Jedro

Odpravnina je bila pogodbeno dogovorjena za primera predčasne sporazumne prekinitve pogodbe za poslovodno funkcijo oziroma odpoklic brez razlogov, njeno izplačilo pa je bilo vezano na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožniku je mandat prenehal na način, določen v individualni pogodbi o zaposlitvi, ker mu je z dnem prenehanja mandata prenehalo tudi delovno razmerje in ker se tožnik po tem prenehanju ni ponovno zaposlil pri toženi stranki, je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v bruto znesku 44.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve sodbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.977,56 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila".

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.267,88 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v bruto znesku 44.400,00 EUR oziroma neto znesku 36.194,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.452,52 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila odpravnine. Meni, da je za razsojo bistveno le, da je od 1. 1. 2014 dalje tožnik s toženo stranko pogodbeno sodeloval kot direktor družbe A. in da ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Nadaljnjega poslovnega sodelovanja med družbo A. in toženo stranko glede na obseg storitev in plačilo teh storitev ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem med tožnikom in toženo stranko. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da sta stranki preoblikovali pogodbeno določilo o odpravnini s sklenitvijo poslovnega sodelovanja med toženo stranko in družbo A.. Takšnega namena pogodbeni stranki ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi nadaljnjega poslovnega sodelovanja nista imeli. Tožena stranka se je v pogodbi o zaposlitvi zavezala izplačati odpravnino zaradi predčasnega odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave. Takšen dogovor je veljaven in ga je tožena stranka dolžna spoštovati ter tožniku izplačati odpravnino. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo odločilna dejstva, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 12. 2011, iz katere je razvidno, da je bil s sklepom nadzornega organa družbe dne 23. 12. 2011 imenovan za predsednika uprave tožene stranke za dobo pet let, s pričetkom mandata 24. 12. 2011. Poleg tega iz te pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas in mu s prenehanjem mandata in individualne pogodbe o zaposlitvi preneha tudi delovno razmerje v družbi (1. člen). S to pogodbo o zaposlitvi sta se stranki med drugim dogovorili, da je za opravljanje dela predsednika uprave upravičen do mesečne bruto plače v višini 7.400,00 EUR (9. člen). V primeru sporazumnega predčasnega prenehanja mandata in v primeru odpoklica brez razlogov, ki so navedeni v tej pogodbi, mu pripada odpravnina v višini 6-kratnega njegovega mesečnega osnovnega plačila, odpravnina pa se izplača le v primeru, če mu preneha tudi delovno razmerje v družbi (19. člen). Nadzorni svet tožene stranke je 10. 12. 2013 sprejel sklep, da tožnika z dnem 31. 12. 2013 razreši s položaja predsednika uprave. Tožniku je 31. 12. 2013 prenehal mandat predsednika uprave tožene stranke, z istim dnem pa mu je prenehalo tudi delovno razmerje pri toženi stranki. Od 1. 1. 2014 dalje je tožnik sodeloval s toženo stranko kot pooblaščenec uprave pri pogajanjih z bankami na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo A..

7. Odpravnina je bila torej pogodbeno dogovorjena za primera predčasne sporazumne prekinitve pogodbe za poslovodno funkcijo oziroma odpoklic brez razlogov, njeno izplačilo pa je bilo vezano na prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Gre za odpravnino v zvezi oziroma zaradi predčasnega odpoklica poslovodne osebe v skladu s tretjo alinejo sedmega odstavka 294. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. - ZGD-1). Ta določa, da se lahko članom uprave oz. izvršnim direktorjem v primeru predčasne prekinitve pogodbe izplača odpravnina, oziroma da odpravnina ne more biti izplačana, če je član uprave ali izvršni direktor odpoklican iz razlogov, določenih v prvi, drugi in tretji alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1 (če huje krši obveznosti; če ni sposoben voditi poslov; če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov) ali če član uprave ali izvršni direktor sam odpove pogodbo. Gre za pravico, ki je določena v ZGD-1 kot odmena za predčasno prenehanje poslovodne funkcije, zato tako dogovorjena odpravnina predstavlja korporacijskopravno pravico (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2017 in VIII Ips 11/2018 z dne 6. 3. 2018). Na podlagi sedme alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. list RS 21/2010 in nasl. - ZPPOGD), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi in na katerega se pogodba o zaposlitvi izrecno sklicuje, odpravnina, poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, ne more biti izplačana, če se direktor po prekinitvi pogodbe ponovno zaposli v družbi. Ker iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožniku mandat prenehal na način, določen v četrtem odstavku 19. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ker mu je z dnem prenehanja mandata prenehalo tudi delovno razmerje in ker se tožnik po tem prenehanju ni ponovno zaposlil pri toženi stranki, je po zaključku pritožbenega sodišča njegov tožbeni zahtevek utemeljen.

8. Pri odpravnini v višini 44.400,00 EUR gre za znesek, do katerega je tožnik upravičen na podlagi četrtega in petega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011. Tudi za pogodbo o zaposlitvi velja za stranki dolžnost izpolnitve obveznosti iz 9. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Obveznosti, h kateri se je zavezala v 19. členu pogodbe o zaposlitvi, se tožena stranka ne more razbremeniti z izgovorom, da je tožnik še naprej deloval kot pooblaščenec uprave tožene stranke na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju med njo in družbo A.. Na podlagi citirane pogodbene določbe je bila dolžna tožniku ob prenehanju delovnega razmerja pri njej izplačati odpravnino, ta obveznost pa ni ugasnila s sklenitvijo in izvrševanjem pogodbe o poslovnem sodelovanju.

9. Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi sklenitve pogodbe o poslovnem sodelovanju tožene stranke prišlo do preoblikovanja 19. člena pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno zmotno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo odpravnine v bruto znesku 44.400,00 EUR (v tem znesku je vključen tudi vtoževani neto znesek 36.194,30 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila.

10. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbo uspel, zato mu je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in vrednosti predmeta odvetniške storitve odmerilo v višini 2.977,56 EUR (tožba - 900 točk, pripravljalna vloga - 675 točk, narok 26. 10. 2017 - 900 točk, narok 11. 1. 2018 - 450 točk, urnina 150 točk, materialni stroški 40,75 točk ter 22 % DDV, kilometrina za pooblaščenca 297,48 EUR, potni stroški tožnika 309,32 EUR in sodna taksa v znesku 626,00 EUR), kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

11. Ker je tožnik uspel s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov. Ti ob upoštevanju OT znašajo 1.267,88 EUR (pritožba - 1.125 točk, materialni stroški 21,25 točk ter 22 % DDV, sodna taksa v znesku 626,00 EUR), kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.