Jedro

Pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito namreč pomeni, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi celovito presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2010, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (1. točka izreka). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo (izdano na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ) je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene zavrnila ponovne (tretje) prošnje za priznanje mednarodne zaščite G. A., rojene v P., Kosovo, S. A., rojenega v S., Makedonija, G. A., rojene v U., Črna Gora, vsi državljani Kosova, in S. A., rojene v B., Srbija, državljanke Srbije, ter ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite A. A., rojenega v L., Slovenija, iz razlogov iz prve, četrte, pete in šeste alineje 55. člena ZMZ ter odločila, da morajo imenovani zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev prošnje tožnikov na podlagi prve, četrte, pete in šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ, ne da bi ob tem naredila tudi skrbno analizo informacije o stanju na Kosovu glede romskih družin z majhnimi otroki oziroma vračanja zavrnjenih pripadnikov romskih družin. Zato je relevantno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe prve, četrte, pete in šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ, kršena so pravila postopka iz 54. člena ZMZ. Tožena stranka ni na pravilen oziroma celovit način ugotavljala pogojev za mednarodno zaščito oziroma subsidiarno zaščito (drugi in tretji odstavek 2. člena ZMZ). V obravnavanem primeru gre za vprašanje o objektivnih možnostih vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi z mladoletnimi otroki, na Kosovo, in sicer: kam na Kosovo se vračajo in če gre za v ta namen organizirane zbirne centre, kakšne so razmere v teh zbirnih centrih.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo upravnega sodišča spremeni tako, da se tožba zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Družina A. je kar dvakrat samovoljno zapustila Azilni dom v Ljubljani. Tožniki so kot razlog, zakaj so kar dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom v Ljubljani, navedli izključno ekonomske razloge. Tožnikom je mogoče očitati, da so s svojima dvema samovoljnima zapustitvama azilnega doma zlorabili postopek priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji. Njihovo ravnanje dokazuje, da v Republiki Sloveniji sploh ne želijo mednarodne zaščite, čeprav so zanjo vložili prošnje. Tožniki so v svojih treh prošnjah za priznanje mednarodne zaščite navajali, da so izvorno državo zapustili zaradi domnevnega preganjanja zaradi njihove romske narodnosti. Svoje razloge so v teh treh prošnjah opisali zelo pavšalno. Na podlagi ravnanj in izjav je mogoče utemeljeno sklepati, da so tožniki prošnje vložili izključno zato, da ne bi bili odstranjeni iz Slovenije, saj so vse tri prošnje vložili samo takrat, ko so jim zagrozili z odstranitvijo na Kosovo.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo po vsebini predlagajo njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena zaradi naslednjih razlogov:

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka prošnje tožnikov kot očitno neutemeljene zavrnila v pospešenem postopku na podlagi prve, četrte, pete in šeste alineje 55. člena ZMZ v času odločanja tožene stranke veljavnega ZMZ. V teh določbah 55. člena ZMZ je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku zavrne, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov (prva alineja), če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona (četrta alineja), če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (peta alineja), če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočili odstranitev iz države (šesta alineja).

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da so tožniki kar dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom v Ljubljani in bili kar dvakrat v Slovenijo vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe (prvič iz Švedske leta 2009, drugič iz Švice leta 2010). Tožniki so kot razlog, zakaj so kar dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom v Ljubljani, navedli ekonomske razloge (dober standard prosilcev na Švedskem, slaba prehrana v azilnem domu, nepravilna zdravstvena oskrba ene izmed tožnic G. A. in podobno) in ne varnostnih, ki bi morebiti lahko opravičevali njihov dvakratni samovoljni odhod iz Slovenije. Navedbe prosilcev, da želijo pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, v njihovi ponovni (tretji oziroma drugi vlogi), ob tem, da so dvakrat samovoljno zapustili Azilni dom v Republiki Sloveniji, ne da bi počakali na rešitev njihovih prošenj, kažejo na protislovnost teh navedb in njihovih ravnanj ter na izpolnitev pogoja po četrti alineji 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. To je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodila tožena stranka v svoji odločbi. Ker za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku v obsegu statusa begunca zadošča že eden izmed razlogov iz 55. člena ZMZ, se Vrhovno sodišče do obstoja ostalih razlogov iz 55. člena ZMZ niti ne opredeljuje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni pravilno stališče tožene stranke, da v primeru obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ, ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz drugega in tretjega odstavka 2. člena ZMZ.

9. Po določbi 34. člena ZMZ namreč pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali v državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

10. Tožena stranka v tem primeru ni v celoti upoštevala določbe 34. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ, saj pogojev za subsidiarno zaščito za tožnike, ki so v svojih prošnjah navajali, da so bili v izvorni državi izpostavljeni nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju zaradi romske narodnosti, ni neposredno ugotavljala. Tožena stranka je le splošno presojala, da varnostna situacija v izvorni državi (Kosovo) ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da bo utrpela resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku slediti napotkom Vrhovnega sodišča ter ponovno odločiti o prošnji prosilcev za mednarodno zaščito, in sicer glede subsidiarne zaščite. Pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito namreč pomeni, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi celovito presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec za mednarodno zaščito v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Podobno kot 18. člen Ustave Republike Slovenije tudi 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP je Evropsko sodišče za človekove pravice – ESČP izoblikovalo stališče, da je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče delno pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, s katero je ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2010, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, vendar iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.