kršitve obličnosti. Ničnost je zelo huda sankcija. Sodišče bi moralo upoštevati, da je v predmetni zadevi bil dogovor sestavljen 24.8.1998 in podpisan, da sta stranki bili prisebni pri podpisu in da ni ponarejen. Tega dogovora tožnik ni izpodbijal zaradi napake volje, zmote, v predpisanem roku enega leta.

Tožnik je v času skupnosti svojo nepremičnino v K. odtujil in denar porabil. Če so vsa vlaganja skupna, so skupna tudi vlaganja v K. Tožnik je omenjeno nepremičnino odtujil brez soglasja tožene stranke, kot je toženka vlagala v svoje nepremičnine v letu 1999 in kot se je toženka tudi razdolževala. Tožnika je namreč ta pogodba razbremenila celo obveznosti družbe C. d.o.o. v zvezi z izdanim poroštvom. Ravno zaradi tega toženka v tožbi ni uveljavljala in posebej dokazovala vlaganj v K., zaradi tega toženka tožnika ni tožila za delež v K., kot ga niso tožili njegovi starši za nepovrnjeno posojilo, kot ga ni tožila družba C. za nepovrnene dolgove na podlagi posojilnih pogodb in morebitnih nastalih obveznosti zaradi danega poroštva. Skrajno krivično je sedaj, ko je tožnik ravnal po svoje in ostal brez vsega, ugotavljati, kaj je vse skupnega v P., medtem ko je toženka ves čas svoje premoženje le plemenitila ter razbremenjevala hipotekarne ter druge zadolženosti. Tožnik se je spomnil šele po štirih letih, da je pogodba nična, ko je svoje premoženje že prodal in zapravil in ko je opazil, da toženka svoje premoženje skrbno čuva in skrbi zanj. Oba sta pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij vzela resno, zaživela sta vsak po svoje na svojem, počela vsak vse po lastni presoji brez medsebojnih soglasij za kakršnakoli početja v zvezi s premoženji, dokler tožnik ni ostal brez vsega in se je spomnil, da bo morda dobil kaj v tej pravdi. Sodba je tudi življenjsko nepravična. Ničnost kot sankcija ne sme ustvarjati še večje nemoralnosti kot jo želi odpraviti.

Glede trajanja izvenzakonske zveze meni, da je sodišče dobro in življenjsko obrazložilo, zakaj šteje življenje tožnika in toženke od leta 1994 do 1998 za izvenzakonsko skupnost. Toženka pa je izpovedala, da ona doživlja stvar drugače, kot je splošno pojmovanje o tej, predvsem pa, da je štela, da sta ekonomsko ločena, ker sta tako tudi živela. Vendar pa je res, da ima veliko zakoncev ločen denar in dogovor o delitvi stroškov, pa to ne pomeni veliko. V nadaljevanju pritožbe toženka v celoti obrazlaga njeno videnje skupnega življenja s tožencem, predvsem pa izrecno zatrjuje, da je ta skupnost prenehala pred septembrom 1998. Glede skupnih vlaganj pa v pritožbi zatrjuje, da obseg vlaganj v hišo ni sporen, kar se je delalo od 1994 do 1998. Večina cen tudi ne. Sporno pa je stališče sodišča, ko je zajelo ne le zgradbo, ampak tudi zemljišče. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre v skupno premoženje le del zemljišča, ki tvori funkcionalni del zgradbe, ne pa tudi ostalo, kajti iz mnenja izvedenca se vidi, da je del zemljišča stavbišče, del dvorišča pa njiva in pašnik. To zanesljivo ni nujni del funkcionalnega zemljišča stavbe. Tega sodišče ni ugotavljalo, zajelo pa je celotno zemljišče. Prav tako je sodišče ocenilo klet enakovredno kot stanovanjski del, izvedenec je mnenje dopolnil, njegova dopolnitev ni upoštevna. Nič ni pojasnil kot to, da je klet lepa. To, da je nekaj estetično pa ne pomeni, da je tudi gradbeno drago. Klet je klet, je grobo obdelana, le del zidu manjka. To je izvirno, ni pa drago, namreč ceneje je, kot če narediš cel zid. Glede vlaganja družbe C. d.o.o., sodišče je ravnalo napak, ko je izenačilo vlaganje tega podjetja in vlaganje izvenzakonskih partnerjev, kot da gre za eno in isto. To ni res. Podjetje oz. gospodarska družba je ločen in drug pravni subjekt. Premoženje tega je ločeno od osebnega premoženja družbenika in mešanje vlaganj podjetja in vlaganj izvenzakonskih partnerjev je pravno zgrešeno. Sodišče je tu napačno uporabilo pravo in predvsem preskočilo iz enega subjekta v drugega. Če je vlagal C. d.o.o., so to vlaganja C. in ne kogarkoli drugega in zato ni mogoče iz podjetja izdvojiti vlaganj v hišo. Čl. 61. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da se pred ugotavljanjem deležev vsakega zakonca na skupnem premoženju ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega premoženja. Iz skupnosti sta tožnik in toženka izšla zelo zadolžena. Vsi dolgovi so ostali toženki, sedaj je očitno in popolnoma neupravičeno, da mora vse dolgove odplačati toženka, premoženje pa je skupno. Poleg tega pa bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik dominantno največ vlagal v K., v svoje premoženje in je jasno, da ni tratil ne denarja, ne energije za vlaganje v P. Sodišče je tudi napačno obrazložilo, da kasnejša vlaganja ne morejo vplivati na delež na skupnem premoženju brez soglasja drugega partnerja. Sodišče ne bi smelo ugotoviti, da spada celotna zgradba na parceli št. 402/4 takšna kot je danes v skupno premoženje, ampak le takšna zgradba kot je bila leta 1998. Če ta sodba obstane, potem bo v delitvenem postopku toženec dobil mnogo več, kot je vrednost izračunal izvedenec. Nenazadnje pa ta pravda traja že skoraj 10 let. Tožnica mora tam živeti in v nepremičnino vlagati in jo vzdrževati. Logika bi torej narekovala, da se od sedaj dalje vzdrži vseh vložkov. Glede deležev na skupnem premoženju, sodišče zatrjuje, da nobene stranka nikoli ni trdila, da je delež druge manjši od 50 %. To ni res. Toženka je ves čas pravde trdila, da deleža tožnika na skupnem premoženju ni in je tedaj trdila, da je ta manjši od 100 %. Torej tudi manjši od 50 %. Manjše je zajeto v večjem. Vprašanje je tudi, ali lahko tako majhno vlaganje v neko nepremičnino povzroči, da nek vlagatelj dobi delež na nepremičnini ali ni pravilneje, da mu gre obligacijski zahtevek. V času trajanja izvenzakonske zveze se ne zatrjuje, niti ni bilo dogovora o skupnem vlaganju v nepremičnino v P.. Vsak od izvenzakonskih partnerjev je imel nepremičnino in vsak je vlagal v svojo. Tak je bil osnovni dogovor. To izhaja iz sporazuma z dne 24.8.1998. Pri tem je tožnik svojo nepremičnino prodal, izplačal naj bi nekaj dolgov, za katere pravi, da izvirajo iz dela na P. To je sporno, pa tudi če bi držalo, mu to ne daje vlaganje v prispevek, ampak le denarni prispevek k odplačilu dolga. Vlaganje v nepremičnino, ki je bila nesporno last toženke, je le malo povečalo vrednost te. Ni bilo zgrajeno nič vsebinsko novega ali dodatnega. Nobena stavba, nobena etaža zaradi tega se ne bi smelo spreminjati stanje lastništva nepremičnine, če že bi se presojal le obligacijski zahtevek. Pobota nedvomno ni za različne terjatve, je pa potrebno upoštevati razloge tudi če sama terjatev ne more v pobot. Tu gre za prispevek vsake od strani k skupnemu premoženju in koliko in kaj je kdo prispeval in razlogi za premoženje. Pritožuje se tudi glede odločitve o stroških, kajti tožnik je terjal 50 % od celote, dobil je le 5,5% in ob tem je nerazumno, da mora toženka povrniti tožniku del stroškov.

Pritožba je deloma utemeljena.

Od vprašanja, ali je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost v smislu določb 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR, je odvisno tudi vprašanje veljavnosti pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo pravdni stranki sklenili 24.8.1998. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od decembra 1994 do septembra 1998. Za toženo stranko kot je razbrati iz pritožbe ni sporen začetek in trajanje izvenzakonske skupnosti, kajti tudi v nadaljevanju pritožbe se na izvenzakonsko skupnost sklicuje, ampak je sporno samo kdaj je izvenzakonska skupnost prenehala. Predvsem tožena stranka trdi, da že pred sklenitvijo pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Tožena stranka izrecno zatrjuje, da je do prenehanja izvenzakonske skupnosti prišlo že jeseni 1997 oz. spomladi 1998. Tega datuma toženka niti sama točno ni opredelila, ker pravi, da ni mogoče enostavno potegniti črto glede prenehanja, zanesljivo pa meni, da do septembra 1998 ta skupnost ni trajala. Po oceni pritožbenega sodišča pa so zaključki sodišča prve stopnje jasni in jih s takšnim zatrjevanjem tožena stranka ne more izpodbiti, kajti sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na prepričljivo izpoved prič J. in M.S. Na podlagi izpovedi teh je zanesljivo ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost prenehala septembra 1998, kar potrjuje tudi tožnik, ki je povedal, da ga je toženka 21.9.1998 postavila pred vrata. Pomembna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki skupaj z otroci toženke na dopustu še v avgustu 1998, kar pomeni, da nikakor ne drži trditev toženke, da je ta skupnost prenehala v jeseni 1997 oz. spomladi 1998. Mogoče je sicer pritrditi toženki, da so se njuni medsebojni odnosi krhali in slabšali že pred tem, ko je toženka tožnika dobesedno postavila pred vrata, saj v nasprotnem primeru ne bi prišlo do prenehanja skupnosti, vendar je bil za to prenehanje odločilen prav ta datum. Kako neki naj bi se tožnik obnašal pri takratni odvetnici M.T., kjer sta sklepala pogodbo o medsebojnih razmerjih, razen tega, da sta oba izjavila, da nista v izvenzakonskem razmerju, kar je tudi v pogodbo odvetnica zapisala, pa iz njenega zaslišanja ni razbrati, zato so te pritožbene trditve brez pomena. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je bila pogodba z dne 24.8.1998 o medsebojnih razmerjih sklenjena v času, ko je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama še trajala. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska skupnost tudi na premoženjskopravnem področju izenačena z zakonsko zvezo. Za premoženjsko pravna razmerja izvenzakonskih partnerjev veljajo enaka pravila kot pri zakonski zvezi. Tak zaključek izhaja iz 12. čl. ZZZDR, čim pa veljajo za premoženjskopravna razmerja izvenzakonskih partnerjev enaka pravila, kot pri zakoncih, pa morajo biti tudi pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema sklenjene v skladu z določbo 1. tč. 47. čl. Zakona o notarjatu – ZN v obliki notarskega zapisa. Glede na določbo 48. čl. ZN torej pogodba, ki ni sklenjena med izvenzakonskima partnerjema v obliki notarskega zapisa, ni veljavna. Zakon o notarjatu je sicer na novo uredil pogoje glede oblike sklenitve poslov, ni pa določil drugačnega obsega pravnih poslov med zakoncema oz. med izvenzakonskima partnerjema, za katere se zahteva taka oblika. Namen stroge zahteve po obliki notarskega zapisa pri sklepanju pogodb o urejanju medsebojnih razmerij med zakoncema, je zagotoviti resnost in premišljenost strank take pogodbe, ko sta kot zakonca tudi v posebnem položaju medsebojne odvisnosti. Pomanjkanje oblike ima za posledico ničnost, saj iz namena ZN ne izhaja drugačna sankcija (48. čl. ZN in 1. odst. 70. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Nadalje je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, zato, ker ta ni bil določen. Če tožena stranka uveljavlja svojo terjatev v pobot, mora biti zahtevek določen oz. vsaj določljiv, ne pa tako, kot je svoj pobotni ugovor postavila toženka. Navedla je, da v kolikor bi sodišče ugotovilo, da ima tožnik kakšen zahtevek do toženke, ima toženka enakega tudi proti njemu iz istega dejanskega in pravnega naslova.

Pač pa po mnenju pritožbenega sodišča še vedno sporno vprašanje, ali lahko tožnik proti toženki uveljavlja stvarnopravni ali le obligacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg toženkinega posebnega premoženja, to je nepremičnina parc.št. 402/4, vl.št. 922 k.o. S. Ugotovljeno je tudi bilo, da sta pravdni stranki med trajanjem izvenzakonske skupnosti ustvarili 11/100-tink vrednosti te nepremičnine, da je tožnikov prispevek k nastanku skupnega premoženja ½ in zato znaša 11/200-tin celotne nepremičnine. Po oceni pritožbenega sodišča mora sodišče prve stopnje pri razsoji o deležu na skupnem premoženju zakoncev, ki nastane z vlaganjem v posebno premoženje enega zakonca najprej ugotoviti obseg vlaganj obeh izvenzakonskih partnerjev. Če je tako nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega premoženja, potem gre za skupno premoženje. Šele ko to ugotovi, ugotavlja prispevek posameznega zakonca. Sodišče prve stopnje pa je v predmetni zadevi ugotovilo, kakšna vlaganja v nepremičnino, ki je last toženke, so bila izvršena v času trajanja izvenzakonske skupnosti, kar ni sporno. Izvedenec gradbene stroke I.Z. je vsa dela, ki so bila izvršena ovrednotil, kar tudi ni sporno, ni pa sodišče prve stopnje z izvedencem razčistilo, kar pa bi moralo, ali pomeni dokončanje poslovnega prostora v pritličju objekta dokončanje dela stanovanja, dokončanje kletnega prostora, postavitev kamnitih podpornih zidov na parceli, izkop jame za bazen, groba zazidava z betonskimi zidaki in prekritje nadstreška na jugozahodnem delu parcele, spremembo substance in nastanek nove stvari. Ta dela sicer nedvomno povečujejo vrednost nepremičnine in omogočajo obligacijski zahtevek. Le v primeru, če zaradi teh del nastane nova stvar, pa lahko vplivajo na nastanek skupne lastnine. Tega pa sodišče prve stopnje zanesljivo v tem postopku ni ugotovilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in kot posledica tega je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje, torej da v novem postopku ugotovi, ali gre za stvarnopravni zahtevek, ki ga tožeča stranka prvenstveno uveljavlja ali za obligacijski zahtevek, ki ga tožeča stranka podrejeno uveljavlja. Ker je pritožbeno sodišče sodbo deloma razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi izrek o stroških postopka, kateri bo odvisen od uspeha pravdnih strank v celotnem sporu. V ostalem delu pa je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.