Jedro

Splošno znano dejstvo je, da so Romi socialno, varnostno, ekonomsko, politično ranljiva skupina tudi v Južno-Vzhodni Evropi in ni splošno znano dejstvo, da lahko (tudi) Slovenija zavrnjene prosilce za azil oziroma romske družine v primerljivih okoliščinah, kot so obravnavane, vrača na Kosovo brez skrbne dokazne ocene oziroma tehtnega preverjanja glede izpolnjevanja mednarodnih obveznosti po Ženevski konvenciji o statusu beguncev, ZMZ oziroma po azilnem pravu Evropske unije; zlasti se za obravnavani spor zastavlja vprašanje, kam se vračajo romske družine z mladoletnimi otroci kot zavrnjeni prosilci za azil in če se vračajo v za ta namen organizirane zbirne centre, kakšne so življenjske razmere v teh zbirnih centrih. Zaradi teh okoliščin tožena stranka ni imela pravne podlage, da je prošnjo tožnikov zavrnila zgolj podlagi 1., 4., 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, ne da bi ob tem naredila tudi skrbno analizo informacij o stanju na Kosovu glede romskih družin z majhnimi otroki oziroma vračanja zavrnjenih pripadnikov romskih družin. Tudi iz določil Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 (Procesne direktive) ne izhaja, da bi lahko tožena stranka v tem konkretnem primeru uporabila določbe pospešenega postopka tako, da ne bi celovito obravnavala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-140/2008/38 (1232-04) z dne 30. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ponovne (tretje) prošnje za priznanje mednarodne zaščite A.A., roj. ... 8. 1959 v Prištini, Kosovo, B.B., roj. ... 6. 1985 v Skopju, Makedonija, C.C., roj. ... 8. 2006 v Ulcinju, Črna Gora, vsi državljani Kosova in Č.Č., roj. ... 9. 1982 v Bujanovcu, Srbija, državljanka Srbije, ter ponovna (druga) prošnja za priznanje mednarodne zaščite D.D., roj. ... 4. 2009 v Ljubljani, Slovenija, državljana Kosova, zavrnejo kot očitno neutemeljene. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da so A.A., B.B., Č.Č. in C.C. izvorno državo zapustili dne 1. 6. 2008 in dne 4. 6. 2008 na avtobusni postaji v Mariboru vstopili na avtobus, ki vozi na relaciji Županja – Frankfurt – Hamburg – Dortmund. Ob izvajanju mejne kontrole na območju Šentilja je bilo ugotovljeno, da nimajo ustreznih dokumentov za vstop v Avstrijo, zato so bili z avtobusa odstranjeni. V razgovoru so povedali, da so matično državo zapustili pred 2 ali 4 dnevi. Navedli so, da so matično državo zapustili zaradi ekonomskih in socialnih razlogov, namenjeni pa so bili v Avstrijo ali Nemčijo. Dne 5. 6. 2008 so bili nastanjeni v Center za tujce v Postojni. A.A. je dne 16. 6. 2008 zaposlenim v Centru za tujce izročila lastnoročno pisno izjavo, iz katere izhaja, da prosi za mednarodno zaščito v Sloveniji zase, za svojega sina, snaho in vnukinjo. Njihova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila sprejeta dne 18. 6. 2008 (A.A., B.B. in Č.Č.) oziroma dne 19. 6. 2008 (C.C.).

V nadaljevanju tožena stranka navaja, kaj je A.A. povedala v svoji prvi prošnji. Slovenski policisti so jo v Center za tujce v Postojni pripeljali dne 5. 6. 2008, za mednarodno zaščito pa je v imenu celotne družine zaprosila šele dne 16. 6. 2008. Prosilka je pojasnila, da za zaščito prej ni zaprosila, ker ni vedela, da to lahko stori. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosila, ker Romi na Kosovu nimajo nobenih pravic, Albanci so si zase izborili neke pravice, Romi pa so še naprej ostali zatirani. Ne upajo si na ulico, ker jih preganjajo Albanci kot večinsko prebivalstvo. Najprej so živeli v t.i. „ciganski mali“, to je romsko naselje. Zdaj se je večina Romov izselila in tja so prišli Albanci, ki jih ne marajo; preganjajo jih in jim govorijo, naj gredo tja, kamor so odšli ostali Romi. Fizično ni bila nikoli napadena, zaradi česar tudi ničesar ni prijavila na policijo, niti nobeni mednarodni organizaciji. Albanci so jih stalno preganjali verbalno, niso imeli nobenih pravic, zaradi česar sploh niso hoteli ven iz hiše. Ne morejo se nikjer zaposliti in nimajo kje živeti. Prej se je njena družina preživljala s prodajo izdelkov na tržnici, zdaj jim Albanci tudi tega ne dovolijo. Njihova ekonomska situacija na Kosovu je bila slaba. Živeli so od pomoči drugih, nekaj so tudi skrivaj prodajali na tržnici in zaslužili. Živeli so slabo. Meni, da nikjer na Kosovu ni romskega naselja, kjer bi bili varni. Poleg tega se boji, da bi ji v matični državi ubili sina iz razloga, ker na Kosovu namreč Romi niso zaželeni. Poleg tega, da jih ne marajo Albanci, ki hočejo etnično čisto Kosovo, se tudi mednarodne organizacije do njih obnašajo drugače kot do večinskega prebivalstva. Preganjana je bila tudi zaradi svoje veroizpovedi. Njen mož je bil musliman, ona je pravoslavka in teh ne marajo. Albanci so ji govorili, da nima kaj iskati na Kosovu in naj gre tja, kjer živijo pravoslavci. Motilo jih je tudi njeno ime A., saj je to srbsko ime. Na vsakem koraku so ji govorili, da tam nima kaj iskati. Še posebej glasni so bili lansko leto. Te stvari so ji govorili v albanskem jeziku, tako da veliko tudi ni razumela, vedela pa je, da gre za žaljivke.

V nadaljevanju tožena stranka pravi, kaj je v svoji prvi prošnji povedal B.B. Za mednarodno zaščito je zaprosil že na avstrijski strani, pri policistih, vendar ga ni nihče jemal resno. Tudi slovenskim policistom je izrazil namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, vendar mu je neka uradna oseba v civilni obleki rekla, da lahko dobi tudi do 35 let zapora. Svoj namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je izrazil po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Prej ni zaprosil za zaščito, ker so bili vsi skupaj zelo prestrašeni in zmedeni. Po dveh ali treh dneh bivanja v CT jih je obiskal inšpektor in jim povedal, da bodo vrnjeni nazaj na Kosovo. Po premisleku so se odločili, da nazaj na Kosovo ne morejo, ker nimajo niti hiše niti dela. V Sloveniji prosi za zaščito zaradi slabega življenja na Kosovu. Na Kosovu ni nobenih pravic, ni svobode govora, ni svobode gibanja, počutil se je zatiranega. Ko je odhajal v mesto, so ga Albanci verbalno zmerjali. Pred približno 4 – 6 meseci (v začetku leta 2008, op. ur. os.) so ga pretepli, vendar dogodka ni prijavil policiji. Včasih so neznani Albanci metali kamenje v okna njihove hiše. Bilo je ponoči, zato ni natančno videl, kdo je to storil. On sam je temne polti, razlikuje se od Albancev, takoj vedo, da je Rom in ga na vsakem koraku maltretirajo in žalijo. Ni pa teh žalitev prijavil nikomur, niti policiji niti mednarodnim organizacijam (UNHCR), ker sploh ni vedel, kdo so ti storilci. Na Kosovo se ne bi vrnil, tudi če bi bila njegova vrnitev varna. Tudi v kakšnem drugem delu države ne bi mogel živeti, ker so povsod Albanci, pa tudi tam, kjer so Srbi, ni dela.

V nadaljevanju tožena stranka navaja, kaj je v svoji prvi prošnji povedala Č.Č. V Postojno so prišli dne 4. 6. 2008, za mednarodno zaščito pa so zaprosili dne 16. 6. 2008. Šele v Centru za tujce so izvedeli za mednarodno zaščito. Prej samega postopka sploh niso poznali. Ker je nepismena, se je v vsem uskladila z ravnanjem moža in tašče. Na Kosovu za njih ni življenja. Preganjajo jih, ker so Romi. Njena tašča ima pravoslavno ime. Njena hčerka ne sme na ulico. Zatirani so na vsakem koraku. Albanci jim govorijo, da morajo oditi. Nimajo nobenih sredstev za življenje. Pred več leti so enkrat fizično napadli njenega moža. Ker so A.A., B.B., Č.Č. in C.C. dne 19. 7. 2008 samovoljno zapustili azilni dom in se vanj v roku treh dni niso vrnili, je bil dne 24. 7. 2008 njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alinee 2. odstavka 50. člena ZMZ s sklepom št. 2142-140/2008/2 (1352-14) ustavljen. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 11. 8. 2008. Družina je bila dne 16. 3. 2009 preko letališča Jožeta Pučnika iz Švedske na podlagi Uredbe Dublin vrnjena v Republiko Slovenijo. Ob prihodu na letališče so izrazili namero, da želijo ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji. Njihove ponovne prošnje so bile sprejete dne 17. 3. 2009. A.A. je v ponovni vlogi navedla, da so v juliju 2008 odšli iz Azilnega doma v Ljubljani najprej z avtobusom v Nemčijo, od tam pa z avtobusom na Švedsko. Odšli so zato, ker so tam njihovi sorodniki - Romi. Niso vedeli za pravila, da morajo ostati v Sloveniji. Če bi to vedeli, ne bi odšli. Na Švedsko so hoteli zaradi življenjskega standarda, saj so slišali, da je tam za otroke in vse bolje poskrbljeno. Na Švedskem so zaprosili za mednarodno zaščito, dobili so nekakšen „negativ“. Razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, so isti, kot so bili že v njeni prvi prošnji junija 2008. Povedala je, da so nekoč Albanci prišli po cesti, bilo jih je 4-5 oseb. Metali so kamenje na njihovo hišo in pri tem kričali. „Bežite iz hiše, cigani!“. To je bilo jeseni, ne spominja se katerega leta. Ponovilo se je tri do štirikrat. Teh dogodkov ni nikomur prijavila, policija jih ne bi zaščitila, saj tam delajo sami Albanci.

V nadaljevanju tožena stranka navaja, kaj je B.B. navedel v ponovni vlogi, pri čemer ugotavlja, da ponavlja opis iz prvotne prošnje za azil in enako velja tudi za ponovno izpoved Č.Č. Ker so bili podatki iz prvih vlog za priznanje mednarodne zaščite A.A., B.B., Č.Č. in C.C. glede njihovega državljanstva (ko so navedli, da imajo državljanstvo Republike Srbije) v nasprotju s podatki, kot so jih navedli na svoji ponovni vlogi, jih je uradna oseba s tem dne 22. 7. 2009 soočila in jih zaprosila, naj se izjasnijo glede državljanstva. A.A. je na zapisnik povedala, da je državljanka Kosova, Č.Č. je izjavila, da je državljanka Srbije, B.B. pa je povedal, da je državljan Kosova, ravno tako pa tudi njegova otroka C.C. in D.D. Ker so A.A., B.B., Č.Č., C.C. in D.D. dne 26. 11. 2009 vnovič samovoljno zapustili azilni dom in se vanj v roku treh dni niso vrnili, je bil dne 30. 11. 2009 njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alinee 2. odstavka 50. člena ZMZ s sklepom št. 2142-140/2008/19 (1232-04) ustavljen. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 18. 12. 2009. Ministrstvo za notranje zadeve je dne 13. 1. 2010 prejelo obvestilo švicarskega migracijskega urada in B.B., Č.Č., C.C. in D.D. so bili dne 12. 5. 2010 preko letališča Jožeta Pučnika vrnjeni v Republiko Slovenijo ter istega dne nastanjeni v Center za tujce v Postojni. Dne 14. 5. 2010 je zaposlenim v Centru za tujce izročil lastnoročno pisno izjavo, v kateri je izrazil namero, da želi on, kakor tudi njegova partnerka Č.Č. in otroka C.C. in D.D., v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Navedel je, da ni mogel gledati svojih otrok, ki so bili v Azilnem domu v Ljubljani kot v kakšnem zaporu. Poleg tega je imela njegova mama A.A. bolečine v hrbtenici, medicinska sestra v Azilnem domu pa ji je dajala vedno ena in ista zdravila, ki ji niso nič pomagala. Po njegovem mnenju bi morala obvestiti Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije in ji urediti dodatne preglede. Dodaten razlog, zakaj so odšli, je ta, da je bila hrana v menzi Azilnega doma včasih katastrofalna. Ko so že bili v Švici, je njegov sin D.D. zbolel – pregledali so mu kri in ugotovili, da je anemičen. Prosilec misli, da je bila to posledica slabe prehrane, saj mu on ni mogel kupovati, kar bi D.D. rad jedel, količina mleka (800 ml), ki ga je zanj prejemal v Azilnem domu, pa ni bila zadosti.

B.B. je v svoji ponovni (tretji) prošnji navedel, da po tem, ko je prvič in drugič zapustil Slovenijo (po prvi in drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite), ni bil nikoli več na Kosovu. Pri podaji tretje vloge pravi, da se sklicuje na iste razloge, kot jih je navedel že v prvih dveh vlogah, poleg tega pa tudi na pisno izjavo E.E. z dne 18. 3. 2009, ki se kot priloga nahaja v spisu.

Ima telefonske stike s prijatelji iz Kosova in ti so mu povedali, da je v njegovem kraju (Uroševcu) sedaj živijo samo še tri ali štiri romske družine. Prosilec je povedal, da tudi njim ni lahko, ker ves čas bežijo, vendar sedaj na vse skupaj gleda drugače; sedaj ne bodo več bežali po Evropski uniji, ampak bodo „dobri azilanti.“ Č.Č. v prošnji navaja, da v Sloveniji za sina ni dobila prave oskrbe, zato je odšla. Zakaj pa je Slovenijo zapustila po njeni prvi vlogi, se ne spominja več. Po tem, ko je leta 2008 zapustila Kosovo, se tja ni več vračala. Pooblaščenec je med podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite za Č.Č. dejal, da prosilka potrjuje vse svoje izjave v prvih dveh prošnjah za mednarodno zaščito ter da se v celoti sklicuje tudi na navedbe, kot jih je v svojih prošnjah podal njen partner B.B. A.A. je v svoji ponovni (tretji) prošnji povedala, da je jeseni 2009 zapustila Slovenijo skupaj s svojim sinom, njegovo izvenzakonsko partnerko in dvema vnukoma. Razlog je bil ta, ker v Azilnem domu v Ljubljani ni dobila ustreznega zdravljenja za svoje težave s hrbtenico. Dodaten razlog, zakaj je takrat odšla, je tudi zelo slaba prehrana v Azilnem domu. Takrat so iz Ljubljane odšli z avtobusom v Novo Gorico, nato z vlakom v Milano, kjer so tudi prenočili. Pot so nadaljevali z vlakom v Švico, kjer so se prijavili na policiji v mestu Chiasso in zaprosili za mednarodno zaščito. Pri utemeljevanju svoje tretje prošnje za priznanje mednarodne zaščite se je prosilka v celoti sklicevala na razloge, kot jih je navedla v svojih prvih dveh vlogah. Vedno so jo preganjali in ji govorili, da je pravoslavka, kljub temu, da jim je vedno pojasnjevala, da je bila poročena s človekom muslimanske vere (njen mož je umrl pred 25 leti) in da je rodila tri otroke muslimane. Celo tepli so jo po hrbtu ter metali kamenje v okna njihove hiše. Te težave so trajale več let in so se samo stopnjevale, ko so Albanci napovedali, da bodo dobili svojo državo. Takrat so dobesedno znoreli in začeli preganjati vse Rome v delu mesta, kjer so oni prebivali. Na razgovoru (ob prisotnosti prevajalca za srbski jezik, za katerega so prosilci navedli, da ga razumejo) sta se A.A. in B.B. izrekla, da sta državljana Kosova, ravno tako je B.B. navedel, da sta državljana Kosova njegova mladoletna otroka C.C. in D.D. Č.Č. pa se je izrekla za državljanko Srbije. Navedla je, da je v Srbiji živela do „poroke“ s B.B., od takrat naprej pa v Uroševcu na Kosovu skupaj s partnerjem in njegovo mamo. Prosilka ob tem ni znala časovno opredeliti, kdaj je to bilo.

Organ se nato sklicuje na trinajsto alineo 3. člena ZMZ. Upoštevajoč navedbe Č.Č. o kraju zadnjega (predhodnega) prebivanja, preden je leta 2008 to državo zapustila, je Ministrstvo za notranje zadeve v skladu z 13. alineo 3. člena ZMZ za prosilkino izvorno državo (v smislu zadnjega – predhodnega prebivanja) štelo Kosovo. Prosilci za mednarodno zaščito A.A., B.B., Č.Č. in C.C. so po lastnih navedbah izvorno državo zapustili dne 1. 6. 2008. Dne 4. 6. 2008 so jih avstrijski varnostni organi po obravnavi (neizpolnjevanje pogojev za vstop v Avstrijo) predali slovenskim, ti pa so jih po obravnavi na PPIU Maribor dne 5. 6. 2008 nastanili v Center za tujce (CT) v Postojno. A.A. je zaposlenim v Centru za tujce dne 16. 6. 2008 izročila lastnoročno pisno izjavo, v kateri je izrazila namen, da želi celotna družina v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito.

Tožena stranka pojasnila tožnikov glede časovnega zamika, ko so izrazili namero zaprositi za azil, ocenjuje za neverjetna in neprepričljiva. Iz njihovih navedb, ki so jih podali ob vložitvi prvih prošenj za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kakor tudi iz njegovega ravnanja po zapustitvi izvorne države (junija 2008) je namreč razvidno, da so imeli v vsem tem času več možnosti, da zaprosijo za mednarodno zaščito. Očitno je, da so bili v stiku z drugimi ljudmi (uslužbenci na avtobusni postaji Maribor, kjer so kupili karto, šoferjem avtobusa, kondukterji), in ne npr. zaprti v tovornjaku brez možnosti izhoda, ki bi jih lahko zaprosili za pomoč pri iskanju policije ali drugega ustreznega državnega organa, kateremu bi lahko izrazili svoj namen, da želijo v Sloveniji zaprositi za zaščito, v kolikor bi jo resnično potrebovali.

Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve je mogoče iz navedb in ravnanja prosilcev utemeljeno sklepati, da je bila za njih Slovenija prvotno zgolj tranzitna država, njihov namen pa od začetka sploh ni bil, da dobijo zaščito pred zatrjevanim preganjanjem v prvi varni državi, ampak, da pridejo v Nemčijo, ker so slišali, da se tam bolje živi. Vendar je od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, vsekakor moč pričakovati, da bodo vsa njena dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva priložnost, pri čemer se niti ne pričakuje, da bi pri tem poznala besedni zvezi „azil“ ali „mednarodna zaščita“, ampak samo to, da bo poiskala pomoč – tudi, če bo to izrazila s svojimi preprostimi besedami. Prosilci pa tega niso storili, saj za pomoč niso zaprosili takoj, ko so vstopili na ozemlje Republike Slovenije (dne 4. 6. 2008), ampak šele 12 dni kasneje, ko so bili že nastanjeni v Centru za tujce. Zgolj navedbe prosilk A.A. in Č.Č., da za zaščito niso zaprosili prej, ker niso poznali postopka in niso vedeli, da to lahko storijo, njihovih dejanj ne opravičujejo. Pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da so prosilci prešli tudi Hrvaško, kjer bi ravno tako lahko zaprosili za pomoč, če bi jo resnično potrebovali. Ravno tako bi lahko za zaščito (pomoč) zaprosili tudi v Avstriji, kjer so bili v stiku z njihovimi varnostnimi organi, pa tega niso storili. Navedbe B.B., da je svoj namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil že pri avstrijskih policistih, so docela neprepričljive in jim Ministrstvo za notranje zadeve ne more slediti, saj sta jih negirali tudi Č.Č. in A.A., ki sta dejali, da pred svojim prihodom v Center za tujce Postojna (CT) sploh niso poznali postopkov in pojma mednarodna zaščita oziroma azil. Če bi prosilec B.B. resnično izrazil namen, da želi v Avstriji zaprositi za mednarodno zaščito, bi bila njegova prošnja nedvomno sprejeta in ustrezno obravnavana. Ministrstvo za notranje zadeve ravno tako ne more verjeti navedbam B.B., da je svoj namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil že policistom PPIU Maribor dne 4. 6. 2008. Če bi se to resnično zgodilo, bi bila omenjena namera zabeležena v zgoraj navedeni depeši PPIU Maribor, prosilci pa sploh ne bi bili prepeljani v CT Postojna, ampak neposredno v Azilni dom v Ljubljano. Dodaten dokaz za to, da prosilci za mednarodno zaščito niso zaprosili takoj, ko se jim je za to ponudila prva priložnost, pa izhaja tudi iz njihovega ravnanja po nastanitvi v CT v Postojni. Kakor je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, so bili prosilci v CT nastanjeni dne 5. 6. 2008, izjavo, da želijo v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, pa so zaposlenim v CT predali šele 11 dni po tem. Po mnenju Ministrstva za notranje zadeve bi prosilci, če bi imeli resničen namen, da zaprosijo za mednarodno zaščito v Sloveniji, lastnoročno pisno izjavo (v kateri zaprošajo za mednarodno zaščito), nedvomno lahko napisali takoj in jo zaposlenim v CT izročili še istega dne, saj so imeli za to nedvomno dovolj priložnosti – bili so v stiku s policisti, ki so v CT prisotni ves čas (tudi dežurni) in bi jim torej lahko svojo namero po zaščiti izrekli kadarkoli, prav tako pa bi jo lahko podali tudi pred drugimi zaposlenimi v CT (socialnim in zdravstvenim delavcem), ki bi njihovo namero posredovali naprej pristojnim organom. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi izjav prosilcev v prošnji za mednarodno zaščito, kakor tudi na podlagi njihovega ravnanja preden so prvič izrazili namen, da želijo v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, onkraj razumnega dvoma ugotavlja, da prosilci za mednarodno zaščito niso zaprosili takoj, ko so imeli za to možnost (5. alineja 55. člena ZMZ). Kakor je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, prosilci B.B., A.A., Č.Č., C.C. tudi svoje tretje prošnje in D.D. svoje druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite niso vložili takoj, ko se jim je za to ponudila prva priložnost. Kakor je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, so bili prosilci dne 12. 5. 2010 na podlagi Dublinske uredbe deportirani iz Švice ter še istega dne nastanjeni v CT v Postojno, namero, da želijo v Sloveniji vnovič zaprositi za mednarodno zaščito, pa je v imenu vseh izrazil B.B. v lastnoročni pisni izjavi z dne 14. 5. 2010. B.B. je sicer pojasnil, da so že na letališču Brnik, ko so bili vrnjeni iz Švice (maja 2010), prosili, naj jih peljejo v Azilni dom, pa so policisti tam rekli, da to ni mogoče, ker so v Azilnem domu v Ljubljani samo pisarne, da tam ni prosilcev za mednarodno zaščito in da jih lahko pošljejo le v Postojno. Navedeno pojasnilo je popolnoma neverjetno in ga Ministrstvo za notranje zadeve ne sprejema za opravičljivega. Če bi B.B. resnično že takoj ob prihodu na letališče Brnik izrazil namen, da želi on in celotna družina zaprositi za mednarodno zaščito, bi ga policisti zagotovo prepeljali v Azilni dom (kakor to v podobnih primerih vedno storijo). Poleg tega je pomembno opozoriti, da je tudi iz ravnanja policistov PLP Brnik po tem, ko je bila družina v skladu z Dublinsko uredbo vrnjena iz Švedske (leta 2009), kakor tudi iz ravnanja policistov PLP Brnik junija 2010, ko je bila v skladu z Dublinsko uredbo iz Švice vrnjena A.A., razvidno, da so take navedbe B.B. neutemeljene in lažne. V obeh primerih so prosilci že na letališču izrazili namen, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji in bili nemudoma prepeljani v Azilni dom v Ljubljano. Utemeljeno je torej moč sklepati, da B.B., Č.Č., C.C. in D.D. tudi v času, ko so bili na podlagi Dublinske uredbe vrnjeni iz Švice niso zaprosili takoj, ko so imeli za to možnost (5. alineja 55. člena ZMZ), pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da v tem času prosilcem institut mednarodne zaščite ni bil neznan, saj so pred tem za mednarodno zaščito zaprosili že dvakrat v Sloveniji ter po enkrat na Švedskem in v Švici, ter bili ob tem večkrat v jeziku, ki ga razumejo, seznanjeni s pravili postopka pridobitve mednarodne zaščite (pri čemer niso navedli, da česa ne bi razumeli). Prosilci B.B., A.A., Č.Č. in C.C. so za mednarodno zaščito zaprosili prvič šele več dni po ilegalnem vstopu na ozemlje Slovenije in po tem, ko so jih avstrijski policisti vrnili slovenskim, ti pa nastanili v CT v Postojni. Glede na njihove navedbe, da so za mednarodno zaščito zaprosili šele po tem, ko jim je to možnost omenila uslužbenka CT – verjetno socialna delavka (izjava A.A.) oziroma po tem, ko jih je obiskal za njih pristojni inšpektor in jim pojasnil, da jih bodo vrnili nazaj na Kosovo, zaradi česar so razmislili in se odločili zaprositi za mednarodno zaščito (izjava B.B.), pa je moč sklepati, da so za zaščito zaprosili tudi z namenom, da bi odložili oziroma onemogočili prisilno odstranitev iz države (6. alinea 55. člena ZMZ). Če v Sloveniji ne bi izrazili namena, da želijo zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njihove prisilne odstranitve iz države (ki pa je bil zaradi vložitve prošenj za mednarodno zaščito prekinjen).

Nadalje tožena stranka na podlagi preučene dokumentacije ugotavlja onkraj razumnega dvoma, da so A.A., B.B., Č.Č., C.C. in D.D. lažno predstavili razloge, na katere se sklicujejo v svojih prošnjah za mednarodno zaščito. Po mnenju pristojnega organa so namreč pri presojanju okoliščin izraženega namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pomembne ne samo navedbe, ki jih prosilci podajo v svojih prošnjah za mednarodno zaščito, ampak tudi konkretne okoliščine in ravnanje prosilcev po zapustitvi matične države. V zvezi s prvo samovoljno zapustitvijo Azilnega doma je A.A. povedala, da je bil tako ali tako njihov cilj že od prej, da odidejo na Švedsko, saj so tam njihovi znanci in prijatelji iz Uroševca, poleg tega je na Švedskem dober standard in je bolje poskrbljeno za otroke. B.B. je pojasnil, da je odšel na Švedsko, ker tam vidi svojo prihodnost, tam ima prijatelje in znance romske narodnosti iz Uroševca. Č.Č. pa je povedala, da so si na Švedsko želeli, ker so slišali, da so prosilci tam nameščeni v boljših pogojih kot v Sloveniji. Glede druge samovoljne zapustitve Azilnega doma pa je B.B. povedal, da so jeseni 2009 zapustili Azilni dom zaradi tega, ker ni mogel gledati svojih otrok v Azilnem domu v Ljubljani, kjer so se za ograjo azilnega doma počutili kot zločinci v zaporu. Poleg tega je bila prehrana v Azilnem domu katastrofalna, zaradi česar je po mnenju prosilca njegov sin D.D. postal anemičen, povrhu vsega pa njegova mama A.A. ni dobivala ustreznih zdravil za svoje težave s hrbtenico. Tudi Č.Č. je povedala, da je drugič zapustila Azilni dom, ker tu ni dobila prave oskrbe. A.A. pa je povedala, da v Sloveniji ni prejemala ustreznega zdravljenja, poleg tega je bila v Azilnem domu slaba prehrana, zato so odšli v Švico. Ministrstvo za notranje zadeve vsa omenjena pojasnila prosilcev zavrača in jih ne sprejema za opravičljiva. Kakor je od prosilcev moč pričakovati, da v primeru, če so izvorno državo resnično zapustili zaradi tega, ker bi se v svoji izvorni državi počutili ogrožene pred domnevnim preganjanjem za mednarodno zaščito, za mednarodno zaščito zaprosijo v prvi za njih varni državi. V za njih varni državi po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito tudi ostanejo in počakajo na konec postopka za priznanje mednarodne zaščite. Glede na dejstvo, da prosilci niso navedli, da Slovenija za njih ne bi bila varna, ampak so navajali drugačne razloge za svojo prvo in drugo samovoljno zapustitev Azilnega doma (predvsem željo bo boljšem življenju oz. ekonomske razloge), je torej prosilcem mogoče očitati, da so z dvema samovoljnima zapustitvama Azilnega doma zlorabili postopek priznanja mednarodne zaščite v Sloveniji. A.A., B.B. in Č.Č. so v svojih treh prošnjah za priznanje mednarodne zaščite navajali, da so izvorno državo zapustili zaradi domnevnega preganjanja zaradi njihove romske narodnosti. Svoje razloge so v vseh treh prošnjah opisali zelo pavšalno in jih tudi po več podvprašanjih uradne osebe niso posebej konkretizirali. B.B. pa ni nič natančneje opisal niti enega konkretnega dogodka (npr. zatrjevanega pretepa). Na vsa vprašanja je odgovarjal skopo in povsem pavšalno navedel, da so ga preganjali občani Albanci, ki jim ne zaupa. Podobno skope, nejasne in neprepričljive so bile tudi izjave Č.Č. o zatrjevanem preganjanju – na vsa številna vprašanja uradne osebe je zgolj navedla, da so kot Romi zatirani na vsakem koraku, da so jim neznanci govorili „cigani izginite“, ter da je preganjana kot Romkinja. Tudi A.A. je bila pri opisovanju svojih zatrjevanih težav na Kosovu zelo skopa in ni navedla niti enega konkretnega dogodka, ki naj bi se ji v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zgodil, ampak zgolj pavšalno navajala, da je doživljala verbalno zmerjanje. Ker pa fizično ni bila nikoli napadena, teh dejanj tudi ni nikoli prijavila policiji. V svoji tretji vlogi, v kateri se sicer sklicuje na svoje izjave v svojih prejšnjih dveh vlogah, pa je nasprotno od tega navedla, da so jo Albanci tudi tepli po hrbtu (torej, da je bila fizično napadena). Zaradi tako očitnega neskladja Ministrstvo za notranje zadeve njenim izjavam o preganjanju ne more verjeti, saj je mnenja, da bi prosilka dogodke, ki naj bi se ji zgodili v izvorni državi, vedno opisala popolnoma enako, v kolikor bi se resnično zgodili. Tudi iz do sedaj uveljavljene sodne prakse izhaja, da je pri odločanju v postopkih pridobitve mednarodne zaščite pomembno presojati ne samo prosilčeve izjave kot take, ampak tudi njegovo ravnanje v konkretni situaciji oziroma skladnost njegovih dejanj in izjav (sodba Vrhovnega sodišča I Up 1685/2006, sodba upravnega sodišča I U 1416/2009).

Vrhovno sodišče je bilo v svoji sodbi I Up 1685/2006 mnenja, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, ni podana le takrat, kadar so njegove izjave med seboj do take mere nasprotujoče, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo; temveč tudi takrat, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Upravno sodišče pa je v svoji sodbi I U 1416/2009 zavzelo stališče, da je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev matične države; navedeno stališče po mnenju Ministrstva za notranje zadeve v popolnosti sledi stališču Vrhovnega sodišča glede interpretacije 4. alinee 55. člena ZMZ, kakor sledi iz sodbe I Up 1685/2006. Navedeno po oceni Ministrstva za notranje zadeve zadošča za utemeljen sklep, da so A.A., B.B., Č.Č., C.C. in D.D. lažno predstavili svoje razloge, zakaj v Sloveniji zaprošajo za mednarodno zaščito – saj so bile njihove navedbe o domnevnem preganjanju v izvorni državi nekonsistentne, v določeni meri protislovne in malo verjetne, poleg tega pa so si njihove izjave in njihovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti (4. alinea 55. člena ZMZ).

Kot četrti razlog za zavrnitev prošnje tožena stranka pravi, da na podlagi vseh izjav, ki so jih prosilci navedli ob vložitvi svojih treh prošenj za priznanje mednarodne zaščite, kakor tudi iz njihovih navedb o tem, zakaj so dvakrat zapustili Slovenijo (prvič so po lastnih navedbah odšli na Švedsko, ker imajo tam veliko znancev ter ker so slišali, da je tam za prosilce bolje poskrbljeno kot v Sloveniji, drugič pa so navedli, da so Slovenijo zapustili, ker je v tukajšnjem Azilnem domu slaba prehrana), Ministrstvo za notranje zadeve ugotavlja, da so za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosili predvsem zaradi slabih ekonomskih razmer na Kosovu oziroma zaradi izboljšanja svojega ekonomskega stanja, nikakor pa jim ne morejo predstavljati preganjanja v smislu kriterijev azilnega prava in azilne prakse. ZMZ je prihod v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov označil kot enega od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (1. alineja 55. člena ZMZ).

Ministrstvo za notranje zadeve je obravnavane prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnilo kot očitno neutemeljene in svojo odločitev oprlo na 1., 4., 5. in 6. alineo 55. člena ZMZ. Zato organ ni neposredno ugotavljal pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, pač pa samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti.

Upoštevajoč aktualno sodno prakso s področja mednarodne zaščite (npr. sodba I U 2103/2009-7 z dne 6. 1. 2010, sodba I Up 481/2009 z dne 16. 12. 2009) pa je pristojni organ, kljub vsemu zgoraj navedenemu presojal, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

V izvorni državi prosilcev – Kosovu, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Poleg tega pa je pristojnemu organu tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno državo iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Pristojnemu organu ravno tako ni znano, da bi ESČP v kateremkoli primeru že ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe na Kosovo pomenila kršitev 3. člena EKČP, in sicer kljub temu, da je na primer presojalo morebitno kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve v Irak (Műslim proti Turčiji), v primeru vrnitve v Afganistan o primerih nasilja v omenjenih državah pa mediji kontinuirano poročajo že več let. V tožbi tožniki uveljavljajo, da so določila četrte, pete in šeste alineje 55. člena ZMZ protiustavna. Da bi o zatrjevani protiustavnosti teh treh zakonskih določb lahko odločilo Ustavno sodišče, se v tej tožbi v nadaljevanju navaja utemeljitev trditve o njihovi neskladnosti z Ustavo in se predlaga sodišču, da v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in sproži postopek za presojo njihove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Če sodišče tega predloga ne bo sprejelo, je v skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča dolžno utemeljiti svoje morebitno nestrinjanje z argumenti, navedenimi v tej tožbi in na ta način utemeljiti svoje morebitno nasprotno prepričanje. Edina ustavno nesporna zakonska določba od teh, na katere se odločba opira, je 1. alineja 55. člena ZMZ – ta pa je bila v tem primeru očitno zlorabljena. Glede neizpolnjenosti pogojev iz 1. alineje 55. člena ZMZ tožniki navajajo, da tožena stranka (v 1. odstavku na 14. strani) sama navaja, da so prosilci za mednarodno zaščito „zaprosili predvsem zaradi slabih ekonomskih razmer“, medtem ko je po omenjenem določilu razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene lahko samo, če „je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov“. Celo če bi ne navajali ničesar drugega kot samo to, da na Kosovu ne morejo preživeti, ker zaradi diskriminacije nasproti Romom ne morejo dobiti ne zaposlitve ne nobenega drugega vira sredstev za preživetje, bi subsumpcija tega dejanskega stanja pod to zakonsko določbo pomenila očitno napačno uporabo materialnega prava. Ker so prosilci v resnici poleg tega kot razlog za svoje prošnje navajali še mnogo drugega (med drugim tudi preganjanje zaradi srbskega imena A., zaradi A. pravoslavne vere in zaradi drugih dejanskih ali namišljenih povezanosti te romske družine s Srbi), pa gornja trditev v izpodbijani odločbi pomeni tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Glede neizpolnjenosti pogojev iz 4. alineje 55. člena ZMZ tožniki pravijo, da tožena stranka konstantno „razume“ oziroma uporablja to zakonsko določbo tako, kot da ugotovitev, da so neke navedbe prosilca nekonsistentne, protislovne, malo verjetne itd., že sama po sebi hkrati pomeni tudi, da so te prosilčeve navedbe lažne. Trditev, da za dokaz lažnosti neke trditve zadošča že ugotovitev, da je tista trditev protislovna ali malo verjetna ipd., v pravni državi pač ne more obveljati oziroma biti sploh resno sprejeta v obravnavo. Glede na povedano je citirano zakonsko določbo možno šteti za ustavno nesporno samo v primeru, če se razume in uporablja tako, kot je (čeprav zelo nerodno in zavajajoče) tudi zapisana, torej tako, da kot pogoj postavlja ugotovitev lažnosti prosilčevih navedb – samo ob jasno ugotovljenih lažnih (torej zavestno neresničnih) morda ustavno dopustno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno. Brž ko so prosilčeve navedbe samo nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, so seveda lahko tudi razlog za zavrnitev njegove prošnje, vendar le v rednem ugotovljenem postopku in nikakor ne v „pospešenem postopku“, brez celovitega ugotavljanja utemeljenosti njegove prošnje po vseh zakonsko zahtevanih kriterijih.

Zato v tej tožbi ni potrebno niti mogoče podrobneje argumentirati, zakaj posamezne od tako ocenjenih navedb prosilcev v resnici niti „nekonsistentne, protislovne, malo verjetne itd.“ niso – to bodo tožniki podrobneje navajali takrat, ko bodo (če bodo) te njihove navedbe tudi v ponovljenem (a rednem ugotovitvenem) postopku ponovno enako ocenjene.

Ta določba se v vsej dosedanji upravni (in žal tudi sodni) praksi uporablja tako, kot da bi določala, da za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadošča že ugotovitev nekonsistentnosti ali majhne verjetnosti prosilčevih navedb – kar pa je v pravni državi (iz že navedenih razlogov) ustavno povsem nedopustno. Ob ustavno-skladni interpretaciji torej ta zakonska določba ne bi pomenila kršitve ustavnih pravic prosilcev in kršitve temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave) – če tudi po mnenju sodišč taka interpretacija ni možna (in tako so doslej tudi sodišča v vseh primerih odločila), potem pa je tako razumljena določba neustavna in jo mora Ustavno sodišče razveljaviti (ali pa ji določiti za vse zavezujočo ustavi-skladno interpretacijo).

Glede neizpolnjenost pogojev iz 5. alineje 55. člena ZMZ tožniki navajajo, da argumentacija tožene stranke (na straneh 9 – 11), da zatrjevani razlog, zakaj so prošnje prvič vložili šele 11 dni po nastanitvi v CP Postojna, tretjič pa dva dni za tem, niso utemeljeni in opravičljivi, je povsem neživljenjska, tendenciozna in zato napačna. Tožena stranka pri ocenjevanju ravnanj teh prosilcev sploh ne upošteva njihove vsakomur opazne zelo očitne neukosti – pa celo bolj izobraženi prosilci od njih marsikdaj potrebujejo več dni, preden se po začetnem stresu ob policijskem prijetju, namestitvi za rešetke v CT Postojna znajdejo, pomirijo in začnejo počasi pridobivati in razumevati informacije o svojem novem položaju. Tožena stranka pa vsega tega noče upoštevati in samo išče formalne razloge, kako bi se prosilcev lahko znebila v „pospešenem postopku“, tako da se ji ne bi bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti razlogov, ki jih prosilci v svojih prošnjah navajajo. Tožniki se sklicujejo na delo J. C. Hathawaya »The Law on Refugee Status« (Toronto 1991). O obravnavanem spornem vprašanju (kdaj je prošnjo upravičeno šteti za prepozno in kakšni so utemeljeni razlogi za kasnejšo vložitev) je celotna argumentacija v poglavju 2.4. (na straneh 33 – 35 slovenskega prevoda knjige) v skladu s stališči te tožbe in v nasprotju s stališči tožene stranke. Izčrpno citiranje navedenega poglavja iz nje ni potrebno. Posebej naj bo tu npr. citirano le stališče, kaj spada med „razumljive utemeljitve zamude“: Med razumljive utemeljitve, na primer, spadajo nepoznavanje postopka, ali nezaupanje v postopek obravnavanja prošnje.“ S tem v zvezi tožba opozarja tudi na zelo pomembno opombo 133 (ki pa je v slovenskem prevodu izpuščena). In morda še citat iz zaključnega odstavka tega poglavja: „Če je prošnja vložena v času, ko se odstranitvi zaradi kršenja imigracijskih predpisov ni več mogoče izogniti, to še ne pomeni, da jo je treba odkloniti. Šlo naj bi za odkrivanje resničnih goljufij.“ (ne pa za zavračanje prošenj zaradi „nepravočasnosti“).

Tožena stranka konkretno očita prosilcem, zakaj niso zaprosili že na Hrvaškem, pa v Avstriji itd., ampak potem (po dveh pobegih iz Slovenije) šele na Švedskem oziroma v Švici. Taka ravnanja neukih prosilcev so (domnevno) nerazumljiva samo skrajno preprosti birokratski „logiki“, po kateri bi tudi neuki Romi s Kosova vendar morali vedeti, da vse te države v svoji dobrosrčnosti komaj čakajo, da bodo tem nesrečnikom lahko azil priznale prav one. Oni pa se – na podlagi informacij, ki o tem krožijo tam pri njih – pred preganjanjem raje skušajo rešiti v državo, ki ji zaupajo, kjer že imajo kakšne znance ali sonarodnjake, za katero so slišali, da azil Romom podeljuje itd. Kdor si prebere že omenjeno ključno delo o azilu The Law on Refugee Status, bo lahko videl, da je tako ravnanje za mnoge prosilce popolnoma normalno in da ga je treba šteti za utemeljen razlog za kasnejšo vložitev prošnje, ne pa za razlog za zavrnitev prošnje v „pospešenem postopku“, torej celo brez ugotavljanja utemeljenosti v njej navedenih razlogov zanjo.

Glede neizpolnjevanja pogojev iz 6. alineje 55. člena ZMZ tožniki pravijo, da bi bila ustavi- skladna interpretacija te (v bistvu nesmiselne) zakonske določbe morda možna le, če bi jo uporabljali le takrat, kadar bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da je prosilec prošnjo vložil izključno s tem namenom, torej ob hkratnem izključnem sklicevanju samo na ekonomske razloge zapustitve matične države ali ob očitno lažnih navedbah glede razlogov za azil – ob takih pogojih pa bi bila v zakonu seveda nepotrebna oziroma odvečna.

V nadaljevanju tožniki pravijo, da je tožena stranka napačno uporabila določilo 13. alineje 3. člena ZMZ.

V 3. odstavku na 9. strani izpodbijane odločbe pa piše: „Upoštevajoč navedbe Č.Č. o kraju zadnjega (predhodnega) prebivanja, preden je leta 2008 to državo zapustila, je ministrstvo v skladu s 113. alineo 3. člena ZMZ za prosilkino izvorno državo (v smislu zadnjega – predhodnega bivanja) štelo Kosovo«.

Ker tožena stranka to prosilko v izreku odločbe navaja kot državljanko Srbije in je ne šteje za osebo brez državljanstva, je bila v tem primeru določba 13. alineje 3. člena ZMZ očitno nezakonito uporabljena. Pod točko C. tožbe tožniki predlagajo postopek za presojo ustavnosti.

V očitnem nasprotju z Ustavo (zlasti z načeli pravne države, 2. člen Ustave in z ustavno pravico do enakosti v postopku iz 22. člena Ustave) je del določbe 4. alineje 55. člena ZMZ, ki pravi: /…/ »predvsem kadar so njegove navedbe /…/ tega zakona«.

Tudi v sedanji dikciji bi bila morda sicer možna ustavnokonformna interpretacija in uporaba te določbe (kako, je navedeno zgoraj pod B.2) ker vsa dosedanja upravna in sodna praksa kažeta na popolno nepripravljenost in verjetno celo nesposobnost naše uprave in upravnega sodstva za tako interpretacijo, pa bi bilo verjetno bolje (mnogo bolj zanesljivo) izpodbijani del te določbe preprosto razveljaviti, saj ta del celo ob (skrajno ekstenzivni) ustavnokonformni interpretaciji znotraj te določbe še vedno ne bi imel nikakršne koristne funkcije, ampak bi v praksi zelo verjetno še naprej deloval predvsem zavajajoče. Nadalje, kot je bilo navedeno že zgoraj pod B.3, je tožena stranka že sama spoznala hudo spornost zakonske določbe 5. alineje 55. člena ZMZ in zato v svojem predlogu sprememb ZMZ predlaga nov 2. odstavek 55. člena ZMZ: „Prošnja za mednarodno zaščito se ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prejšnjega odstavka tega člena.“ To je sicer nezadosten kompromis. Po tej določbi gre za njeno neustavnost kar v dveh pogledih: za njeno neskladnost z Direktivo EU št. 2004/83/ES („kvalifikacijska direktiva“), kar pomeni hkrati neskladnost s 3.a členom Ustave, poleg tega pa še za neskladnost tudi neposredno z Ustavo, namreč z njenim 2. in 22. členom. Ni namreč skladno ne z načeli pravne države ne z enakim varstvom pravic v upravnih in sodnih postopkih, če se prošnja lahko zavrne in to celo kot „očitno neutemeljena“, ne da bi organ sploh odločil o njeni vsebini.

Z Direktivo EU št. 2004/83/ES pa je določba čl. 55/5 ZMZ v hudem in direktnem nasprotju – iz istega razloga, iz katerega je v nasprotju z njo tudi 3. odstavek 21. člena ZMZ. Zaradi pomanjkanja časa se spodaj citira argumentacija iz tožbe zoper odločbo MNZ št. 2142-231/2009/47 z dne 18. 1. 2009, katere argumentacija naj se tu upošteva mutatis mutandis. Ta argumentacija se neposredno nanaša sicer predvsem na 4. alinejo čl. 21/3 ZMZ, toda hkrati izrecno tudi na 5. alinejo 55. člena ZMZ – poleg tega pa zanjo smiselno velja tudi v citirani tožbi navedena argumentacija zoper uvodni stavek 3. odstavka 21. člena ZMZ in proti njemu navedeni argumenti smiselno veljajo tudi za uvodni stavek 55. člena ZMZ.

V nadaljevanju tožbe tožniki podajajo citate iz omenjene tožbe in med drugim navajajo: V Direktivi EU št. 2004/83/ES („kvalifikacijska direktiva“), člen 4(5), od koder je vsebina člena 21(3) ZMZ (v tem pogledu popolnoma napačno) povzeta, je ta uvodni stavek jasen in v njem zgoraj opisanega problema ni (je pa seveda tudi tam problem skladnosti temu sledečih petih pogojev z ŽKB in z ustavami držav članic EU, v tem primeru Slovenije). Toda ta problem je tam bistveno manjši, ker tam to niso pogoji, katerih izpolnjenost bi državi dovoljevala, da ji potem prosilčevih izjav in navedb (npr. če ni izpolnil pogoja „splošne verodostojnosti“) sploh ni več treba obravnavati, ampak ravno nasprotno: kadar so vsi ti pogoji pri prosilcu izpolnjeni, uvodni stavek člena 4(5) določa ravno nasprotno posledico – da potem državi ni treba „potrditi tistih vidikov izjav prosilca, ki niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi“! Slovenija je torej pri domnevni „implementaciji“ kvalifikacijske direktive EU v čl. 21/3 ZMZ popolnoma izkrivila in preobrnila na glavo vsebino in smisel določbe člena 4(5) kvalifikacijske direktive: ta določba direktive torej postavlja pet pogojev, ob katerih izpolnjenost državi prosilčevih navedb, ki niso podprte z drugimi dokazi, sploh ni treba „potrditi“ oziroma nadalje „obravnavati“, pravilneje: „oceniti“, ampak se jih v tem primeru torej brez nadaljnjega „ocenjevanja“ šteje za resnične oziroma dokazane – določba našega člena 21(2) ZMZ pa, ravno nasprotno, določa (in se v praksi tudi tako uporablja), da ob neizpolnjenosti kateregakoli od teh petih pogojev državi prosilčevih navedb sploh ni treba (kolikor to ni bilo storjeno že v okviru obravnavanja teh „pogojev“) nadalje ne „obravnavati“ ne „oceniti“ ne „potrditi“, ampak se prošnja potem samo še zavrne kot neutemeljena (kakor je bilo storjeno tudi v odločbi, ki se s to tožbo izpodbija)! Omenjena določba kvalifikacijske direktive EU je prosilcem naklonjena oziroma v prid (tudi če so spoznani za „splošno neverodostojne“ ali če ne izpolnjujejo kakšnega drugega od tistih petih pogojev, to države ne odvezuje nobene druge njene dolžnosti v tem postopku, še zlasti ne njene dolžnosti iz 1. odstavka 4. člena direktive, torej dolžnosti oceniti vse, tudi z dokumenti in drugimi dokazi nepodprte prosilčeve navedbe) – določba člena 21(3) ZMZ pa je temu ravno nasprotna, saj določa, da neizpolnitev tudi samo enega od teh „pogojev“ državo odvezuje njene dolžnosti, da vsako prošnjo za azil ustrezno obravnava oziroma oceni. To od nje načelno zahteva že 1. odstavek 4. člena, še mnogo precizneje pa 3. odstavek 4. člena te direktive (na kar pa je Upravno sodišče v nekem drugem primeru in v nekoliko drugačnem kontekstu že opozorilo, namreč v svoji že zgoraj v točki A.2 citirani sodbi št. U 979/2009-7). Določba člena 21(3) ZMZ je (poleg vsega drugega) torej tudi v hudem nasprotju z določbami kvalifikacijske direktive EU, katerih implementacijo v naš pravni red naj bi zagotovila – in je neskladna z Ustavo tudi v tem smislu. Ta določba (enako in še bolj pa določba 5. alineje 55. člena ZMZ!) najhuje posega v ustavne pravice (oziroma v pravice po ŽKB) prosilcev za azil seveda takrat, kadar se (in to je dokaj pogosto) uporablja celo zoper prosilce, ki so v Slovenijo prišli legalno in so za azil zaprosili šele potem, ko jim je razlog za zakonito bivanje v Sloveniji potekel. Do takrat azilske zaščite niso potrebovali, zato je razumljivo, da zanjo zaprosijo šele takrat, ko jo potrebujejo (enako stališče zavzema avtoriteta azilskega prava J. C. Hathaway v svoji znani knjigi The Law on Refugee Status). Nato tožniki podajajo predlog za sprožitev postopka po 234. členu PES.S tožbo predlagajo, da sodišče v skladu z 2. odstavkom 234. člena PES predloži Sodišču Evropske skupnosti (SES) vprašanje zgoraj podane razlage člena 4(5) Direktive EU 2004/83/ES (ali je taka razlaga pravilna). Po pravu EU mora biti vprašanje zastavljeno abstraktno. Glede na to, da se je Upravno sodišče doslej že nekajkrat izreklo za nepristojno za sprožanje tega postopka, češ da je za to pristojno le Vrhovno sodišče, je treba ponovno opozoriti, da to ni res.

Glede 6. alinee 55. člena ZMZ pa tožniki navajajo, da bi bila korektna, z Ustavo skladna interpretacija, te (v bistvu nesmiselne) morda možna le, če bi jo uporabljali le takrat, kadar bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da je prosilec prošnjo vložil izključno s tem namenom, torej ob hkratnem izključnem sklicevanju samo na ekonomske razloge zapustitve matične države. Določba je povsem nesmiselna, naravnost absurdna (z izrazito nedopustnim, protiustavnim učinkom), saj sploh ni prosilca, ki ne bi vložil prošnje za azil prav s tem namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Temeljni namen „mednarodne zaščite“, torej azilnega prava oziroma pravice do statusa begunca po ŽKB, je namreč ravno ta, da se prosilcu, ki izkaže za to utemeljene razloge, dovoli bivanje v državi, ki azil podeljuje, in da se do takrat, dokler o njegovi prošnji ne bo dokončno odločeno, „odloži oziroma onemogoči njegova odstranitev iz države“.

Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno oziroma tožena stranka je očitno verjela tožnikom, da so pripadniki romske skupnosti; očitno in nesporno je tudi, da gre za (razširjeno) družino, v kateri sta dva mladoletna otroka C.C. (roj. ... 8. 2006) in D.D. (roj. ... 4. 2009 v Ljubljani) in med strankama ni sporno, da je bilo njihovo zadnje bivališče na Kosovu (Uroševac); tožena stranka tudi ni problematizirala pojasnitve tožnikov, da romskega naselja, v katerem so živeli, ni več in da se je večina Romov iz Uroševca izselila; tožena stranka je nadalje v obrazložitvi štela, da so vsi državljani Kosova in na to dejstvo je vezala konkretno dokazno oceno tudi glede stanja v izvorni državi, čeprav je temu neskladno v izreku za Č.Č. navedla, da je državljanka Srbije. Splošno znano dejstvo je, da so Romi socialno, varnostno, ekonomsko, politično ranljiva skupina tudi v Južno-Vzhodni Evropi in ni splošno znano dejstvo, da lahko (tudi) Slovenija zavrnjene prosilce za azil oziroma romske družine v primerljivih okoliščinah, kot so obravnavane, vrača na Kosovo brez skrbne dokazne ocene oziroma tehtnega preverjanja glede izpolnjevanja mednarodnih obveznosti po Ženevski konvenciji o statusu beguncev, ZMZ oziroma po azilnem pravu Evropske unije; zlasti se za obravnavani spor zastavlja vprašanje, kam se vračajo romske družine z mladoletnimi otroci kot zavrnjeni prosilci za azil in če se vračajo v za ta namen organizirane zbirne centre, kakšne so življenjske razmere v teh zbirnih centrih. V Sloveniji namreč ne obstaja (ustaljena) upravno-sodna praksa, ki bi temeljila na opravljeni oceni stanja v izvorni državi tožnikov na podlagi kriterijev za presojo informacij o stanju v izvorni državi glede preganjanja Romov s strani Albancev ali možnosti varnega vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, po kateri bi bilo v aktualnih razmerah dopustno vračati Rome oziroma zavrnjene prosilce za azil v podobnih okoliščinah, kot so v predmetni zadevi.

Zaradi teh nespornih okoliščin tožena stranka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, ni imela pravne podlage, da je prošnjo tožnikov zavrnila zgolj podlagi 1., 4., 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ, ne da bi ob tem naredila tudi skrbno analizo informacij o stanju na Kosovu glede romskih družin z majhnimi otroki oziroma vračanja zavrnjenih pripadnikov romskih družin. Edino v zadnjem odstavku na strani 14 izpodbijane odločbe se je tožena stranka v določenem delu približala pravilnemu načinu reševanja tovrstnih primerov, ko tožena stranka pravi, da je pristojnemu organu »tudi v zvezi z njegovim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo /…/« To je sicer v omejenem smislu prava smer reševanja tovrstnih prošenj. Kakšna je praksa vračanja romskih družin na Kosovo v drugih državah Evropske unije je namreč lahko do neke mere pravno relevantna informacija za odločanje, vendar ne more biti odločilna, kajti na področju zagotavljanja mednarodne zaščite v EU ne veljajo enotni standardi, ampak pravo EU temelji na principu vzpostavljanja harmonizacije na ravni minimalnih standardov (Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005, v nadaljevanju: Procesna direktiva, točke 4., 7., 19. preambule in člen 1); znotraj tega principa je torej Slovenija suverena država in suvereno tudi nosi odgovornost za spoštovanje mednarodnih obveznosti. Enako velja tudi za sklicevanje tožene stranke na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP): dejstvo, da toženi stranki ni znano, da bi ESČP v katerem koli primeru že ugotovilo obstoj tako ekstremne situacije splošnega nasilja, da bi vrnitev vsake osebe na Kosovo že pomenila kršitev 3. člena MKVČP, ne more biti samo po sebi podlaga za zavrnitev prošnje, pri čemer je varstvo pravic po MKVČP pred ESČP subsidiarno glede na varstvo pravic MKVČP pred nacionalnimi organi in sodišči. Ker tožena stranka (še) ni naredila analize stanja v izvorni državi na podlagi različnih virov informacij in z uporabo kriterijev za oceno teh informacij, ki so že del pravne regulacije EU in tudi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (N.A. proti Veliki Britaniji), sodišče ne more presoditi izpodbijanega akta drugače, kot da je pomanjkljiv z vidika ugotovitve relevantnega dejanskega stanja. Navedba tožene stranke, da ji je »znano« iz njenega delovnega področja in v zvezi s spremljanjem sodne prakse drugih držav, da varnostna situacija na Kosovu ni takšna, da bi bilo vračanje omenjenih skupin nezakonito ali v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi, je zato preveč pavšalna dokazna ocena, katere zakonitost sodišče ne more preizkusiti v upravnem sporu. Gre za kršitev 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Vendar pa v predmetni zadevi ne gre samo za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ampak tudi za napačno uporabo materialnega prava in sicer določil 1., 4., 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Z nadaljnjo utemeljitvijo zmotne uporabe materialnega prava sodišče odgovarja tožeči stranki tudi na ugovor glede neustavnosti navedenih določb 55. člena ZMZ oziroma njihove neskladnosti s pravom EU. Navedene določbe namreč niso v neskladju z Ustavo ali pravom EU, ampak je v določenih primerih lahko neskladna z ustavo in pravom EU le njihova napačna uporaba. Na to Upravno sodišče opozarja v svoji upravnosodni praksi od začetka leta 2005 (U 2374/04 z dne 13. 1. 2005), ko je tožena stranka začela z opuščanjem uporabe informacij o stanju v izvorni državi in je v nadaljevanju skoraj vse zadeve reševala v t.i. pospešenem postopku. Zato je Upravno sodišče že v začetku leta 2005 opozorilo na napačno uporabo določil pospešenega postopka po tedaj veljavnem Zakonu o azilu, ki se je nadaljevala in se še nadaljuje po ZMZ. V zadevi U 2404/2005-6 z dne 16. 11. 2005 je tako Upravno sodišče zavzelo naslednjo interpretacijo pospešenega postopka iz tedanjega 35. člena ZAzil, ki je primerljiv z določbo zdaj veljavnega določila 55. člena ZMZ: „Pravna interpretacija pospešenega postopka, po kateri je treba vprašanje o času, kdaj je prosilec vložil prošnjo za azil glede na čas prihoda v Slovenijo, pa tudi ostale okoliščine iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil, povezati z oceno o verodostojnosti in s tem v zvezi z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem kot materialnopravnega pojma v okviru Ženevske konvencije izhaja tudi iz določila 8. člena Ustave RS /.../ določil 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /…/ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Dunajska konvencija). V tem smislu je treba po mnenju sodišča interpretirati tudi ustaljeno sodno prakso v zvezi s pospešenim postopkom (na primer: sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I-Up 197/2005 z dne 16. 2. 2005, I Up-202/2005 in I-Up 235/2005 z dne 23. 2. 2005 ter odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-240/05 z dne 21. 4. 2005 in Up-749/05 z dne 20. 10. 2005). V skladu s to prakso v pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi poleg neskladja z že omenjenimi pravnimi viri pred sprejemom procesne direktive vpeljala nižje procesne standarde, kot jih predvideva predlog Direktive o minimalnih procesnih standardih za države članice EU, ko odločajo o statusu begunca (Council Document 14203/04, Asile 64, 9 November 2004). Po tem predlogu procesne direktive (4. odstavek 23. člena) države članice namreč lahko za okoliščine, ki so zdaj urejene v 2. odstavku 35. in 36. členu ZAzil, predvidijo pospešeni postopek, kar pa ne pomeni, da v primeru, če prosilec za azil izkaže ponarejen dokument ali če zataji, da je že zaprosil za azil v drugi državi, to avtomatično pomeni zavrnitev prošnje za azil. Takšna interpretacija pospešenega postopka izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, ko je sodišče postavilo, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani (6. odstavek 24. člena ZAzil).“ V zadevi U 2404/2005-6 z dne 16. 11. 2005 je torej Upravno sodišče podalo tudi ustavi-skladno razlago odločb Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-240/05 z dne 21. 4. 2005 in Up-749/05 z dne 20. 10. 2005. S tem, ko je začel veljati ZMZ in ko se je iztekel rok za prenos Procesne direktive v nacionalni pravni red (dne 1. 12. 2008), pa je za obravnavani upravni spor relevantna ustavi-skladna in pravu EU skladna interpretacija pospešenega postopka po ZMZ, s strani Upravnega sodišča v zadevi I U 531/2009-8 z dne 1. 4. 2009. Ta interpretacija, ki se ji Upravno sodišče pridružuje tudi v tej zadevi, je naslednja: „V preteklosti je Upravno sodišče poskušalo uveljaviti interpretacijo pospešenega postopka na podlagi ZAzil tako, da bi se elementi in okoliščine iz prošnje za azil, ki kažejo na zlorabo postopka, vedno upoštevali v celoviti presoji verodostojnosti prosilca za azil, tako da neka okoliščina sama po sebi v določenem primeru sicer lahko pomeni tudi, da je prosilec v celoti neverodostojen, ni pa to nujno, da že obstoj ene same okoliščine v vsakem primeru avtomatično pomeni, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za azil (na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah: U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, U 2404/2005 z dne 16. 11. 2005). S tem je Upravno sodišče podalo interpretacijo zakonskim določbam v skladu s pravico do učinkovitega dostopa do azilnega postopka, kot je to pred iztekom roka za transpozicijo Direktive št. 2004/83/EC zahtevala Ženevska konvencija o statusu beguncev. Čeprav je bilo mogoče iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča (sodbe v zadevah: I Up 515/2005 in I Up 505/2005 z dne 11. 5. 2005, I Up 610/2005 z dne 18. 5. 2005) sklepati, da ima tudi Vrhovno sodišče takšno stališče, kot je bilo omenjeno stališče Upravnega sodišča, je Vrhovno sodišče bistveno večkrat zavzelo drugačno interpretacijo in je štelo, da čim je izpolnjena katera koli okoliščina (zlorabe postopka) iz 36. člena ZAzil, ima pristojni organ zakonito podlago za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 35/2005 z dne 19. 1. 2005, I Up 197/2005 z dne 16. 2. 2005, I Up 1253/2005 z dne 9. 11. 2005). Tej prevladujoči in kasneje ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišče (tudi na podlagi ZMZ), po kateri se „v pospešenem postopku ugotavlja le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek“ (I Up 106/2008 z dne 17. 4. 2008) oziroma je Vrhovno sodišče štelo, da „je zakonodajalec že v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite“ (I Up 563/2008 z dne 10. 12. 2008), je pritrdilo tudi Ustavno sodišče v svoji praksi (na primer: zadeve Up-240/2005 z dne 21. 4. 2005, Up-794/2005 z dne 20. 10. 2005, Up-1525/06-23 z dne 21. 6. 2007). V zadevi Up-2195/06-14 z dne 11. 9. 2007 (11. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče najbolj ostro postavilo mejo med pospešenim in rednim postopkom, ko je zavzelo naslednje stališče: „Medtem ko se v pospešenem azilnem postopku ugotavlja le dejstva, na podlagi katerih se nato presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešen postopek, se v rednem azilnem postopku ugotavlja dejstva o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa begunca in podrejeno za pridobitev statusa subsidiarne zaščite. Povsem jasno torej je, da je njun namen povsem različen.“ Enako stališče Ustavnega sodišča izhaja tudi iz zadeve Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007 ( 6. tč. obrazložitve). Iz vseh teh stališč ne izhaja, da bi vprašanje, ali je prosilec v postopku na dovolj prepričljiv način izkazal, da bo v primeru vrnitev v izvorno državo mučen („arguable claim“), lahko imelo kakršen koli vpliv na odločitev oziroma procesne standarde in strogost dokazne ocene; po tem stališču torej ne bi bilo nezakonito (neustavno in v nasprotju z mednarodnim pravom in pravom EU) tožnika, ki po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ni izrazil namena zaprositi za azil v najkrajšem možnem času, vrniti v Šri Lanko. Upravno sodišče se v tej zadevi ne more opreti na zgoraj citirana stališča Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ampak podporo svoji odločitvi veže na neka druga stališča Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča iz istih odločb, ki pa vendarle na nek način preusmerjajo presojo uporabe določil o pospešenem postopku na vprašanje morebitnega obstoja prepričljivo izkazanega tveganja, da bi z vrnitvijo v izvorno državo prišlo do nedovoljene kršitve temeljnih človekovih pravic („arguable claim“). Zgoraj citirano stališče Ustavnega sodišča je namreč v določeni meri omiljeno z stališči, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. tč. obrazložitve), da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve prošnje „popolnoma ugotoviti dejansko stanje“ (Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007, 7. tč. obrazložitve), kar kaže na nujnost dovolj strogega dokaznega testa, in da je treba v pospešenem postopku v dvomu odločiti v korist prosilca za azil (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007, 7. tč. obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. tč. obrazložitve). Tem stališčem pa sledi tudi Vrhovno sodišče (I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008; I Up 17/2008-3 z dne 24. 1. 2008, I Up 604/2007-2 z dne 4. 10. 2007). Po mnenju Upravnega sodišča pa se Ustavno sodišče v zadevi Up-1187/06-15 z dne 19. 10. 2006 (8. tč. obrazložitve) in tudi v zadevi Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007 (7. tč. obrazložitve) skoraj povsem približa stališču, da je v tovrstnih zadevah pri uporabi določb pospešenega postopka bistveno, ali je prosilec na tehten način zatrjeval nevarnost, da bi bil mučen v primeru vrnitve v izvorno državo (arguable claim). V teh dveh zadevah namreč Ustavno sodišče pravi, da je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku „izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja“ in ob tem se Ustavno sodišče sklicuje na pojem preganjanja, kot je opredeljen v 9. členu Direktive št. 2004/83/ES. Ustavno sodišče tega stališča v kasnejši sodni praksi ni opustilo (Up-2831/07-15 z dne 25. 9. 2008, 9. tč. obrazložitve). Na to stališče se sklicuje tudi Vrhovno sodišče (na primer: I Up 775/2007-2 z dne 6. 2. 2008). Mogoče je sklepati, da je Ustavno sodišče kot podlago za takšno stališče vzelo „naravo azilnega postopka in morebitne posledice za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje“ (Up-2214/06-17 z dne 20. 9. 2007, 7. tč. obrazložitve). Te posledice so namreč tudi v obravnavnem primeru možne kršitve pravice do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave (oziroma 3. člena MKVČP); ta pravica pa ima „absolutno naravo, kar pomeni, da je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Poseg vanjo torej ni dopusten“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-238/06-19 z dne 7. 12. 2006, 14. tč. obrazložitve). Stališče, na katerega Upravno sodišče opira svojo interpretacijo določil pospešenega postopka, ki jo izpeljuje v nadaljevanju, pa je tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 17/2008-3 z dne 24. 1. 2008, v katerem je Vrhovno sodišče zavzelo interpretacijo, da „negativne odločitve v pospešenem postopku vsebujejo ugotovitev, da ni podan utemeljen strah pred preganjanjem, ker prosilec ne potrebuje zaščite. Toda vsakršno prikritje prosilca, da je že v kateri drugi državi zaprosil za azil, ne more opravičevati takojšnje negativne odločitve v pospešenem postopku, če bi zaradi tega tožnik lahko utrpel kršitev temeljnih človekovih pravic.“ V dopolnitev zgornje ustavi skladne (18. člen Ustave) in pravu EU skladne interpretacije pospešenega postopka sodišče dodaja še naslednje argumente zgolj z vidika določil Procesne direktive. Dopolnitev zgornje interpretacije z interpretacijo Procesne direktive je pomembna zaradi tega, ker tožeča stranka uveljavlja, naj sodišče postavi predhodno vprašanje. S predhodnim vprašanjem je sicer možno tudi reševati neskladja med interpretacijami nižjih nacionalnih sodišč in višjih sodišč, kajti čeprav je dolžnost nacionalnih sodišč, da interpretirajo določbe nacionalnega prava, in to ni dolžnost Sodišča Evropske unije (SEU), je SEU vendarle razvilo tudi prakso, da v postopku predhodnega odločanja posreduje smernice, kako je treba interpretirati pravo EU, da bi lahko nacionalno sodišče razsodilo o skladnosti nacionalne pravne norme z določbami prava EU (sodba SEU v zadevah C-130/93 Lamaire [1994] ECR I-3215, odst. 10 in C-506/04 z dne 19. 9. 2006, Graham J. Wilson, odst. 35). Vendar pa bi za tak procesni korak moral biti izpolnjen vsaj (nujen) pogoj, da bi bila ureditev v Procesni direktivi glede pospešenega postopka in izjem od celovitega obravnavanja prošenj za azil nejasna. Ureditev v Procesni direktivi pa, četudi je slabo pregledna, je povsem določna.

Iz določil Procesne direktive namreč ne izhaja, da bi lahko tožena stranka v tem konkretnem primeru uporabila določbe pospešenega postopka tako, da ne bi celovito obravnavala prošnje tožnikov za mednarodno zaščito.

Vsebina 22. točke preambule Procesne direktive zahteva, da države članice vsebinsko preučijo utemeljenost vseh prošenj, to pomeni, da morajo oceniti, ali zadevni prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca v skladu z Direktivo Sveta 2004/83/ES. Izjema je, kadar se lahko upravičeno domneva, da bo zadevo preučila ali zagotovila zadostno zaščito druga država, ali če je pred tem prva država azila prosilcu že dodelila status begunca ali mu zagotovila zadostno zaščito in bo prosilec ponovno sprejet v to državo (22. točka); ali če je mogoče upravičeno domnevati, da bo prosilec zaradi vezi s tretjo državo iskal zaščito v tej tretji državi (23. točka); ali če oseba vstopi na ozemlje iz evropskih tretjih držav, ki izpolnjujejo posebno visoke standarde varstva človekovih pravic in varstva beguncev, vendar pa mora biti v takem primeru uporaba koncepta varne tretje države omejena na primere tretjih držav, glede katerih se je Svet prepričal, da izpolnjujejo visoke standarde varstva, kot so določeni v tej direktivi, pri čemer mora Svet o tem odločati po posvetovanju z Evropskim parlamentom (24 točka); pri slednjem mora biti ugotovljeno tudi, da zadevna tretja država dovoli prosilcu vstop na svoje ozemlje (25. točka). Nadalje ustrezno obravnavanje prošenj po Procesni direktivi pomeni med drugim tudi uporabo podatkov o splošnih razmerah, ki vladajo v izvornih državah prosilcev za azil (člen 8(2)(b) Procesne direktive). Gre za določilo iz poglavja »temeljna načela in jamstva iz Poglavja II. Države članice zagotovijo, da se postopek obravnavanja zaključi v najkrajšem možnem času, ne da bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja (23(2) člen). Tudi v primerih, ko je sicer predvidena možnost pospešenega odločanja, Procesna direktiva zahteva, da je treba celovito obravnavati prošnje za azil in ti primeri so navedeni v določilih členov 23(3) in (4), kajti pospešeno obravnavanje prošnje, tudi tistih, »pri katerih obstaja velika verjetnost, da so utemeljene« (23(3) člen), mora upoštevati procesna jamstva iz Poglavja II, kamor spada tudi določba o upoštevanju splošnih razmer v izvornih državah iz 8(2)(b) člena. Kljub temu, da določba 8(2)(b) člena velja za vse primere iz 23(3) in (4) člena, posamezne izjeme iz 23(4) člena posebej in izrecno navajajo, da gre v takih primerih še vedno za obravnavanje pogojev za azil. Za obravnavani spor so posebej pomembna določila 23(4)(a), 23(4)(b), 23(4)(g); v teh primerih, ki odgovarjajo določilom 1., 2., 3., 4. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ, je izrecno navedeno, da gre za ugotavljanje statusa oziroma pogojev za status oziroma za ugotavljanje preganjanja; v alineah 23(4)(h) in (o) so izrecno omenjene razmere v izvornih državah. Določilo 25. člena Procesne direktive pa ureja izjeme (25(2) člen), ko ni potrebno celovito obravnavanje prošnje za azil (25(1) člen) in med temi izjemami ni primerov, na katere je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo (1., 4., 5. in 6. alinea 55. člena ZMZ). Nadalje po Procesni direktivi se »prošnja šteje za neutemeljeno le, če je organ za presojo ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca v skladu z Direktivo 2004/83/ES« (28(1) člen). In šele, če je prošnja v tem smislu neutemeljena, lahko države v skladu z nacionalno zakonodajo štejejo prošnjo v primerih 23(4)(a) in (c) do (o) za očitno neutemeljeno (28(2) člen). Slednje določilo pravi: »V primerih iz člena 23(4)(b) in v primerih neutemeljenih prošenj za azil, za katere se uporablja katera koli od okoliščin, ki so naštete v členu 23(4)(a) in (c) do (o), lahko države članice prošnjo štejejo tudi za očitno neutemeljeno, če jo kot tako predvideva nacionalna zakonodaja.« Če v tem določilu ne bi bilo besede »neutemeljenih« v prvi vrstici, potem bi bili izpolnjeni pogoji, da bi sodišče postavilo predhodno vprašanje na SEU zaradi nejasnosti ali neskladnosti tega dela direktive z vidika varstva absolutnih pravic prosilcev za azil (18. in 19. člen) iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Uradni list EU, 2010/C 83/02, 30. 3. 2010), in s tem bi bilo mogoče istočasno poskusiti tudi pred SES razrešiti razlike v interpretacijah slovenskih sodišč. Vendar pa zaradi vključitve pojma »neutemeljenih«, ki se veže na določilo 28(1) člena in na poglavja o temeljnih jamstvih iz Procesne direktive, sodišče nima nobenega dvoma, da je interpretacija, ki jo zagovarja v tem in v omenjenih prejšnjih upravnih sporih edina pravilna; določilo 23(4(b) člena, za katero se zdi, da je v določilu 28(2) člena nekako izvzeta iz okvira »neutemeljenih« prošenj, ker je določeno »v primerih iz 23(4)(b) in v primerih neutemeljenih« /…/ pa tudi ne vzbuja nobenega dvoma z vidika skladnosti z absolutnimi pravicami, ker določilo 23(4)(b) že samo po sebi vsebuje zahtevo po ugotavljanju »pogojev za begunca ali za status begunca« in za to določilo velja tudi 8(2)(b) člen in sicer na podlagi 23(3) člena Procesne direktive.

V obravnavanem upravnem sporu je sodišče na začetku te obrazložitve navedlo dejstva, zaradi katerih po mnenju sodišča ni mogoče reči, da tožniki v nobenem primeru ne bi mogli biti podvrženi nehumanemu ravnanju zaradi vrnitve na Kosovo, zato bi tožena stranka ob uporabi določil 1., 4., 5. in 6. alineje 1. odstavka 55. člena ZMZ morala upoštevati tudi informacije o stanju v izvorni državi in šele na tej podlagi odločiti o zadevi.

Nenazadnje tudi iz samega ZMZ izhaja, da pristojni organ mora (če to zahtevajo okoliščine primera) uporabiti informacije o stanju v izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ tudi v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), pri čemer določilo 4. alinee 55. člena ZMZ to še posebej zahteva. Na tej točki je potrebna še ena ustavi skladna in pravu EU skladna interpretacija ZMZ in sicer v zvezi z določilom 4. odstavka 22. člena ZMZ. Po tem določilu, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka. Upravno sodišče je ustavi skladno in pravu EU skladno interpretacijo tega določila podalo že v sodbi v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009. Za obravnavani spor je pomemben naslednji del te interpretacije: „Nobene določbe v pravu EU na področju zaščite beguncev ni in nobene sodne prakse ESČP v zvezi z 3. členom MKVČP ni, ki bi določala, da če pristojni organ ugotovi t.i. „splošno neverodostojnost“ prosilca za azil, potem to avtomatično, v katerem koli primeru, pomeni, da pristojni organ (izda negativno odločbo in) izda ukrep prosilcu, da mora zapustiti državo. Takšne določbe v pravu ni zaradi tega, ker ni mogoče v vsakem primeru reči, če je na primer izpoved prosilca v določenih elementih bodisi manj pomembnih, bodisi bolj pomembnih neverodostojna, da to avtomatično pomeni, da je organ upravičen izdati negativno odločbo glede azila ali subsidiarne zaščite in ukrep zapustitve države. Če so na primer določeni deli izpovedi prosilca neverodostojni, to lahko pomeni, da prosilec ni upravičen do azila ali subsidiarne zaščite in tudi da organ lahko naloži prosilcu, da zapusti državo, kajti če se neverodostojnost nanaša na zatrjevano preganjanje oziroma resno škodo, potem prosilec ne bo upravičen niti do azila ali subsidiarne zaščite niti do tega, da ostane v državi, ki obravnava njegovo prošnjo. Če pa se neverodostojnost prosilca nanaša samo na podlago za preganjanje, bi bil prosilec lahko upravičen do subsidiarne zaščite; lahko pa pristojni organ kljub določeni neverodostojnosti prosilca za azil ugotovi, da je prosilec upravičen do azila ali subsidiarne zaščite, če se te neverodostojnosti ne nanašajo neposredno na pravno relevantne okoliščine iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. Iz sodne prakse ESČP jasno izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ (v ang.: evasive) in z določenega vidika „neverodostojna“ (v ang. not credible), to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP (sodba ESČP v zadevi N. proti Finski z dne 30. 11. 2005, odst. 154-157). Enaka uporaba instituta (ne)verodostojnosti prosilca za status begunca na podlagi Ženevske konvencije velja tudi v sodni praksi neevropskih držav (na primer odločitve pritožbenega organa Nove Zelandije, na katerega odločitve se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi: ARR, Refugee Appeal No. 522/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1995; SA, Refugee Appeal No. 1/92, New Zeland, Refugee Status Appeal Authority 1992 ter sodba Zveznega sodišča Avstralije v zadevi Kopalapillai v. Minister for Immigration & Multicultural Affairs, 1126 FCA, 8. 9. 1998). Sodna praksa ESČP v zvezi s tem ni v neskladju z upravno-sodno prakso v Sloveniji, kjer Vrhovno sodišče pravi, da „že zgolj eno neskladje v prosilčevih izjavah glede bistvenih okoliščin za priznanje azila, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek“ (I Up 1611/2005 z dne 11. 1. 2006, I Up 674/2007-2 z dne 8. 11. 2007, I Up 3/2008-2 z dne 24. 1. 2008). V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen. To pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali gre za splošno neverodostojnost tožnikove vloge, tako da ni izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali pa gre za neverodostojnost tožnika samo v določenih elementih, pri čemer pa še vedno obstaja nevarnost, da bi bil tožnik z odstranitvijo iz države podvržen prepovedanemu preganjanju ali resni škodi. Ženevska konvencija namreč ne vsebuje izključitvene klavzule v primeru neresničnega navajanje določenih dejstev s strani prosilca za status begunca. V tem smislu sodna praksa in pravna doktrina razmejujeta med t.i. materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnosti (na primer sodba ESČP v zadevi Hilal proti Združenemu kraljestvu, odst. 64; Immigration and Refugee Board (Canadian Guidelines): Assessment of Credibility in Claims for Refugee Protection, June 2002, točka 2.3.4.; Goodwin-Gill, Guy., S., Jane McAdam, 2007, The Refugee in International Law, Third Edition, Oxford University Press, str. 549).“ Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotovila neverodostojnosti tožnikov v pravno relevantnih elementih, ki jih je Upravno sodišče navedlo na začetku obrazložitve te sodbe, to pomeni, da bi tožena stranka morala pridobiti informacije o stanju v izvornih državah vsaj glede tistih elementov, ki jih je sodišče izpostavilo na začetku te obrazložitve. To pomeni, da v konkretnem primeru ne more imeti velikega ali celo odločilnega pomena okoliščina, v katerem trenutku so tožniki po prihodu v Slovenijo, potem ko so prišli v stik s šoferji, kondukterji, policisti na meji in drugimi uradnimi osebami, izrazili namero zaprositi za azil (5. alinea 55. člena ZMZ v zvezi z 8(1) členom Procesne direktive) in ravno tako ne stopnja (ne)skladnosti in (ne)natančnost izpovedb tožnikov (4. alinea 55. člena ZMZ), saj gre v konkretnem primeru pravzaprav za vprašanje o objektivnih možnostih vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi z mladoletnimi otroki na Kosovo in sicer: kam na Kosovo se vračajo in če gre za v ta namen organizirane zbirne centre, kakšne so razmere v teh zbirnih centrih. Poleg tega je tožena stranka zmotno uporabila tudi določili 1. in 6. alinee 55. člena ZMZ. Določilo 6. alinee 55. člena ZMZ bi tožena stranka lahko uporabila, če bi imela zadostno dejansko podlago za ugotovitev, da so tožniki izključno zaradi tega, da bi odvrnili odstranitev iz države, izrazili namero zaprositi za azil. Upravno sodišče je že večkrat opozorilo na pravilno uporabo določila 6. alinee 55. člena ZMZ, kajti vsak prosilec za azil prošnjo vloži med drugim tudi za to, da ne bi bil odstranjen iz Slovenije. Pravilnost takšne interpretacije potrjuje določilo 23(4)(j) člena Procesne direktive, ki vsebuje pojmovno zvezo »samo zardi tega, da bi odložil ali onemogočil« /…/. Tožena stranka v konkretnem primeru glede na zatrjevanja tožnikov ni imela dejanske podlage za ugotovitev, da so tožniki prošnjo vložili brez interesa po zavarovanju pred nehumanim ravnanjem v zvezi z vrnitvijo v izvorno državo. Enako tožena stranka tudi ni imela podlage za ugotovitev, da so tožniki prošnjo vložili izključno iz ekonomskih razlogov. Tožniki so namreč poleg tega navajali tudi druge razloge in sicer preganjanje zaradi pripadnosti romski skupnosti, zato je tožena stranka nepravilno uporabila tudi določilo 1. alinee 55. člena ZMZ. Iz povedanega sledi, da je možna ustavi-skladna interpretacija vseh uporabljenih določb 1., 4., 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ, ker besedilo predmetnih določil iz 55. člena ZMZ to dopušča v povezavi z 54. členom ZMZ, tako da niti ni potrebno teh določil ignorirati in uporabiti neposredno določbe Procesne direktive, ki pa le še utrjuje pravilnost ustavi in pravu EU skladne interpretacije ZMZ. Zato niso izpolnjeni pogoji bodisi za sprožitev predhodnega vprašanja pred SEU, bodisi za začetek postopka presoje ustavnosti ZMZ. Poleg tega pa glede na to, da je Ustavno sodišče že zavzelo (dve) interpretaciji pospešenega postopka, ki jima je Upravno sodišče že v pretekli upravno-sodni praksi in tudi v tem upravnem sporu dalo ustavi in pravu EU skladno interpretacijo, postopek za presojo ustavnosti ZMZ v danih okoliščinah ni nujen (156. člen Ustave). Argument tožeče stranke, da v pravni državi ne more obveljati, da „za dokaz lažnosti neke trditve zadošča že ugotovitev, da je tista trditev protislovna ali malo verjetna,“ je sicer točen, vendar pa ta določba sama po sebi in mimo problemov, ki jih je sodišče v tej obrazložitvi obravnavalo v zvezi z uporabo pospešenega postopka, nima ustavno-pravnega pomena ali pomena z vidika prava EU, ampak gre lahko pri uporabi 4. alinee 55. člena ZMZ v posamičnem primeru zgolj za postavljanje nestvarne (včasih tudi nelogične) zveze med nekonsistentnostmi in lažnimi navedbami, zato sama določba 4. alinee 55. člena ZMZ, gledano izolirano od drugih določb glede pospešenega postopka, ne vzpostavlja pogojev za sprožitev postopka po 156. členu Ustave.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, ker je tožena stranka kršila materialno pravo 1., 4., 5. in 6. alineo 55. člena ZMZ, ker je kršila pravilo postopka iz 54. člena ZMZ po porabi informacij o stanju v izvornih državah v zvezi z določilom 4. odstavka 22. člena ZMZ, zaradi česar ni na pravilen oziroma celovit način ugotavljala pogojev za mednarodno zaščito oziroma subsidiarno zaščito (2. in 3. odstavek 2. člena ZMZ). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikom plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživljajo, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.